Jana Morelj Vidmar: "Mislila sem, da bo šlo malo počasneje"
Jana Morelj Vidmar tudi o umetni inteligenci, ki ji lahko čez noč vzame poklic – in o čistilnem servisu ter pasjem vrtcu kot »rezervnem načrtu«.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Od kod ta velika ljubezen do rocka? Tiha deklica, ki je v osnovni šoli dobila celo nagrado za najbolj tiho in pridno deklico, je očitno v sebi skrivala rockovsko srce …
Hecno, ne morem reči, da so bili starši rokerji. Niti slučajno. S tega vidika sem zagotovo črna ovca v družini. Mislim, da je svoje naredila družba – najprej ob koncu osnovne šole, še bolj pa v srednji šoli, na Gimnaziji Postojna. Takrat je bilo tam okolje izrazito rockovsko, metalsko in punkovsko. Z leti se je to, se mi zdi, spremenilo, ne le tam, ampak po vsej državi. V tistem času pa je bilo res zelo izrazito.
Kaj pa ste poslušali pri vas doma?
Oče in mama sploh nista velika ljubitelja glasbe in ta pri nas ni bila nekaj pomembnega. Pri nas je bila klasika: harmonika, ob nedeljah pa glasbene želje na radiu – zraven je seveda dišala juhica, kot se spodobi (smeh), in zvenele vse tiste »Zdaj si v najlepših letih« ... Vedno pa me je presenetil Status Quo z In the Army Now – to je bila ena od glasbenih želja, ko je šel kakšen sin k vojakom, pa so mu podarili to pesem.
V srednji šoli ste se torej zagledali v rock.
Ja, dejansko, ker drugega niti ni bilo. Takrat se je potem začel pojavljati rejv – tega ne bom nikoli pozabila: nenadoma so največji punkerji, res orto, ketne, irokeze, prešaltali in postali rejverji. To mi je bilo tako fascinantno. No, jaz nisem – ostala sem rockerka.
Katere so vaše najljubše rockovske pesmi? Ali izvajalci?
Prav upala sem, da se bom temu vprašanju izognila! (smeh)
Verjamem, ampak res želim vedeti, ker sama na primer ne poslušam rocka in me zanima, s čim me (in še koga) lahko navduši Jana Morelj.
Moj okus se precej spreminja, pesmi, ki so mi bile najbolj všeč v srednji šoli, mi zdaj niso več – kot da prerasteš neko fazo. Še vedno so mi sicer okej, ampak ni več isto.
V nekem obdobju so mi bili recimo zelo všeč Whitesnake in moj najljubši komad je bil Here I Go Again. Zdaj se mi ne zdi več tako, čeprav mi je še vedno všeč. Era velikih frizur in glam metal pa mi sploh nikoli nista bila blizu. Če bi izbirala danes, bi izbrala punk rock. Kar bolj »žge«, kar je bolj poskočno, naravnano na akcijo. Rada imam, da se stvari dogajajo, da se stvari zgodijo – zato mi je bližje takšna glasba.
Romantične pesmi vam torej niso preveč blizu?
So, absolutno! To je velika zmota, ki jo imajo ljudje o metalcih – da so grobijani, agresivni ljudje. Seveda se me kakšna nežna pesem dotakne. Če sem kdaj jokala na koncertu, sem jokala na Kreslinovem.
Na katere koncerte radi hodite?
Zelo različno. Ja, rockerka sem, ampak to še ne pomeni, da ne sprejemam drugih žanrov. Grem tudi na techno zadevo, drum and bass, bila sem že na veselicah, šla sem pogledat tudi turbofolk koncert, ker me vse to zanima. Glasba ni samo en predalček, ampak cela omara.
Kateri je zadnji koncert, ki ste ga obiskali?
Naj pomislim ... V Laškem, na festivalu Pivo in cvetje sem bila.
Pogrešate Denis Avdić Show, katerega del ste bili dolgih 13 let?
Občasno. Denis Avdić Show ima eno stvar, ki je drugi šovi nimajo: spontane trenutke, ki se zgodijo kar tako, nenapovedano, nepričakovano. Imaš pripravljen scenarij, greš po scenariju – potem pa se zgodi neki preblisk z Denisove strani in vse zavije kam drugam. In iz tega nastane najbolj zabaven trenutek: neka kemija, magija, vsi se začnemo smejati in je res iskreno in pristno. Ti spontani trenutki so bili tudi meni vedno najlepši. In zdi se mi, da tudi poslušalcem.
Vam je bližje vodenje v etru radia ali podkasti Backstage z Jano, ki jih pripravljate?
Skoraj bi rekla, da podkasti. Zato, ker ni časovne omejitve. Na radiu moraš ves čas gledati na čas – da nisi predolg, da nisi prekratek, da loviš uro, da ujameš novice. V takem okolju se težko razvije nekaj zares odprtega, srčnega, spontanega. Pri podkastu pa je bolj sproščeno, saj ni časovne omejitve – in zato po mojem nastanejo boljše zgodbe.
Se sami ravnate po vremenu? Ste namreč tudi priljubljena televizijska voditeljica vremenske napovedi – jo tudi zasebno spremljate?
Bolj spremljam novice o glasbi kot o vremenu. Smešno se mi zdi, da se ljudje tako jezijo na vreme, saj nanj res ne moremo vplivati. Če dežuje, se pač prilagodimo, če je sonce, okej, sije sonce. Če je vročinski val, je vročinski val, bog pomagaj, tako je. Saj smo si sami naredili, da je tako, kot je, kajne? Ne spadam med tiste, ki jih vreme zamori – mogoče malo, če mi prekriža načrte, ampak jih pač obrnem in spremenim. Iz tega hočem potegniti najboljše, kar je.
In vi tudi niste odgovorni za vreme, ki ga napoveste. (smeh)
Nisem! (smeh) Naj jasno povem, da nisem meteorologinja – sem sociologinja in samo napovedovalka vremena. Imamo pa meteorologe, ki so za to področje hodili na prave šole in fakultete in se na to spoznajo.
Uživate v teh vremenskih napovedih?
Tega ne jemljem kot težko in naporno delo, je zabavno in name deluje skoraj že sproščujoče. Rada to počnem, rada sem v stiku s temi ljudmi in vidim, koliko ljudem na drugi strani zaslona to pomeni.
Ste kdaj razmišljali, da bi vodili še kakšno drugo oddajo večjega formata?
Mislim, da tudi odgovorni o tem niso razmišljali, jaz pa potem tudi ne. Sistem je postavljen, ljudje so tam, kjer so, in to že dolga leta. V športu se recimo sploh ne bi videla, bomo pa videli, kaj prinese čas.
Ste kdaj pomislili, da bi šli stran od radia in televizije, na povsem drugo področje, kjer ne bi bili več na očeh javnosti?
Ja. Pred kratkim sem razmišljala o tem. Pa ne zato, ker tega ne bi več rada počela, daleč od tega. Ampak zaradi tega, kar nam dela umetna inteligenca. Oziroma kako zelo hitro nas lahko zamenja, kar se po svetu v bistvu že dogaja. Upam, da s tem ne dajem kakšnih hudih idej svojim nadrejenim ... (smeh) Ampak, ja, svet gre v to smer. Mislila sem, da bo šlo malo počasneje – res sem si želela, da bi šlo počasneje –, ampak gre s svetlobno hitrostjo. In mi opravljamo enega od tistih poklicev, kjer nas roboti lahko nadomestijo.
Kje pa ste se videli v tistem trenutku, ko ste razmišljali o odhodu?
To vas bo nasmejalo. Uživam v tem, da se rezultat mojega dela vidi. In po moje bi imela čistilni servis! Da bi čistila prostore. Mogoče, zakaj pa ne? Res rada pospravljam, uživam v čiščenju. Nisem kakšna Monica iz Prijateljev, psiho scena, ampak imam rada pospravljeno in čisto. Roboti pa v to smer po moje še ne bodo šli tako hitro. (smeh) Druga ideja pa je bila pasji vrtec.
Pasji vrtec?
Ja! Mislim, da bi v Ljubljani takšna stvar lahko zaživela. Prostor, kamor lahko zelo zaposleni ljudje pripeljejo svoje psičke – tako kot pripeljejo otroke v vrtec. Psi so tam na sprehodih, poskrbljeno je zanje, predvsem pa niso sami. O tem sem razmišljala. Pri nas česa takega še ni, v tujini pa je.
Torej ne pasji hotel?
Ne, ne gre za hotel in tudi ne za to, da bi imela psa tam ves čas. Ampak tako, da vsak dan prideta Fido in Brina in ne vem kdo še. Da pes ni sam doma, ko greš v službo. Kužki se med seboj družijo, socializirajo, se poznajo – in to je potem čisto druga zgodba.
Vi imate eno psičko, kajne?
Kužiko imam, ja. V začetku julija je dopolnila eno leto. Mešanka je – nekaj smo si sicer ogledovali, ampak je preveč pasem v njej. Kako že pravijo: ljubezen ne potrebuje rodovnika.
Kam se letos odpravljate na dopust?
V južno Francijo gremo, na Azurno obalo, in to s kombijem. Moj mož Marko tam še nikoli ni bil, prav tako ne hčerka Mija in kužika. Predvsem se bomo prepustili poti. Nekaj stvari bomo sicer rezervirali, prav veliko pa ne, saj se mi zdi, da smisel takšnih potovanj ni v tem, da vse načrtuješ vnaprej. Če ti je nekje res všeč, ostaneš dlje, če ti ni, greš preprosto naprej.
Prej, ko je bila Mija še majhna, si tega nisem privoščila – takrat bolj načrtuješ in ne greš predaleč, ker nikoli ne veš, kako se bo vse skupaj obrnilo. Zdaj, ko je večja (avgusta je dopolnila osem let, op. a.), pa smo si rekli: »Gremo.«
Marko, s katerim ste se lani poročili, ni Mijin oče, ste pa v stiku tudi z Markom, ki je njen oče. Kako poteka vaša dinamika, se razumete vsi skupaj?
Ja, čisto v redu se razumemo. Predvsem vsi delamo v Mijino dobro in to se mi zdi glavna in edina pomembna stvar. Z Markom, njenim očetom, sva bila, kar se vzgoje tiče, vedno na isti strani in si nikoli nisva spodkopavala avtoritete – da bi eden delal eno in drugi drugo. Vedno sva delovala skupaj, v isti smeri, in to se mi zdi ključno pri skupni vzgoji.
Tudi moj mož Marko temu ne nasprotuje in dobro ve, da pri vzgoji ne more prevzeti glavne vloge. Tako vsak doda svoj kamenček v mozaik, če se lahko nekoliko poetično izrazim. Ljudje imamo različne izkušnje, zanimajo nas različne stvari in vsak lahko prispeva nekaj svojega, s čimer se bogatiš. Lahko rečem, da ima Mija okoli sebe pravo bogastvo ljudi in se zelo lepo razvija. Krasen človeček je in zelo dobro razmišlja.
Si želite še kakšnega otroka?
Mogoče sem že malo prestara – tako se vsaj počutim v tem trenutku. Trenutkov za to zmanjkuje, če sem čisto iskrena. Pri 43 letih bi bila mogoče nosečnost že kar izziv, za moje telo in tudi vse, kar sledi. Absolutno podpiram ženske, ki se za to odločijo in gredo v to tudi pri teh letih, ampak to je z leti zagotovo bolj tvegano.
Je pri vas poleti, ko ni šolskih obveznosti, kaj lažje? Koliko ste pravzaprav vpeti v Mijino šolo?
Ja, je kar treba sedeti zraven, to me je malo presenetilo. V našem otroštvu ni nihče sedel z nami – vsi smo bili sami in vse smo naredili sami. Zdaj pa je šlo to v čisto drugo smer in dejstvo je, da moraš delati z otrokom, sedeti ob njem. Tistim staršem, ki jim ni treba – poklon, čestitam.
Ampak današnji otroci so res posebni in v učni proces jih moraš pogosto popeljati skozi igro. Če rečeš samo, da se je zdaj treba učiti, nastaneta blokada in upor, potem pa moraš ta zid prebiti ali ga preplezati. Bolje je začeti z igro – in v večini primerov to deluje, vsaj jaz tako delam s svojo hčerko.
Ampak ob vseh obveznostih, ki jih imamo, je to včasih težko. Najdete vedno energijo še za to?
Ja, moraš jo najti, a ne? Otroka daš na prvo mesto, potem so pa še vse službe, vsi projekti in vsi drugi ljudje. Tukaj se ni kaj hecati – gre za naložbo v njeno prihodnost.
Ali v življenju poslušate bolj srce ali razum?
Če pogledam svojo pot in kaj se mi je dogajalo, bi rekla, da bolj srce.
Kaj je bila najtežja odločitev, ki ste jo morali sprejeti?
S profesionalnega vidika zagotovo zapustiti Denis Avdić Show, saj sem s tem šovom odrasla. Odločila pa sem se zaradi Mije in ne nazadnje tudi zaradi sebe – zaradi tempa, porabljene energije in organizacije življenja.
Ampak preden ste sprejeli to odločitev, ste verjetno morali marsikaj predelati.
Absolutno. Ker to ni bila samo služba – to je zdaj sicer že zlajnana fraza –, ampak res način življenja. S tem sem se identificirala. In mi nismo bili samo sodelavci, bili smo prijatelji – no, to smo še vedno. Družili smo se tudi z družinami, bili smo skupaj vsak dan, pa na vseh akcijah in aktivnostih na terenu. Res smo se dobro poznali – kot družina. Lahko se tudi skregaš, poveš, kar čutiš, razčistiš. Zato je zadeva tako dobro funkcionirala: vse je bilo zelo odkrito.
Ampak sliši se, kot da je bila ta vaša odločitev, da odidete, potem vendarle razumska.
Ne, ni bila. Če bi se odločila razumsko, bi ostala v najbolj poslušanem programu.
Čemu se zdaj lahko bolj posvečate?
Prvi razlog je bila zagotovo hčerka in druženje z njo, sicer pa tudi prijatelji. Kar nekaj jih imam, pa mi je vedno zmanjkalo časa zanje. Pa koncerti, prireditve, branje, bogatenje same sebe ... Vse tisto, kar imamo vsi tako radi in cenimo, ampak nam vedno malo zmanjka. Pa spanje!
Spanje je res podcenjeno. Ne moreš dolgoročno dobro funkcionirati, če spiš vsak dan po pet ur. Mogoče so izjeme – vedno so, pri vsaki stvari – ampak jaz sem začela ugotavljati, da je zame spanje res zelo pomembna stvar.
Se počutite bolje kot pred dvema letoma?
Fizično se. Določene stvari gredo lažje, več zmoreš, bolj si spočit, imaš drugo rutino. Ampak tudi ta rutina potrebuje nekaj časa, da se postavi na svoje mesto. Ni tako, kot si ljudje mislijo – en teden po tem, ko sem nehala delati v jutranjem programu, so me že spraševali, ali sem se že naspala. Trinajst let sem vstajala ob štirih – ne bom po enem tednu nov človek.
Danes ste srečno poročeni, drži?
Ja, bi bil kar problem, če po enem letu ne bi bila več. (smeh)
Ste na razhod s prejšnjim partnerjem, očetom svoje hčerke, kdaj gledali kot na življenjski poraz?
Poskušaš narediti vse, kar je v tvoji moči, da se to ne zgodi. Ampak nekaterim uspe, drugim pač ne. Pri nas se je izkazalo, da ne gre. In je bolje tako – bolje funkcionirava na ta način, kar je najpomembnejše za otroka.
Nekaterim je pomembnejše za vsako ceno ostati skupaj, da lahko navzven kažejo lepo podobo. Jaz pač ne. Če dva nista za skupaj, nista za skupaj – naj gre vsak naprej, saj to ni konec sveta. Prej bo konec sveta, če ostaneš, nisi iskren ali se kar naprej prepiraš ... Vse to spremljajo tvoji otroci in s tem jim kažeš zgled. Jaz tega nisem hotela zase. In Mija je mojega novega partnerja lepo sprejela – jasno ji je, kdo je mama, kdo je oče, kdo je Mare. Tukaj ni nobenih težav.
Iščete v svojih štiridesetih pri partnerju drugačne kvalitete, kot ste jih prej?
Ja, seveda. Čisto druge. Medtem ko je bilo prej pomembno »gremo žurat, gremo se imet fajn, gremo noret okoli«, zdaj iščem varnost, stabilnost, zanesljivost in poštenost. To je to. Pa da smo prijazni in se imamo radi – to je bilo sicer vedno enako, samo je zdaj še bolj zavestno. Vse to prinesejo izkušnje: ko si enkrat razočaran ali izigran, točno veš, da se ti to naslednjič ne bo več zgodilo, ker boš na to pozoren.
Ste bili kdaj v življenju izigrani?
Seveda. Prepričana sem, da smo bili vsi, vsaj enkrat – zagotovo. To je človeška narava. Pa ni nujno, da se je to zgodilo v zvezi: lahko tudi v službi, med prijatelji, v družini, kjerkoli.
Ste tudi sami koga izigrali?
Tudi. Vsi smo pač šibki. Se pa potem trudiš, da tega ne delaš več. Kaj narediš iz tega naprej, pa je odvisno od posameznika.
Jana, vas je v današnjem svetu česa strah?
Prav to me je zadnjič vprašala Mija. In sem ji rekla: »Če se česa bojim, se bojim samo zate.«
Kakšen pa je v vaših očeh svet, v katerem živimo – današnja družba?
Slaba. Saj vemo – kolikor je slabega, toliko je tudi dobrega, samo slabo tako zasenči dobro. Kljub temu pa ostajam optimistka, da se bo svet vendarle nekoč obrnil na bolje.
Kaj je najslabše, kar opažate, in pri čemer bi bilo treba obrniti krivuljo v drugo smer?
Individualizem. Ni več povezanosti – vsak sam, jaz, jaz, jaz. To je postalo že čisto normalno in to je problem: stvari so se tako vrasle v družbo, da jih ne dojemamo več kot slabe. Seveda je prav, da poskrbiš zase, ampak vse preveč pozabljamo, da nismo sami na tem svetu. Premalo je empatije. Grozno se mi zdi, da moramo ljudi za vsako tako stvar opominjati: pazite drug na drugega. To vendar ni normalno.
Kako tega učite Mijo?
Dajem ji vedeti, da denar res ne more kupiti vsega in da ljudje, ki ga imajo največ, večinoma niso najsrečnejši. Učim jo, da ne more imeti vsega, kar hoče. Da je še kdo na tem svetu, ki res kaj potrebuje. Da lahko deli in kaj tudi podari. Tudi to, da niso vsi ljudje srečni – tudi tisti v njeni bližini ne – in da lahko koga vpraša, zakaj ni srečen. Da opazuje ljudi okoli sebe. Da je empatična.
Kako dobro pa opazuje vas? Je dobra opazovalka?
(Ganjena, z močno orošenimi očmi.) Zelo dobra. Zelo hitro me začuti – vidi. Tudi če bi ji hotela kaj skriti, mi ne bi uspelo.
Kaj vas v tem svetu osrečuje?
Svoboda. Svoboda brez obveznosti. Pa to, da smo zdravi – to je zelo pomembno.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 1,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 1,99 evra!