Učila

Tekst: Irena Pirman

Uspešen pisatelj gor ali dol, če se s Sebastianom Fitzkom in njegovim varnostnikom pogovarjate v prestižni ljubljanski restavraciji, ne eden ne drugi ne bosta naročila  pregrešno drage specialitete, za katero ne veste, kaj točno se bo znašlo na krožniku. Sebastian naroči klobaso, varnostnik golaž s polento. Za povrh pripomnita, da je krasno, ker vrtijo bavarsko glasbo, za katero se izkaže, da je pravzaprav Na Golici. In se, ko postrežejo, navdušita še nad gobovo juho v kruhovi skledi, ker da česa podobnega še nista videla. Sebastian Fitzek je torej čisto tak kot mi vsi – le da piše silno napete psihološke srhljivke, ki jih preprosto ne morete nehati brati. Letos se je na povabilo založbe Učila mudil na Slovenskem knjižnem sejmu in se srečal z navdušenimi bralci.

Učila

Nekaj mesecev ste študirali veterino, nato pravo, nakar ste se odločili za radijsko kariero. Danes se preživljate s pisanjem.

Res imam srečo, da mi je to omogočeno. Samo odstotku ali dvema avtorjev, katerih dela so objavljena, ni treba imeti stranskega zaslužka, kot je recimo prevajanje ali poučevanje.

Estrada

Milena Miklavčič po operaciji tumorja, ki ga najprej niso opazili

Kdaj je nastopil trenutek, ko ste vedeli, da vam je uspelo? Ko je vaš prvi roman Terapija s prvega mesta najbolje prodajanih knjig v Nemčiji izpodrinil Da Vincijevo šifro?

Tedaj sem kot urednik delal na radijski postaji. Vedel sem, da ima veliko pisateljev samo eno uspešnico, dve ali tri je skoraj nemogoče. Bil sem precej negotov. Morda sem šele ob uspehu prve knjige s trdo vezavo začel razmišljati, da bi morda lahko uspelo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana