Trije načini, kako umiriti nemir pred vrnitvijo v delovni ritem
Se vam ob koncu praznikov ob misli na ponedeljek pojavi nemir? Preverite, zakaj je to normalno in kako si lahko olajšate prehod v nov delovni ritem.
V zadnjih dneh praznikov smo še v počasnejšem ritmu, a misel že uhaja nekaj dni naprej. S subtilnim, a vseeno dražečim nemirom. Kmalu se bo treba spet vrniti v delovni vsakdan, z zgodnjim vstajanjem, stresnimi izzivi dneva in ponovnim hitenjem. V službo, šolo in ostalim obveznostim nasproti. Če tudi vi ob tem čutite težo v prsih, nemir ali odpor, ki ga težko ubesedite, ob tem vsekakor niste sami.
PREBERITE TUDI:
Pogosto se ob tem sprašujemo, ali so to občutki znak, da z našim življenjem nekaj ni v redu. Odpor zagotovo govori, da smo na napačni poti, kajne? A to ni nujno res. Pogosto so take misli le posledica nenadnega prehoda iz bolj sproščenega, prazničnega ritma v strukturo obveznosti. Gre za telesni in čustveni odziv na spremembo ritma. Na izgubo občutka svobode. Na povratek v okolja, kjer smo bolj regulirani od zunaj kot od znotraj. To ne pomeni, da so te okoliščine nujno napačne. Pomeni le, da jih naše telo in psiha zaznavata kot napor.
Prav zato je smiselno, da se na ta prehod ne začnemo pripravljati šele v ponedeljek zjutraj, temveč že v dneh prej. Kako?
Ne bežite pred mislijo na konec počitnic, ukrotite jo
Veliko ljudi zadnje dni praznikov preživi z notranjim razcepom. Navzven so še v prostem času, znotraj pa jih že spremlja nelagodna misel na to, kar prihaja. Ker je neprijetna, jo poskušajo odmisliti. A prav to jo pogosto naredi še bolj vsiljivo.
Veliko bolj pomirjujoče je, če si zavestno vzamemo kratek čas in misel na ponedeljek “povabimo na plano”. Ne da bi jo analizirali ali reševali, temveč zgolj umestili. Kaj me pri začetku tedna najbolj obremenjuje? Kaj mi povzroča odpor? Ko dobi nelagodje jasnejšo obliko, pogosto izgubi del svoje moči. Postane nekaj, kar obstaja, ne nekaj, kar nas tiho preganja v ozadju.
Če iščemo zelo konkreten oprijem, je lahko dovolj že to, da si zadnji praznični dan vzamemo nekaj minut in si odgovorimo na tri preprosta vprašanja: Kaj me ob začetku tedna najbolj obremenjuje? Kaj od tega lahko v ponedeljek malo omilim? In kaj si lahko tisti dan dovolím pustiti za kasneje. Ne zato, da bi rešili vse, ampak da ponedeljek ne pride kot popolno presenečenje.
Ponedeljek naj ne bo nadaljevanje decembra
Ena največjih napak po dolgih praznikih je pričakovanje, da bomo v ponedeljek delovali z enako zbranostjo, hitrostjo in učinkovitostjo kot pred prazniki. A naš notranji sistem se je v tem času prilagodil drugačnemu ritmu. Če ta preskok prezremo, se odpor pogosto še okrepi.
Veliko bolj pomaga, če si že vnaprej dovolimo, da bo prvi delovni dan namenjen orientaciji. Pregledu in pripravam za naprej. Ko ponedeljek preneha biti test sposobnosti in postane prehod, se zmanjša tudi notranji pritisk, da bi morali takoj delovati “normalno”.
Razmišljajte v manjših časovnih enotah
Ob koncu počitnic se hitro pojavi občutek, da se bo v ponedeljek vse začelo naenkrat. Cel teden. Cel mesec. Vse, kar se je nabralo. Takšno razmišljanje je za živčni sistem preobremenjujoče in pogosto sproži še več odpora.
Zato je smiselno, da se že pred ponedeljkom zavestno usmerimo v manjše enote. Ne v cel teden, temveč v prvi dan. In znotraj njega morda le v prvi del dneva. Ko si dovolimo, da se vračamo postopoma, se občutek obvladljivosti poveča, tesnoba pa popusti.
Pri družinah z najstniki je ta prehod pogosto še zahtevnejši. Starejši učenci in dijaki se po dolgih počitnicah vračajo v sistem, kjer nimajo veliko vpliva na tempo, zahteve ali ambiciozne načrte posameznih učiteljev. Prav zato lahko pomaga, če se o začetku šole doma pogovorimo še pred prvim šolskim dnem, brez pridig in brez “motivacijskih” govorov. Dovolj je, da damo prostor vprašanjem, ki jih najstniki pogosto nosijo v sebi, a jih ne izrečejo: Kaj bo v prvem tednu najtežje? Kaj me najbolj skrbi? In kaj bi mi realno olajšalo prvi dan, čeprav šole ne morem spremeniti?
Staršem pri tem ni treba ponujati hitrih rešitev ali takojšnjega optimizma. Včasih je najbolj razbremenilno prav to, da odrasli odpor in napetost prepoznamo kot normalen del prehoda. Mladostnikom pa lahko zelo konkretno pomaga še ena misel: naj se ne poskušajo psihično pripraviti na ves teden, vse ocene in vse zahteve, ki morda pridejo. Naj se osredotočijo na prvi dan, včasih celo samo na prvi del dneva. Ko se obseg misli zmanjša, se pogosto zmanjša tudi notranji upor.
Morda ne potrebujemo več motivacije, temveč več razumevanja
Začetek tedna pogosto spremlja pritisk, da bi morali biti takoj zbrani, učinkoviti in notranje poravnani. A človeški sistemi ne delujejo po stikalnem principu, temveč potrebujejo čas. Včasih tudi dovoljenje, da se ne počutijo dobro brez takojšnje rešitve.
Če v teh dneh občutimo odpor ali težo, to ne pomeni, da smo “ujeti v napačnem življenju”. Pogosto pomeni le, da prehajamo iz enega stanja v drugo. In da bi si lahko ta prehod dovolili vzeti bolj človeško. Zato si vsekakor dovolimo, da se nanj pripravimo čustveno in prijazno do sebe.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
