Arhiv NTRC

V začetku novembra 1990 so Savinjsko dolino pretresle poplave. Med bolj prizadetimi območji je bila Polzela z okolico. Narasla Savinja je namreč v Parižljah prestopila bregove, se dvignila celo do tamkajšnjega mostu, katastrofa za domačine je bila neizogibna. »Razbesnela voda je odnašala drevje, različne predmete in celo živali iz hlevov. Čez nekaj dni je bilo strahotno pogledati vso škodo. Vsepovsod so bili blato in umazanija v poplavljenih kleteh, neuporabna stanovanja, neužiten krompir in sadje v shrambah. Treba je bilo odvreči uničeno hrano celo iz vloženih kozarcev, oprati drva in premog. Vse je bilo prepojeno s smradom in z mokroto. Stene so bile globoko razmočene in blatne, ponekod je izpodkopalo temelje zgradb,« se danes, kot bi bilo včeraj, spominja Blaž Jelen, ki ni sedel križem rok. Občanom, ki so jih poplave najbolj prizadele, je še z nekaj somišljeniki pomagal pri odstranjevanju nesnage, čiščenju prostorov in jim razdeljeval pomoč ob naravnih nesrečah ter s tem tlakoval prve, takrat še neuradne temelje Župnijske karitas Polzela. Stiska ob poplavah se je počasi umirila, življenja ob Savinji so se vrnila v stare tirnice, a polzelski prostovoljci se niso ustavili. Le nekaj mesecev kasneje so odigrali pomembno vlogo pri pomoči beguncem iz nekdanje Jugoslavije.

»Pa bodi ti!«

Najprej so delovali še kot del Škofijske karitas Maribor, ustanovljene leta 1990, nakar je polzelski župnijski svet aprila 1991 ustanovil lastno Karitas. Za voditelja je bil na hitro potrjen Blaž Jelen. Prisotni so sicer predlagali domačega zdravnika Janeza Cukjata, a je Blaž oporekal: »On pa res ne utegne, saj je v službi praktično 24 ur dnevno.« Župnijski pastoralni svet je na to pripomnil: »Pa bodi ti!« Pri tem ostaja še danes, trideset let po tem. Ves čas mu je v veliko oporo njegova žena Zdenka Jelen, ki se še danes, kot bi bilo včeraj, spominja stisk beguncev, ki so zatočišče našli v begunskih centrih v Letušu in Velenju, ki so jim polzelski prostovoljci v prvi vrsti pomagali pri razdeljevanju hrane, higienskih pripomočkov in oblačil. »Begunske ženske smo najbolj razveseljevali z volno. S pletenjem so si krajšale čas in vsaj za trenutek pozabile na svojo stisko. Njihove izdelke smo nato po simbolični ceni odkupovali,« se spominja Jelenova in dodaja, da so se za zelo solidarne v času begunske krize izkazali tudi številni domačini. »Ko je bila begunska kriza, so ljudje preprosto pozabili na svoje težave in nesebično pomagali drugim, ki so se znašli še v veliko hujših razmerah.« Težav po njunih besedah niso imeli niti s takratno oblastjo. Karitas namreč povsem v začetku 90. let še ni povsem uradno delovala, saj zaradi takratne oblasti najprej ni bila politično sprejeta. »Naši voditelji so se zelo trudili, da so vsaj približno dosegli status humanitarne organizacije, da smo sploh smeli pomagati,« pripomni Jelen, ki v vseh teh letih ni niti enkrat pomislil, da bi odnehal. »Bistvo krščanske dobrodelnosti je ljubezen do bližnjega. Če posameznik tega nima, potem tudi ne more pomagati drugim, vsaj dolgo ne.«

Z Betlehemsko lučko

Župnijska karitas Polzela se je v začetku 90. let povezala s sestro Michelangelo, ki je živela v italijanski Gorici in v Italiji organizirala velike akcije zbiranja hrane, pri katerih so Italijani radodarno priskočili na pomoč Slovencem. »Tudi ko je bila že zelo bolna, ji to ni odvzelo volje, da ne bi pomagala. V času begunske krize je še iz bolniške postelje bdela nad zagotavljanjem pomoči. Leta 1993 je tudi po osem ur morala čakati na meji, da je slovenska stran spustila čez vso pomoč. Vse svoje moči je usmerila v dobrodelnost in nas ves čas opozarjala, kako pomembni so razumevanje, ljubezen in odpuščanje,« se spominja Polzelan, ki se je po to pomoč, ki so jo sicer v Ajdovščino s kombiji hodili iskat domači gasilci ali drugi domačini, nekajkrat odpravil tudi sam. »Leta 1993 nekaj dni pred božičem sem tam prejel Betlehemsko lučko, ki je bila takrat za nas na Polzeli nekaj povsem novega. Še danes se zelo dobro spomnim, kako sem sedel zadaj v kombiju, komaj prestavljal noge in v rokah celo pot nazaj držal prižgano lučko. Vmes smo se ustavili še na bencinski črpalki, da smo natočili gorivo, v vozilu pa smo imeli plamen.«

Vedno več psihične pomoči

Župnijska karitas Polzela je bila v začetku 90. let ena prvih dobro organiziranih humanitarnih organizacij v dolini, zato je imela za tretjino več prosilcev, kot jih ima danes, ko v občini Polzela delujta še Rdeči križ in županov sklad. Danes redno pomaga približno 260 občanom. »Nemalokrat opažamo, da je marsikoga, ki res potrebuje pomoč, sram prositi zanjo, nekateri celo rečejo, da jo še kdo drug bolj potrebuje,« opaža vodja polzelske Karitas in obenem dodaja, da se seveda kdaj tudi zgodi, da kdo izkorišča pomoč ali vsaj tako mislijo njegovi sosedi. »Tudi nekdo, ki lahko zgradi novo hišo, je lahko zaradi vseh dolgov v večji stiski kot nekdo, ki je v skromnem stanovanju. Bančni izpisek ni nujno pokazatelj posameznikove stiske.«

Njihovo delo ne temelji zgolj na materialni pomoči, temveč na človeški toplini. Karitas namreč nudi tudi laično psihološko svetovanje, česar je v zadnjih letih vedno več. »Včasih nas kdo pokliče, samo da malo poklepeta o tem, kaj kuha in podobno, medtem ko za posameznike, za katere opazimo, da jim mi nismo dovolj in potrebujejo strokovno obravnavo, poiščemo zdravniško pomoč,« pove prostovoljka, ki opaža, da je takšnega posredovanja na žalost vedno več. Večina njihovih rednih prosilcev ima namreč psihične težave, medtem ko včasih tega ni bilo. »Socialne razlike so vedno večje, s čimer se ljudje zelo obremenjujejo.«

Selili so se trikrat

Polzelska Karitas poleg evropske pomoči razdeljuje tudi hrano in higienske pripomočke, ki jih njeni člani zberejo sami. Med občane pred veliko nočjo in zahvalno nedeljo razdelijo nosilne papirnate vrečke, ki jih nato verniki polne prinesejo k maši, medtem ko letno z izdelovanjem butar in venčkov pridobijo tri do štiri tisoč evrov. »Letos smo prodali 230 butar. Denar bomo poklonili našim rednim odjemalcem. Vsak bo prejel vrednostni bon v višini 25 evrov v lokalni trgovini z obutvijo. Obenem denar namenimo za plačilo njihovih nepredvidenih stroškov, ki jih lahko zelo presenetijo in povzročijo stisko.«

Zakonca Jelen veseli, da so v sodelovanju z občino in župnijo prišli do primernih prostorov za delovanje. Do zdaj so se namreč selili že trikrat. Najprej so domovali v spodnjih prostorih župnijske cerkve. Ker jih župnija potrebuje za vzgojno-izobraževalne namene, so svojo dejavnost preselili v sosednjo občinsko zgradbo, kjer s svojo dejavnostjo ne motijo verskega dogajanja v cerkvi. »Odjemalci so bili nekaj časa navajeni, da so prišli kar k nama domov. Na srečo se je to spremenilo z našimi novimi prostori. Ljudje morajo imeti občutek, da so prišli v ustanovo, kjer ni vse kar po domače.« Foto: SHERPA