ČG

»Iniciativa o postavitvi mestne zbirke je stara že več kot štirideset let, nikakor pa ne pride do realizacije. Ptujski grad ni dovolj, da bi se lahko predstavila vsa zgodovina Ptuja. To pa ni samo zbirka, to so aktivnosti. Takšna predstavitev se sproti dopolnjuje z večjimi ali manjšimi tematskimi razstavami, dogodki, publikacijami itd.,« pove Boris Miočinović, tudi nekdanji direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj, ki stanje v ptujski kulturi in sploh v mestu zelo dobro pozna.

Ukvarjal se je tudi z amaterskim gledališčem, bil aktiven na različnih področjih kulture, 26 let je risal karikature za Tednik oz. Štajerski tednik. Po izobrazbi je univ. dipl. pravnik, ki je bil do upokojitve zaposlen na Upravni enoti Ptuj.

Pri postavitvi identitetne zgodbe Ptuja je ključna vloga mesta. Hvalimo se, da je Ptuj rimska metropola, eno največjih mest v tistem času, pa smo vehementno zaprli še tisto malo, kar smo svojčas imeli. Od te slave nimamo nič že skoraj petnajst let. Arheološki muzej ali zbirka, ki jo sedaj tako izpostavljamo, je lahko samo en segment v mestni zbirki.

Tudi vsi objekti, staro mestno jedro, umetnine, spomeniki in podobno, so del te zgodbe, ki mora biti koncentrirano prikazana po najsodobnejši muzeološki metodi.

Naša mestna zgodba bi morala biti celovita in predstavljena še atraktivneje, kot je zbirka neandertalcev v Krapini, ki je samo ena zbirka. Na Ptuju imamo na tisoče zgodb. Iz teh tisoč zgodb je treba napraviti celoto. V to celotno zgodbo morajo biti vključene tudi vse aktivnosti, ki danes obstajajo, ki jih prostovoljci, ljubitelji sami na nek način vzdržujejo, negujejo (npr. grajske igre, rimske igre, starodobni plesi itd.). A to zgodbo mora nekdo narediti.

Mestna zbirka – zgodba lokalne skupnosti

»To je tako velika zgodba, da ne more biti na plečih nekaj zaposlenih v muzeju, ki tudi niso strokovnjaki na vseh področjih. To mora biti internacionalna ekipa. Predlagati jo mora muzej, lokalna skupnost pa je tista, ki takšno zgodbo hoče imeti. Ni pa je mogoče postaviti v kratkem času, to je projekt, ki traja več let.

ČG

Tudi prostor za mestno zbirko vidim. Postavil bi jo v Mercatorjevo blagovnico, ki bo slej kot prej prazna. V tem objektu je dovolj prostora za redno zbirko, manjše in večje občasne razstave, različne dogodke, material. Bolj poceni do primernega objekta ne bomo prišli. Zato smo tu, da se pogajamo.

Poglejmo samo, koliko smo bili pripravljeni dati za neke ponesrečene in zgrešene projekte na Ptuju: mestno gledališče, dominikanski samostan, da ne omenjam šolskih prostorov za Gimnazijo Ptuj, Šolski center Ptuj. Vse to so objekti, ki funkcionalno ne ustrezajo v celoti. Gimnazija ima dvorano, ki je namenjena prezentaciji določenih prireditev, nima pa osnovne infrastrukture za nastopajoče. Meter za odrom je že betonski zid. Vse, kar smo počeli, smo počeli premalo dorečeno, premalo premišljeno. Kdo ni zagotovil denarja za projekte, ki se niso dokončali, pa je drugo vprašanje.

Kdo je imel moč, da bi v Ljubljani izposloval še malo več denarja? Vsi ti objekti so prejeli tudi različne arhitekturne nagrade. Po zunanjosti imam lahko zelo lepo urejeno ljubico, zmagala bo na tekmovanju za mis, ne bo pa mi znala skuhati, to je moj komentar ob vsem tem.

Gimnazija je dobila neko oblikovno nagrado, dijaki in zaposleni pa so ob poletni vročini padali v nezavest, v objekt je teklo. Prvi ponesrečen objekt pa je bil Šolski center Ptuj, in to ne samo po kakovosti. Če so že gradili dvorano, bi morali narediti takšno, kot mora biti. Zdaj se je končno, po 40 letih in več, začela sanacija. Res smo eni nesrečniki, kar se tiče teh investicij, naložb, da se ne pogovarjamo o totalno zgrešenih investicijah, ki so čisto osebnega karakterja, podtaknjene javnemu interesu, kot je tržnica. Nekaj milijonov dati za ravno ploščo, ki smo jo imeli tudi že prej, je neumnost,« pove Boris Miočinović.

Čas je za vizije in programe, ne pa osebe, ki bodo nekaj čudežno uredile