Nik Jarh

Za svojo družino pravi, da je njegov pristan, pri čemer službo razume kot poslanstvo. Ima izjemen čut za ljudi, ki jim pomaga z zaposlenimi in s prostovoljci. Vidi in sliši veliko življenjskih zgodb ter situacij ljudi, v katerih je spoznal, da se pomoč ljudem ne sme nikoli meriti po tem, od kod izvira človek in kakšne rase je. Stisk je veliko in takrat narodnost osebe, ki potrebuje pomoč, ne igra vloge. Vsak se namreč lahko že naslednji trenutek znajde v situaciji, ko bo pomoč Rdečega križa zanj neizbežna.

Ćopić je izredno ponosen na razvejano mrežo prostovoljcev v Celju. Pod okriljem celjskega območnega združenja Rdečega križa namreč deluje dvajset krajevnih organizacij. Sicer območno združenje pokriva mestno občino Celje ter občine Vojnik, Štore in Dobrna.

· Slovenija

»Bolj kot telo boli duša, ko človek umira v samoti«

»Trenutno imamo dvesto dejavnih operativnih prostovoljcev, kar pomeni, da so dosegljivi 24 ur. Ti prostovoljci letno opravijo od osem tisoč do devet tisoč prostovoljnih ur na terenu. Pomagamo ogromno ljudem, ki so vključeni v program pomoči na domu. Ker imamo zelo dobro razvito mrežo prostovoljcev znotraj posameznih krajevnih organizacij na vseh območjih, dosežemo ogromno ljudi, saj prostovoljci svoje okolje dobro poznajo. Ko na primer komu umre partner ali partnerica, to naši prostovoljci zaznajo, pridejo na obisk in se pogovorijo z ljudmi, ki jim lahko izrazijo svoje potrebe, težave in dileme. Tako lažje poiščemo načine pomoči.

Je veliko potreb po pomoči starejšim?

Da. Življenjska doba se podaljšuje in število starejših, ki potrebujejo pomoč, silovito narašča. Nekateri starejši živijo v resnično težkih razmerah, a kljub temu ne upajo zaprositi za pomoč ali niti ne vedo, da pomoč v njihovih situacijah obstaja. Zato imamo ustaljeno mrežo prostovoljcev, ki te starejše v svojem okolju zaznavajo in jim ponudijo pomoč.

Stisk je veliko. Generacije, ki so danes stare 70, 80 ali 90 let, pogosto ne zaprosijo takoj za pomoč ali znajo z zelo malo finančnimi sredstvi preživeti cel mesec. 80- in 90-letnike tudi pogosto obiskujemo ter jim prinesemo kakšno priložnostno darilce. Takrat lažje navežemo socialni stik, ki je bolj pristen in poglobljen, kar pomeni, da se lažje odprejo in nam zaupajo. Opažamo tudi veliko zlorab, ki se dogajajo starejšim, in o katerih se pogosto bojijo spregovoriti.

Kaj storite takrat? To so boleči primeri.

Ko zaznamo takšne težave, se takoj povežemo s pristojnimi organi in ukrepamo. V večini primerov stvari rešimo, saj se jih z drugimi pristojnimi lotimo celostno. Najprej obravnavamo osebo, ki je žrtev nasilja ali zlorabe, nato stopimo v stik s centrom za socialno delo, policijo in z drugimi društvi, da zberemo podatke. Vse obravnavamo skladno z varstvom osebnih podatkov. Na koncu običajno najdemo rešitev.

Pri tem veliko nalogo opravijo prostovoljci. Rdeči križ nima dovolj strokovno izobraženih kadrov za takšne najtežje primere. Naši sodelavci imajo različne stopnje izobrazbe, nimamo pa profesionalcev s področja psihosocialne pomoči. Sam sem enajst let deloval v reševalni postaji v Ljubljani in se srečeval z najtežjimi primeri, zato gledam na te stvari tudi na podlagi izkušenj iz zdravstva in psihologije.

Pri sodelavcih poskušamo manjkajoče znanje nadomeščati z dodatnim izobraževanjem, a največ znanja še vedno pride s prakso.

Želite povedati, da prostovoljci, ne glede na to, da nimajo strokovnega znanja, delo opravijo strokovno, ko se srečujejo s primeri, ki ste jih omenili?

Točno to. In na to sem ponosen. Področje našega dela je široko. Srečujemo se tudi z mladimi, s srednjo generacijo, z družinami, tudi z ljudmi, ki imajo težave zaradi zlorabe prepovedanih drog. Pri mladih družinah opažamo, da čeprav oba starša delata, ne zmorejo preživeti meseca s finančnimi sredstvi, ki jih imajo na voljo.

Imeli smo primere, ko so družine prišle, iskreno povedale, da ne zmorejo, in zaprosile za pomoč. Čez nekaj časa, ko so si finančno opomogle, so se ponovno oglasile in prinesle prehranski paket, s čimer so pomagale drugim.

Se kdaj morda pojavijo zlorabe te pomoči?

Glede na naš model dela in način, kako obravnavamo ljudi ter pridobivamo podatke, je možnost zlorabe zelo majhna. Naše združenje ima približno osem tisoč prosilcev za pomoč in njihovih družinskih članov. Pogosto slišimo komentarje, da je to preveč in da je med prosilci preveč tujcev ...

… jih je res?

Ne. Podatki kažejo, da je največ prejemnikov pomoči Slovencev. Ljudje vidijo drugačno barvo kože ali registrske tablice in hitro sklepajo. Za nas je vsak človek enak – ne glede na narodnost ali raso. Če bomo kot družba delovali v okviru te miselnosti, bomo lažje sodelovali in se razumeli. Ko ljudi avtomatsko izločimo, še dodatno krepimo njihov občutek manjvrednosti.

V širši javnosti pogosto opažam tudi predstave, da ljudje zlorabljajo sistem ali da imamo humanitarne organizacije na voljo ogromno sredstev. To je zelo napačno razmišljanje. Kot sekretar sem že v času epidemije ali poplav slišal marsikatero težko besedo in neutemeljene obtožbe. A ljudje si ne predstavljajo, kaj se v resnici dogaja. Besede včasih bolj bolijo kot resnične težave na terenu.

· Slovenija

Celje dobilo skoraj tri milijone za vrtec in prizidek k šoli

Kakšno pomoč ljudje najbolj potrebujejo?

V zimskem času veliko ljudi potrebuje finančno pomoč pri plačilu položnic ali pomoč pri ogrevanju, pri nabavi prehrane, obutve, pohištva ali bele tehnike. Nudimo tudi socialno pomoč. Ljudje v sebi včasih nosijo stvari, a tega nimajo komu povedati, zato jim veliko pomeni tudi pogovor ali predvsem to, da jih kdo posluša.

Sistem, v katerem živimo, ne omogoča dovolj časa za pogovor. Zato humanitarne organizacije prevzemamo to vlogo. Če si za človeka vzameš nekaj minut, lahko hitro prepoznaš stisko in mu pomagaš – finančno ali samo psihično.

S prostovoljci na terenu vidite marsikaj. Vas razmere, v katerih ljudje živijo, in njihove zgodbe prizadenejo?

Zgodi se, da kdo od sodelavcev težkih zgodb ljudi in občutenj zaradi teh zgodb v sebi ne zmore več nositi, ker je pretežko. Ko smo prešli iz obdobja epidemije naravnost v obdobje vojne v Ukrajini, nato so sledile še poplave, se je delo samo stopnjevalo, ni bilo premora, v marsikom se je marsikaj nabiralo.

Jasno je bilo mogoče pri ljudeh prepoznati znake izgorelosti in utrujenosti, »težko glavo«, upad zbranosti in težji pristop do sočloveka. Zato smo veliko delali z zaposlenimi in s prostovoljci. Ogromno smo se pogovarjali in poskušali te stiske sproti reševati. Mislim, da nam je kar dobro uspelo.

Omenili ste epidemijo, vojno, poplave. Res je, da družbo ves čas pretresajo dogodki, ki vplivajo na vse nas. Katero obdobje je bilo s stališča vašega poslanstva najtežje?

Čas epidemije. Takrat smo takoj ponudili pomoč s svojimi bolničarji in prvo pomoč v bolnišnici, ki se je v začetku epidemije prav tako soočala z nečim novim in neznanim. Naši bolničarji in prostovoljci so delovali v zeleni coni, torej pri transportu, vse dni. Za vse nas so bile takratne razmere nekaj povsem novega. In tudi v tistem času je bilo med ljudmi veliko stisk.

Posebej težko je bilo na terenu, predvsem pri starejših, ki so doživljali hude stiske. Nekatera zdravila, ki so jih nujno potrebovali, niso bila dostopna. Zato smo vzpostavili logistiko dostave zdravil. Ljudem smo vozili tudi tople obroke in druge nujne potrebščine. Največji izziv in izkušnja v tistem času je bilo povezovanje celotne mreže in vse strukture, ki lahko pomagajo najbolj ranljivim. Pomembno je poudariti, da Rdeči križ nima zagotovljenega stabilnega državnega financiranja.

· Slovenija

Film o sočutju, pomoči in povezavi celjskih gasilcev z ljudmi

Država nam sicer podeljuje javno pooblastilo za izvajanje nalog na področjih prve pomoči, krvodajalstva, darovanja organov, službe za iskanje pogrešanih in drugih humanitarnih dejavnosti, vendar to ne pomeni tudi sistemskega financiranja. Večino sredstev pridobivamo z izvajanjem dejavnosti prve pomoči in krvodajalstva ter skozi različne projekte.

Občine nam namenjajo sredstva v obliki dotacij, ki so namenjene izključno izvajanju programov, ne pa pokrivanju stroškov dela, zato moramo sredstva za plače zaposlenih zagotoviti sami.

Ali se občine zavedajo, kako ključni ste v svojem okolju, ko govorimo o financiranju?

Občine so po zakonu dolžne sofinancirati delovanje Rdečega križa, pri čemer se obseg podpore med posameznimi občinami nekoliko razlikuje. Nekatere se zelo aktivno vključujejo in prepoznavajo pomen našega dela, druge pa delujejo v okviru svojih zmožnosti.

Zakon sicer določa obveznost financiranja, vendar so sredstva, ki so nam na voljo, pogosto omejena. Večja finančna podpora bi nam omogočila, da bi lahko še širše in učinkoviteje pomagali ljudem v stiski. Letos je na naše načrte precej vplival strošek zimskega regresa. Običajno si ob koncu leta prizadevamo zagotoviti dodatne prehranske izdelke, s katerimi decembrske pakete za socialno ogrožene nekoliko obogatimo in jim polepšamo praznični čas.

Letos tega žal nismo mogli v celoti uresničiti, saj smo razpoložljiva sredstva namenili predvsem za izplačilo zimskega regresa za zaposlene.

In donatorji?

Donatorji se še vedno odzivajo, vendar je donacija odvisna od njihove zmožnosti. Tudi podjetja danes niso v enakem položaju kot nekoč. Odziv donatorjev je odvisen tudi od zaupanja v organizacijo. Večina donatorjev želi ostati anonimna. Nekaj podjetij, ki so finančno zelo stabilna, prepoznava naše dolgoletno dobro delo, predvsem na področju mladih. Na področje mladih v zadnjih petih let vlagamo ogromno dela.

Mislite mlade kot prostovoljce, da se vključijo v pomoč?

Da. Območno združenje Celje je prvo v Sloveniji, ki je v statut vključilo tudi aktiv mladih. Vključeni so v vse organe društva in imajo tudi položaje v najvišjih organih.

Mnogi danes v različnih društvih in organizacijah pogosto rečejo, da mladih ni. Toda ko malo globlje razmislimo o tem, zakaj jih ni, ugotovimo, da jim mnogi preprosto ne dajo prostora. Mi smo jim ga dali. Zato smo obrnili pristop: mladim dajemo možnost in jih poslušamo, namesto da jim vsiljujemo svoje vsebine.

Bravo.

Hvala. Mladi nam tako povedo, kaj želijo in kako si predstavljajo prihodnost Rdečega križa. So izjemno inovativni in pozitivni. Sodelujejo tudi s krajevnimi organizacijami in starejšimi prostovoljci. Nastala je zelo pozitivna energija in kažejo se že konkretni rezultati.

Na primer?

Vsako leto v juliju organiziramo mesec poletnih dejavnosti o različnih temah. Lani smo za vrtčevske otroke in šolarje prvega triletja imeli izjemno uspešno temo o potresu. Nastala je celo naša lastna knjiga, pri kateri je sodelovala tudi Gimnazija Celje – Center. Dijakinja likovne smeri je narisala slike za knjigo, ki je pripravljena za tisk, vendar žal še nimamo finančnih sredstev zanj.

Želimo si, da bi bila knjiga dostopna vsem vrtcem v Celju in širše. Naslov knjige je Krtek Franci in velik potres. Otrokom na prijazen in duhovit način približa elementarne nesreče in jih osvešča, kako ravnati.

· Mama pogrešanega: »Upanje, da najdemo sina, umre zadnje!«

Mama pogrešanega Jake: »Upanje, da najdemo sina, umre zadnje!«

Omenili ste tudi krvodajalstvo. Gre za posebno poslanstvo ljudi. Opažate porast krvodajalcev?

Naša baza krvodajalcev je velika, v njej je dvanajst tisoč ljudi, od teh jih je približno tri tisoč dejavnih. Veliko je tudi krvodajalcev, ki so kri darovali že več kot stokrat, imenujemo jih vitezi. Ti prejmejo priznanja transfuzijskega oddelka Splošne bolnišnice Celje, podelitev vsako leto organiziramo v Narodnem domu.

Darovanje krvi je eno najplemenitejših dejanj: človek daje del sebe. Hvala bogu, da je sistem darovanja krvi še vedno brezplačen. Rdeči križ ima tudi javno pooblastilo za nagovarjanje krvodajalcev. Ko bolnišnica potrebuje kri, nas pozove in nato s SMS-sporočili obvestimo krvodajalce o potrebi po krvi. Slednje so vedno velike – zaradi presaditev organov, prometnih nesreč in drugih posegov.

Vsako leto zaznavamo tudi več kot sto mladih krvodajalcev, kar je posledica dobrega preventivnega dela že v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah.

To je del tistega, o čemer sva se pogovarjala: mladi vendarle želijo biti del pomoči.

Da. V šolah izvajamo predavanja, celjska bolnišnica organizira dneve odprtih vrat transfuzijskega oddelka, dijaki izpolnjujejo kvize in pridobljeno znanje odnesejo tudi v svoje domače okolje.

Velikokrat ljudje posplošeno pravijo, da nimajo empatije. Verjamem, da trdite nasprotno: mladi so empatični, a so preslišani.

Da. Ko jih resnično poslušamo, pokažejo veliko sočutja in razumevanja. Kot družba moramo manj govoriti o mladih in jih bolj vključevati v dejavnosti, jim dati priložnost. Mladi so nepopisan list papirja: neobremenjeni, odprti in pošteni. Razvijejo veliko empatije, če jim le damo prostor in jim to omogočimo. Razumejo stisko sočloveka, humanitarnost, socialne težave in željo pomagati. Le svoj način izražanja imajo, ki je drugačen, kot smo ga vajeni starejši.

Pogosto slišim, da se mladim ne da in da hočejo le denar. Ni res. Naredili bodo ogromno dobrih stvari brez plačila, če se znamo z njimi pravilno pogovoriti in če jih znamo poslušati. Pri nas imamo primere mladih prostovoljcev, ki redno prihajajo in pomagajo pripraviti pakete za socialno ogrožene.

Z njimi se ob tem pogovarjamo o sočutju in pomoči. Nikoli ne razmišljajo o tem, ali bo prejemnik pomoč zlorabil, ampak so veseli, da lahko naredijo nekaj dobrega. Mladim moramo dati priložnost in jih poslušati – to je največ, kar lahko storimo.

Na katerem področju se morata družba in sistem spremeniti? Zdi se, da država, ko ne opravi svojega dela, prelaga to ogromno odgovornost na prostovoljce.

Začeti moramo že pri najmlajših: v vrtcih, od koder bi se morali ustrezni vzgojni načrti in izobraževalni programi nadaljevati skozi osnovno in nato srednjo šolo. Danes šole otroke učijo veliko stvari, manj pa življenjske spretnosti. Družba se stara in če mladih ne bomo učili sočutja ter skrbi za druge, se bo družba počasi sesula sama vase.

Kot Rdeči križ v šole prihajamo z vsebinami državljanske vzgoje in zdravstvene preventive. Otroke že od vrtca učimo, kako pomagati sočloveku in da prostovoljstvo ni tabu, ampak plemenito dejanje, ki je brezplačno in pomeni dajanje dela sebe družbi – ne glede na to, ali si drugačen ali se soočaš z duševnimi stiskami.

V prostovoljstvo vključujemo tudi otroke s posebnimi potrebami. Odlično sodelujemo z Osnovno šolo Glazija, ki nam vsako leto pripravi program, mi pa prilagodimo posebne dejavnosti in delavnice. Družba in država bi morali več narediti na sistemski ravni, ne pa zgolj reči ›zdaj pa naj to opravijo prostovoljci‹.

Če bi država potrebovala pomoč Rdečega križa, kaj bi bilo v paketu?

Predvsem občutek varnosti, topline in pripadnosti skupnosti. To je tisto, k čemur stremimo pri vsakem posamezniku – da se počuti dobro, sprejeto in da lahko družbi tudi nekaj vrne. Prostovoljci so največkrat v ospredju takrat, ko pride do nesreče ali večje stiske. V mirnejših časih, ko gre družbi dobro, pa njihovo delo pogosto ostane v ozadju in se stvari ne premaknejo bistveno naprej.

Takrat je tudi podpore prostovoljstvu manj, pravi posluh države pa se običajno pokaže predvsem v času kriz.

Več let ste bili tudi reševalec nujne medicinske pomoči v Ljubljani. Rdeča nit preteklega in zdajšnjega vašega delovnega mesta je pomoč ljudem. Kaj je bil razlog za odločitev o menjavi poklica?

Reševalec sem bil enajst let. Pri Rdečem križu sem bil že pred vodenjem združenja skoraj deset let predavatelj prve pomoči in tudi član različnih organov. Takrat sem opazil, da lahko k delovanju te organizacije doprinesem veliko.

Bil sem nepopisan list, ki se je potem samo razvijal in nadaljeval delo nekdanjega uspešnega sekretarja, Igorja Poljanška, ki je letos na žalost preminil. 23 let je izjemno dobro vodil organizacijo. Bil je ključen pri tem, da ima celjsko združenje danes lastno skladišče v velikost 500 kvadratnih metrov, v katerem je skladiščenih od 50 do 100 palet za socialno ogrožene.