Šimen Zupančič

Prihodnje leto boste praznovali izjemen jubilej – 60 let ustvarjanja. Ko danes pogledate nazaj, kakšni občutki vas prevevajo?

Iskreno povedano, trenutno bolj razmišljam o naslednji torbici in o vsem, kar spada zraven. (smeh) Večinoma se v preteklost z mislimi ne vračam preveč, kljub temu pa seveda pogled na skoraj 60 let ustvarjanja prikliče veliko hvaležnost. To, da sem še vedno polno kreativna in da lahko to delim z ljudmi, se mi zdi veliko darilo.

Je bila vaša pot jasno začrtana ali polna nepričakovanih ovinkov?

Že ko sem začela, sem čutila, da je moda moj poklic. Nisem pa mogla vedeti, v kakšno potovanje se bo ta zgodba razvila. Ovinkov in presenečenj na srečo ni bilo prav veliko, če odmislim, da se je vmes zamenjalo kar nekaj valut, držav in odločevalcev. (smeh) Morda je bilo tako tudi zato, ker sem vselej zagovarjala butično zgodbo, ki temelji na ustvarjalnosti in podpori ter ravnovesju z družino.

Kaj vas je sprva pritegnilo k oblikovanju torbic, zakaj prav ta modni izdelek?

Torbica kot modni kos nikoli ne bo izumrla. Ima tako vizualno kot uporabno vrednost, predvsem v zadnjem času pa je priljubljena tudi med zbiratelji. Ker sem imela kot otrok že po družinski plati vseskozi stik z usnjem in modo, poleg tega pa rada opazujem lepe stvari, nisem imela prav veliko pomislekov, s čim začeti samostojno pot.

Kako so nastajali vaši prvi izdelki?

Včasih je bilo v »zraku«in okolju videti in čutiti več sivine, zato so moje ambicije predstavljale barve. Spraševala sem se, kaj ljudje potrebujejo, in odgovor so bile barve. Da bi to lahko uresničila, se je bilo pri materialih treba znajti, pri tehniki pa je prednjačilo ročno delo, ki ga negujem še danes. To je tradicija, na katero sem ponosna. Še danes se spomnim prve torbice, ki sem jo izdelala.

Se še spomnite prelomnega trenutka, ki je potrdil, da ste na pravi poti?

Pravzaprav je bil to trenutek, ko sem leta 1966 odprla butik na Tavčarjevi – takrat je bilo nenavadno imeti lastno trgovino. Ljudje so se ustavljali, opazovali barvne torbice skozi okno in kmalu so se začele prodajati. Vse drugo je, kot pravijo, zgodovina (smeh).

Šimen Zupančič

Kakšen je vaš ustvarjalni proces danes? Je še vedno tako intenziven kot nekoč?

Proces je še vedno enako intenziven, a obenem bolj zrel – manj mrzličen in bolj intuitiven. Vse se začne z navdihom, ki pa ni na voljo na priklic. Včasih ga najdem na sprehodu po Ljubljani, spet drugič v zvenu melodije, lepoti oblik, besedah sogovornikov ali samo mislih. Vsaka torbica je unikaten kos brez časovnih norm – vzamem si toliko časa, kot ga potrebuje. Intenzivnost je enaka, a danes dodam še več modrosti in drznosti: vem, kdaj pustiti, da se ideja razvije sama.

Ko oblikujete, razmišljate bolj o estetskem izrazu, funkcionalnosti, simboliki – ali o vsem hkrati?

O vsem hkrati in o nekem ravnovesju, seveda! Estetika je srce – barve, oblike, ki izražajo čustvo. Funkcionalnost je v takšni ali drugačni obliki nuja: torbica mora biti uporabna, ženska si jo mora želeti nositi. Simbolika pa? Vsaka torbica nosi del mene – ne vidim je samo kot dodatek, ampak kot nakit za dušo.

Ste imeli kdaj ustvarjalno krizo?

Brez ustvarjalnih kriz ne prepoznaš pravega ustvarjanja. . Takrat moraš stvarem samo pustiti, da tečejo svoj naravni tok. Z ustvarjalno krizo namreč ne izgubiš svoje ustvarjalne sposobnosti, prej nasprotno, svojo ustvarjalnost začenjaš še bolj ceniti. Recept je torej, da stvari ne delaš na silo, in podobno je na marsikaterem področju življenja.

Kaj je po vašem tisto, kar torbico spremeni iz dodatka v slog ženske?

Način, na katerega jo ženska nosi, energija, s katero se obdaja, počutje, ki ga izžareva, in pa tisti neotipljivi dejavnik, ko preprosto čutiš in veš, da je to to. Torbica sicer ni ogledalo osebe, a velikokrat pove veliko.

Bi lahko rekli, da so vaše torbice vedno nosile nekakšen svoj »značaj«? So odsevale vaše razpoloženje, obdobje, življenjski pogled?

Torbice vedno odsevajo življenje ustvarjalca in to, v kar verjame. Ljudje mi večkrat povedo, da moje torbice prepoznajo že od daleč, da imajo nekaj unikatnega, sebi lastnega. Temu lahko rečemo tudi značaj. (smeh)

Šimen Zupančič

Ste kdaj ustvarjali torbico z mislijo na točno določeno žensko – ali celo na kakšno zgodbo?

Tu se spet vrneva k navdihu, kjer se vse začne. In zgodbe ter iz tega izhajajoča občutenja so lahko velik vir navdiha. To se je pri mojem delovanju pokazalo že velikokrat.

Kako se je v vaših očeh spremenila moda v teh šestih desetletjih?

Od sivine in omejitev k razkošju možnosti. A tudi k hitrosti, ki ni vedno prednost. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem začenjala, je bila moda redka, dragocena. Danes je povsod, a pogosto kratkotrajna. Dobro je, da je vključujoča, a obenem izgubljamo trajnost. Moda je z obiljem možnosti, množičnostjo in hitropoteznostjo postala tudi manj osebna.

Kje danes v modi še prepoznate eleganco, šarm, prefinjenost, lastnosti, ki so nekoč veljale za samoumevne?

Dobro vprašanje. Velikokrat se bistvo skriva v detajlih in ne na prvo žogo. V umetnosti ročnega dela, v kosih, ki trajajo. Eleganca je lahko v preprostosti z močnim akcentom, denimo torbico. Šarm na primer pri mladih oblikovalcih, ki imajo tisto nekaj. Prefinjenost? V tem, da nosiš nekaj z zgodbo, ne le z etiketo.

Vas današnji trendi navdušujejo ali jih raje opazujete od daleč?

Ves čas ostajam zvesta svojemu slogu. Trendi so lahko usmeritve, ne smejo pa biti verige. Navdušijo me, ko služijo osebi, in ne nasprotno. Bodo pa trendi vedno obstajali, saj so tisto, kar usmerja naše izražanje v nekem obdobju.

Kako gledate na prevlado hitre mode in vpliv, ki ga ima na ljudi in oblikovanje?

Nisem zagovornica hitre mode, saj ne daje pravega videza ljudem. Deluje poceni, a je v resnici za družbo zelo draga. Deluje moderno, a jo ljudje kljub temu najhitreje zavržejo. Deluje, da služi množicam, v resnici pa je takoj pozabljena. V marsičem pooseblja potrošniško razmišljanje in takojšnje zadovoljstvo. Več in hitreje, četudi skupaj gledano slabše.

Ste skozi svojo kariero opazili, kako se je spreminjal način ženskega oblačenja – in zakaj?

Da. Včasih so bile obleke kot oklep, danes pa si ljudje ob neomejenem dostopu do informacij pri tem upajo dopustiti več svobode in kombiniranja. Moda tako sicer odraža svobodo, a je hkrati tudi pritisk idealov. Ljudje velikokrat samo sledijo trendom, četudi se pri tem morda ne počutijo najbolje in jim neka stvar ne ustreza najbolj.

Kaj za vas pomeni »dobro oblečena ženska«? Je to stvar okusa, samozavesti, energije?

K »obleki« štejem celotno podobo, ne samo vizualno, ampak tudi vokalno, izrazno. Ne gre samo za videz, ampak tudi to, kako se oseba vede, giblje, kaj sporoča okolici in kako avtentično energijo pri tem oddaja.

Se vam zdi, da se danes ženske bolj oblačijo zase ali še vedno (nezavedno) za okolico?

Oseba, ki se oblači zase, se velikokrat lahko obleče bolje in bolj pristno kot tista, ki se pri tem preveč ozira na okolico. Obstajajo pravila, vendar ta ne smejo postati okovi, obstajajo trendi, vendar ti ne smejo postati naš »svetilnik« oblačenja.

Šimen Zupančič

Kako danes razumete trajnost v oblikovanju? Se vam zdi to modna muha ali nuja?

Trajnost je koncept, ki bi ga bilo koristno ponotranjiti na različnih področjih naših življenj. V resnici govori o pogledu človeka na svet, njegovem odnosu do sebe, drugih in okolja ter o vrednotah in pripravljenosti na sodelovanje posameznika in družbe. V oblikovanju trajnost ne pomeni samo izpolnjevanja različnih meril, ki so trenutno veljavna in všečna posameznim interesnim skupinam. Vidim ga kot celovito pozitivno delovanje, skupek različnih področij, kot so na primer dolgoživost samega izdelka, pošten, odprt in dolgoročen odnos do zaposlenih, konsistentnost pri sprejemanju odločitev, sodelovanje s partnerji, ki sledijo podobnim vrednotam, učinkovitosti porabe materiala, ustvarjanja takšne ali drugačne dodane vrednosti v lokalnem okolju ...

Je mogoče ustvariti luksuzno ročno izdelano torbico, ki je hkrati trajnostna in sodobna?

Menim, da je. Če namreč upoštevamo prej omenjena področja, ki delujejo skladno, je tudi luksuzna torbica brez težav sodobna in trajnostna hkrati. Zame je dokaz trajnosti, da se na primer moje torbice pri družinah prenašajo med generacijami. Težava, ki jo ima današnja družba, je preozko razumevanje trajnosti, ki jo številni vežejo na eno samo kategorijo in nanjo ne gledajo kot na večdimenzionalno zgodbo.

Kaj bo po vašem mnenju v prihodnosti ohranilo vrednost – unikatnost, kakovost ali zgodba izdelka?

Odvisno, kako se bo svet vrtel in o kakšni vrednosti sploh govorimo. Če govorimo o vrednosti v denarju, bo ta odvisna od ponudbe in povpraševanja, torej od percepcije ljudi. Če pa govorimo o funkcionalni vrednosti, bo ta ohranjena, če bo izdelek sposoben dolgoročno opravljati svojo funkcijo. To je v izdelkih splošne potrošnje v zadnjih letih postalo precej problematično, saj dolgoživost nekega izdelka ni vedno na prvem mestu pri odločevalcih v podjetjih. Sama že od prvega dne delujem po načelu, da je kakovost nekaj, o čemer se ne pogajamo. In kakovost, seveda, ne sme biti nobena ovira pri ustvarjalnem izražanju. Zgodbo nekega izdelka pa na koncu ustvarijo uporabniki skozi čas.

Kaj vam danes daje energijo, voljo in motivacijo, da še vedno ustvarjate?

Ustvarjanje zame ni delo, ampak način življenja. Volja do življenja tako pomeni tudi voljo do ustvarjanja.

Ob izjemni karieri ste bili tudi žena in mama trem sinovom. Kako ste to zmogli? Koliko imate zdaj vnukov, kakšna babica ste?

Hvala. Eno je ustvarjanje, drugo pa je družina. Vedno sem zasledovala cilj, da je oboje v ravnovesju, in verjela, da je to izvedljivo. Nisem imela načrta, sem pa iskreno verjela v to in se je kar izšlo. Imam tri vnuke in dve vnukinji, sem ponosna babica, čeprav ne ravno tipična. (smeh)

Videti ste odlično, kot da vam leta ne pridejo do živega. Kaj vam danes pomeni skrb zase – tako fizično kot duševno?

To, kar mi je vedno pomenilo: osnovo za normalno vsakdanje delovanje.

Kako pa doživljate proces staranja – vas to upočasnjuje ali daje novo modrost?

Staranje je naraven proces in tega nima smisla zanikati. Je pa res, da se ljudje staramo različno in da je znanstveno dokazano pomembno ne samo, koliko smo stari, ampak predvsem, kako stare se počutimo. Če se počutimo stare in vseskozi jamramo za malenkosti, se bo tudi naše telo podredilo temu. Raje kot o staranju razmišljam o vitalnosti, na katero pa vsaj do neke mere lahko vplivamo. Raje kot s starejšimi se družim z mlajšimi, saj oni namesto težav navadno prinašajo zanimive ideje in drugačne poglede.

Šimen Zupančič

Bi rekli, da ste danes v nečem celo bolj pogumni ali svobodni kot v preteklosti?

Naučila sem se, da življenje poskušam sprejemati takšno, kot je. To je moj pogum in tako gre človek lažje po svoji poti kljub vsem ovinkom in oviram, ki jih sreča.

Kaj bi si želeli, da ostane po vas – v zgodovini oblikovanja, v ljudeh, ki nosijo vaše torbice?

V zgodovinskem časovnem okviru postanemo tako rekoč vsi nepomembni. Smo pa lahko za časa svojega življenja pomembni za svoje bližnje in tudi za ljudi, ki jih sploh ne poznamo. To je odločitev vsakega izmed nas in ni odvisna od tega, s čim se ukvarjamo. Vesela sem, da moje ustvarjanje že desetletja prihaja tudi do drugih ljudi in da v torbicah z oznako G nekateri najdejo celo navdih.

Estrada

Brigitte Bardot sina označila kot tumor in dodala, da bi raje rodila majhnega psa