Arhiv NTRC

Antoneta Turk, ki prihaja iz občine Šmarje pri Jelšah, je ure baleta kot majhna deklica začela obiskovati v društvu za umetnost plesa Harlekin. Prve plesne korake ji je pokazala mentorica Ana Vovk Pezdir. »V baletu je zelo veliko lepega, vendar je to fizično in psihično zelo težka veja umetnosti. Iz časa, ko sem ure obiskovala v društvu Harlekin, se spominjam le lepih trenutkov.« Dejala je, da je njena prva učiteljica zelo močno spodbujala ustvarjalnost plesalk, velikokrat so lahko same sestavile koreografijo, imele so veliko nastopov, njihova mentorica je imela vedno nove in nove ideje o tem, kako jih še bolj vključiti v ustvarjanje. »Zelo hvaležna sem za vse to. Še danes sva v stiku in to mi je zelo lepo.«

V Antoneti je zanimanje in veselje za balet ves čas naraščalo. Ko je v sedmem razredu osnovne šole njeno mentorstvo prevzel Tomaž Rode, se je sogovornica začela zanimati za to, da bi tej umetniški zvrsti posvetila svojo profesionalno pot. Prepoznala je, da ima tudi nekatere telesne danosti, zaradi katerih ima dobro osnovo. Izobraževanje je nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru, kjer ji je bilo najprej težko. Zdelo se ji je, da imajo ostala dekleta precej bolje razvito plesno tehniko, zato je zagrizla v delo in učenje.

Ko je poleti po koncu drugega letnika odšla v Budimpešto na baletni seminar, so ji ponudili možnost opravljanja avdicije. Čeprav je še pred meseci mislila, da bo šolanje nadaljevala v Mariboru, jo je opravljen sprejemni izpit pri 16 letih popeljal na Magyar Táncművészeti Egyetem v Budimpešti. »Za selitev sem se odločila, saj sem bila sprejeta na akademijo. Tam je izobraževanje razvito na precej višji stopnji kot v Slovenji. Pri nas za ples še nimamo takšnih izobraževalnih ustanov. Starša sta me zelo spodbujala in vsi skupaj smo videli, da bo tako najbolje za mojo nadaljnjo pot. Ko končam šolanju bom diplomirana baletna plesalka,« je pojasnila. Balet sicer ni edina zvrst plesa, ki jo lahko mladi v Budimpešti študirajo na akademski ravni. Lahko se na primer odločijo za študij modernega ali za študij ljudskega plesa ali se izobrazijo za plesnega pedagoga.

Raje na odru kot v dvorani

Kako je bilo pri 16 letih oditi v drugo državo? Dejala je, da med odraščanjem ni nikoli povzročala prevelikih težav. Njena največja želja je bil vedno balet, posebnih dražljajev, ki bi odvračali pozornost od njenih ciljev, ni imela. Tudi to, da se je s sostanovalci preselila v svoje stanovanje, ker je bil dijaški dom že zaseden, zanjo ni bila posebna težava. »Starša mi zaupata in verjameta vame. Moja družina je velik del mojega uspeha, zelo sem ji hvaležna za vse to. Če mi oče in mama ne bi dala priložnosti, da grem, se vse to sploh ne bi zgodilo,« je poudarila

Antoneta v sklopu šole dnevno približno pet ur na dan posveti plesu, trenira tudi ob sobotah. Posebni sklopi treninga so namenjeni baletu, plesnemu programu, variacijam, špicam, pilatesu, vajam za raztegovanje in moč, modernemu plesu, improvizaciji in podobno. Šolo so pred obdobjem epidemije koronavirusa obiskovali gostujoči učitelji in koreografi. Študenti so po odmoru za kosilo popoldne imeli še vaje za predstave na odru, ki je last fakultete. To, da lahko mladi umetniki vadijo in nastopajo na odru, je povsem drugačna izkušnja kot ples v dvorani, je pojasnila sogovornica.

Ob študiju plesa je mlada balerina na daljavo dokončala še umetniško gimnazijo pod okriljem mariborskega konservatorija. To je bilo težko že zaradi usklajevanja popolnoma različnih urnikov. Medtem ko je bil v Mariboru dopoldne pouk gimnazijskih predmetov, je imela v Budimpešti dopoldne baletne predmete. Nekaj preizkusov znanja je pisala na fakulteti v Budimpešti, nekaj jih je med počitnicami opravila na konservatoriju. Določene baletne predmete so ji priznali, za določene predmete je v domovini morala opraviti izpit. Nato je sledila še matura. Brez podpore domačih ji to usklajevanje ne bi uspelo, je dejala.

Vaje od jutra do večera

Študentje lani šole niso obiskovali do junija, a je akademija nato za mesec podaljšala šolanje, da je zadnji letnik lahko odplesal svoje predstave. Tudi za balerino iz Šmarja pri Jelšah je bilo to dobro, saj je po več mesecih, ko se je izobraževala od doma in opravljala še maturo v Sloveniji, lahko obiskovala vaje s starejšimi študenti.

Čeprav je zaradi epidemioloških razmer javno življenje v Budimpešti v zadnjem času zelo okrnjeno, lahko letos študenti ves čas obiskujejo fakulteto. »Šola se zelo bori za nas. Zaposleni pravijo, da smo študenti zaključnih letnikov najbolj pomembni, saj nas čaka diploma. Da bi se lahko nato zaposlili, potrebujemo izkušnje.«

Zadnji izpit je opravila marca. Zdaj se s sošolci pripravlja na zaključni nastop. Priznan plesalec, koreograf, baletni mojster in pedagog Leo Mujić je študentom pripravil koreografijo na baletno glasbo Leseni princ, ki jo je napisal Bela Bartok. Antoneta bo nastopila še v duetu iz baleta Le Corsaire in še v nekaterih drugih točkah. Kljub odmorom so priprave precej naporne, vaje se ponavadi ne končajo pred 18. uro zvečer.

Garaško delo

Različni filmi z baletno tematiko velikokrat balet prikazujejo kot garaško delo, za katerega je potrebna železna volja. Gre za pretiravanje ali zrno resnice? »Lahko ravno ni,« se nasmeji Antoneta in doda, da gre za umetniško zvrst, kjer mora biti plesalec izjemno discipliniran do sebe. Čeprav ima vsak človek kdaj kakšen dan, ko najraje ne bi šel v šolo ali v službo, baletniki včasih zelo težko vstanejo iz postelje, saj jih boli celo telo. »Ampak moraš. Prav tako pri baletu ne moreš početi vsega, kar hočeš. Spoštovati moraš baletnega učitelja, pianista in ostale nastopajoče. Ne le to, na nek način moraš spoštovati tudi baletno tehniko. Če trdo delaš, si vztrajen, verjameš vase in imaš podporo, lahko precej napreduješ. Res je zahtevno, a če lahko naposled plešeš na odru in občutiš odzive gledalcev, potem se ves trud splača,« je povedala.

Dodala je, da le izpopolnjevanje baletne tehnike danes še zdaleč ni dovolj. Plesalci so tehnično že tako napredni, da je treba veliko pozornosti namenjati tudi dodatnim vajam, fitnesu, treniranju mišic in nadzoru nad telesom. »Vsak baletnik, ki se želi izboljšati, mora vaditi. Trening je za baletnika kot zajtrk, brez tega ne gre. Ko smo bili lani doma zaradi epidemije koronavirusa, je bilo res težko vzdrževati telesno pripravljenost, saj doma plesalec nima vseh pogojev, ki jih potrebuje.«

Foto:Osebni arhiv

»Baletni plesalec mora biti tehnično izpiljen, svojo tehniko lahko ves čas izboljšuje. Zelo pomembna je izraznost plesalca, kakšen je njegov značaj, kako se lahko zlije z vlogo.«

»Če se mi kdaj zdi, da so profesorji zahtevni, na koncu dneva vem, da je tako za moje lastno dobro, ne pa zato, ker bi me radi mučili. Vedo, da sem sposobna več, in me skušajo pripraviti na naslednji korak.«

Preberite več v Novem tedniku