Po nekajletnem pesniškem javnem zamolku se je Remec pojavil na slovenskem leposlovnem prizorišču kot dramatik in romanopisec znanstvenofantastičnih antiutopičnih del. Najprej je sicer v knjižni obliki objavil zbirko otroških pravljic Pripovedke iz Zmajskega gradu (1957) in pravljico Kamen resnice (1959).

V Kamnu resnice je že čutiti navdih znanstvene fantastike. Izid Remčevega prvega romana Sončni obrat (1969) vzbudi pozornost zaradi erotično poudarjene vsebine, čeprav obravnava izpraznjenost potrošniške družbe. Nato v letu 1977 doživita natis dve Remčevi knjigi: kmečka povest Smrt v kurentiji in prvi, po odmevu bralstva in kritike pomemben znanstvenofantastični roman Votlina. V njem naj bi bile nakazane vse osnovne žanrovske teme, še bolj pa svojsko avtorjevo pojmovanje tako stvarnega kot miselnega sveta.

Razen tega je nastanek tega dela povsem na ravni vrha tedanje svetovne znanstvenofantastične literature. Votlini sledi vrsta Remčevih predvsem antiutopičnih romanov: Prepoznavanje (1980), ki je nagrajeno z zagrebško Sfero za najboljši ZF-roman leta, Iksion (1981), Mana (1985), Lovec, Nečista hči (1987), Zelena zaveza (1989), Zapiski odposlanca Zemlje (1991), Astralni svetilniki (1993), Trapanske kronografije (1997)  Iksia (2001), Iks (2006), Ostrostrelka (2008) in Mitrejin koder (2011). Remec, ki je letos praznoval petinosemdesetletnico, trenutno piše roman Orfeja, nadaljevanje Mitrejinega kodra, načrtuje pa še naslednje delo Psihi.

Tako bi po trilogiji Iksion, Iksia, Iks končal še eno trilogijo. Zaupal nam je, da si prizadeva za to, da bi bili kmalu vsi njegovi romani dostopni po elektronski poti. In če se bodo hoteli na te knjige obesiti dacarji, bodo njegove knjige zastonj … Se bo mojstru znanstvene fantastike to posrečilo ali bo ostalo le fantastika?