Nik Jarh

Vas Polže pri Novi Cerkvi leži le nekaj kilometrov naprej od Vojnika. V njej je domačija Soržev mlin. V vasi je tudi osem stavb pod spomeniškim varstvom, štiri od teh so na domačiji Soržev mlin. Za kulturni spomenik so razglašeni mlin, žaga, kozolec in Mlinarjeva hiša. Obiskovalci lahko na domačiji Soržev mlin spoznajo starinski mlin in žago venecijanko na vodni pogon ter druge kmečke stavbe. V mlinu lahko tudi kupijo ekološko pridelane mlevske izdelke, ki jih skrbno pripravlja mlinar Oton Samec.

Že dolga leta je Oton Samec, ki bo 30. decembra dopolnil 78 let, prvo ime Sorževega mlina. Na domačiji, na kateri se je rodil in na kateri živi vse življenje, smo ga ujeli pri najljubšem delu – mletju ekološko pridelane moke – v njegovem mlinu. Oton Samec je prejemnik bronastega grba vojniške občine leta 2012. Za urejenost kmetije je že pred leti prejel več priznanj; kmetija je vključena v mednarodno mrežo Hiš s tradicijo, v Združenje turističnih kmetij Slovenije ter društvo Raznolikost podeželja.

Nik Jarh

Ljubezen do doma in domačega kraja

Kmetijo Soržev mlin vodi od leta 1981. Je kmet pod duši, čeprav je po poklicu strojnik. »Čeprav vsi mislijo, da sem po poklicu mlinar, to ne drži. Moj osnovni poklic je strojni tehnik. Nato sem ob delu končal študij na Fakulteti za organizacijo dela v Kranju. Približno 27 let sem delal v družbenem sektorju. Po razpadu Jugoslavije sem ostal brez dela in sodelavcev, ker smo imeli glavni trg v nekdanji skupni državi. Doma smo imeli srednje veliko kmetijo. Imel sem dva brata in dve sestri, ki so žal že vsi pokojni. Imel sem tudi zlata starša, ki sta mi privzgojila, kako pomembno je imeti rad svoj dom in kraj, kjer prebivaš,« začenja svojo pripoved zgovoren Oton, ki je kljub svojim letom poln energije in dobre volje.

Predstavlja četrti rod družine

»Od otroštva se ukvarjam s poljedelstvom, imeli smo tudi živinorejo, vzrejali smo ovčke in pujske, danes imamo samo še kokoši. Da je bolj živahno na kmetiji in da so jajca vedno domača,« nadaljuje Oton, ki predstavlja četrti rod te družine na kmetiji. »Rad bi poudaril, da sem po duši celo življenje kmet,« poudari Oton. Živinorejo je opustil pred leti, ker je posel postal nedonosen. »Preusmeril sem se v ekološko pridelovanje poljščin, predvsem v pridelovanje zrnja pire. Sem prvi v celjski regiji, ki sem začel piro sejati pred približno dvajsetimi leti. Sejem tudi eno od dveh slovenskih avtohtonih vrst ajde – dolenjsko ajdo. Letos žal pridelek zaradi vremenskih razmer ni bil dober,« pojasnjuje. Goji tudi dve avtohtoni vrsti ajde trdinke. »Trdinka pripomore, da mlin zmelje zelo kakovostno moko. Že vrsto leto opaža, da starejši ljudje radi jedo žgance, mladi pa so po njegovih besedah bolj »polentarji«.

Nik Jarh

Ljudje si želijo pirino in rženo moko

»Še vedno se najdejo ljudje, ki pravijo, da ni boljšega kruha, kot je iz kruh iz bele domače koruze. Zelo redko posejem pšenico. Kupim jo od ekološkega kmeta, ki ima tudi opremo za luščenje moje pire. Od njega odkupujem tudi rž. Razlog za to je, da želim imeti bolj pestro ponudbo. A so količine zelo majhne. V celem letu zmeljem približno štiri tisoč kilogramov zrnja. Spodoben mlin to danes zmelje v dveh urah,« pojasni naš sogovornik. Dodaja še, da doma proda vse, kar pridela. »Imam nekaj stalnih kupcev. Na Obali imam dvanajst rednih kupcev, ki zberejo naročila in pridejo dvakrat letno k meni po ekološko pridelamo moko ter zrnje. Iz Goriških brd prihajajo k meni kupci po belo koruzo. Še najmanj mojih strank je domačinov.«

Pred vrati so božično-novoletni prazniki. Kakšno moko želijo kupci v tem času? »Moje stranka v tem času kupujejo predvsem pirino in rženo moko za izdelavo medenjakov in domačega peciva. Sam ne pečem, peče rada moja nečakinja, ki me bo nekega dne tudi nasledila.«

Nik Jarh

23 ležišč za goste iz 23 držav

Na domačiji ima Oton Samec tudi štiri apartmaje s skupno 23 ležišči. Apartmaje oddajajo že od leta 1999. Imajo tudi dve otroški postelji in staro klasično zibelko. »Naši gostje v apartmajih kuhajo sami. 90 odstotkov jih prihaja iz tujine. Iz različnih evropskih držav, občasno imamo tudi goste iz Azije, Mehike, Argentine, Kanade, Združenih držav Amerike. Letos so v naših apartmajih prespali gostje iz 23 evropskih držav. Rad bi se pohvalil, da je bil letos gost v našem apartmaju tudi indijski veleposlanik z družino. Ponudili smo jim tudi zajtrk, čeprav je to bolj izjema kot pravilo.« Pravi, da so najbolj zahtevni domači gostje, ob njih tudi Izraelci in Hrvati. »Najboljšo zasedenost imamo v poletnih mesecih. Čeprav se je zgodilo, da smo imeli veliko gostov tudi že v maju in juniju. »Gostom vedno podarim kakšno svojo dobroto ali posebnost: od domačih piškotov do potice. Goste na mizi vedno pričaka tudi ena vrsta doma narejenega likerja,« še pove Oton in doda, da imajo njegovi gostje v poletnih mesecih dostop tudi na domači vrt, na katerem gojijo stare vrste jablan.

Tornado za sabo pustil veliko škodo

Poletno neurje pred približno dvema letoma je naredilo kar nekaj škode na mlinu. Predvsem tornado, ki je v Novi Cerkvi divjal 20. julija 2023. »Tedaj mi je 20 metrov visoka srebrna smreka s koreninami vred zlomila glavni žleb na mlinu. Zlomilo je tudi lipo in pri tem uničilo vozilo enega od naših gostov, ki se je na domačijo z Rogle vrnil nekaj minut pred orkanskim vetrom,« se spominja Oton in doda, da je reka Hudinja v času poplav prestopila bregove v Socki. »Tudi na moji domačiji je bilo vse pod vodo. Ob tem je bila cesta nekaj ur tudi neprevozna. A poplave niso imele česa uničiti, vse je že pred tem uničil tornado,« se vremenskih težav pred približno dvema letoma spominja sogovornik.

Nik Jarh

Naslednica bo nečakinja

Oton ni bil nikoli poročen. Od sestre, ki je umrla pri 49 letih, in od njenega moža, ki je umrl dve leti kasneje, je prevzel skrb za svoji osiroteli nečakinji. Živeli so namreč v stanovanjski hiši v bližini. V pomoč pri vzgoji in skrbi za nečakinji mu je bila tudi mama oziroma njuna babica. Naslednica na domačiji bo tako ena od njegovih nečakinj, ki ima smisel za tovrstno delo. Ima tudi redno službo v Montessorijevem vrtcu v Novi Cerkvi. »Ob tem je po osnovnem poklicu univerzitetna diplomirana etnologija, odlično govori tudi angleški jezik. Že zdaj mi veliko pomaga pri delu na domačiji.«

Pogled v preteklost

Med njegove dopolnilne dejavnosti že več desetletij sodi tudi predstavitev starega načina mletja, izrabe vodne energije in žaganje z žago venicijanko, ki je stara več kot dvesto let. To predstavlja šolskim skupinam od najmlajših do študentov. Žal zadnja leta zanimanje za te predstavitve zelo upada tudi zaradi zelo dragih avtobusnih prevozov. »Veste, vedno se razveselim vsakega obiska. Zelo rad rečem, da imam bolj rad ljudi, ki so radovedni, kot tiste, ki jih nič ne zanima,« pravi Oton.

Andraž Purg

Ob reki Hudinji je treba znati živeti

»Ob reki Hudinji, ki teče mimo nas, je treba znati živeti in pravočasno ukrepati. Hudinja lahko namreč v eni uri naraste tudi za meter, s seboj prinese tudi podrto drevje, mostove. Doživel sem tudi stoletne poplave, pri katerih je Hudinja segla do polovice oken v hiši. Če vem, da se bliža neurje, ne grem od doma. Vedeti je treba tudi, kako se gibajo nevihtni oblaki. Ob takšnih situacijah moram pravočasno ukrepati in zapreti pretočno zapornico 300 metrov nad mlinom ter odpreti zapornico nižje ob mlinu,« pojasni zgovoren možakar in za konecpogovora o mlinih in mlinarjih doda še zanimivo misel: »Če ima mlinar vodo, pije vino. Če nima vode, pije vodo.«

Nik Jarh