Profimedia

Po tistem se je usulo. Prišel je iz Združenih državah, dela za servis samih imenitnih ameriških medijev. In menda sem imela nekoč stike z Melanijo Trump. Čisto vsak podatek o tem bo grozno prav prišel. Se lahko dobiva?

Jasno, Melanija! Z Melanijo sicer osebno nisva imeli nič. Ne spominjam se dobro, a močno se mi dozdeva, da z njo nikoli niti spregovorila nisem. Morda so mi jo predstavili, mogoče še tega ne. Bilo je skrajno oddaljeno leto 1992 in v tedanji slavni Jani sem bila big boss. Tedaj smo organizirali – posebej za tiste čase in okolje – kar imenitno manekensko tekmovanje z imenom Slovenski obraz leta. Vpregli smo tudi kar nekaj tujih uglednih evropskih modnih agencij in jih poprosili za sodelovanje v žiriji in nekaj se jih je zares ljubeznivo odzvalo. Potem smo postrgali vse tedanje najbolj obetajoče slovenske lepotičke, nekaj, ki jih ni imelo vsaj meter sedemdeset, je na žalost izpadlo. A red je red.

Prvič sem ugledala Melanijo ob Bohinjskem jezeru. Vaje za nastop izbranih kandidatk, saj veste, manekensko hojo, prezenco nasploh in vse drugo, kar spada poleg, sta nekaj malega pred precej glamurozno finalno prireditvijo v Portorožu v dvorani ob jezeru vodili stari Janini sodelavki, Vera in Tea Hegeduš. Dogovorjeno je bilo, da jih strenirata v uspešno nastopajoče dive, in stvar je dobro uspela. Tedaj, med bohinjskimi vajami, sem se nekaj časa motala tam naokoli in jo končno spoznala. Melanijo. Mislim, da je bil to Melanijin ognjeni krst in da prej še nikoli ni hodila po manekenski pisti.

Prvo srečanje z Melanijo. Seveda sem si tedaj v Bohinju vse tekmovalke temeljito ogledala, tudi Melanijo iz Sevnice. Visoka, neznana suhica, nikjer nič konkretnega, česar se radi dotikajo fantje, ampak čisto zanimiv obraz z očmi, ki so vlekle na mačko, in če se je razjezila, na tigra. Opazila sem tudi, da se zelo malo pogovarja: tipični introvertirani izdelek matere narave. Takšna je še danes, le da so se obline tipične suhice medtem razcvetele v bohotno, izjemno seksi žensko. Drugega nič, že zato ne, ker je gospa Pirčeva, ki v Sloveniji zastopa gospo Trumpovo, od hudiča bistra in nevarna odvetnica. Če se me lotita, mi še za pogreb ne bo ostalo. V mojih letih je to grozljiva perspektiva.

Ko je na finalni prireditvi v Portorožu pozneje zasedla drugo mesto, sem bila kar malo presenečena. Če bi odločala jaz, bi jo dala na četrto ali na peto.

Potem je izginila iz mojega življenja. Seveda sem si ogledala slike s poroke, a resnična elektrika me je stresla šele, ko so začeli Američani ugibati, da bo morda nova prva dama. In kaj vem o Melaniji? Nič.

S fantom iz Združenih držav sva še malce nakladala, ampak vztrajala sem, da za kakršen koli smiseln intervju dosti premalo vem. Da o svoji amerikanščini sploh ne izgubljam besed. Učila sem se jo pet let v šoli, in koliko sem se jaz v šoli nasploh naučila, je bilo jasno vsem, ki sem jih poznala. Je pa res tudi, da se z njo v belem svetu nisem niti enkrat izgubila.

Na vrsti so fantje iz Miamija. »Halo, je tam misis Džeklin?« Zdaj sem že kapirala, za kaj gre. »Ali ste tu zaradi Melanije?« sem nežno čivknila v mobilnik. »Veste, so me že klicali in je pomota. Jaz o Melaniji Trump ne vem čisto nič. Res nič. Je škoda časa.« Ampak Gerardo Reyes iz Univisionove mreže v Miamiju je bil iz čisto drugega testa in ni leta 2014 zaman dobil ameriškega emmyja za raziskovalno novinarstvo. »Prav,« je rekel blago, »boste pa v kamero rekli, da ne veste nič. Okej? To uslugo nam pa že lahko naredite, saj smo konec koncev kolegi.« Priznam, malce je pobožalo.

Kakšno dvajsetminutno pregovarjanje se je končalo z mojo kapitulacijo. Izgovorila sem si prevajalca in rekli so, da pridejo naslednjega dne opoldne.

»O ti ljubi Bog! Saj to je puščavska ekspedicija!« S psom sva mencala pred vhodom v našo bajto in začudeno sem jih opazovala, ko so se mi približevali. Bilo je najbrž podobno, kot če prihajata v hotel Melanija in njen Trump. Manire naših TV-bajt dobro poznam: spraševalec, kamerman in osvetljevalec, pogosto v eni osebi, pa smo pri kraju. Tu pa voziček za vozičkom, ponjave, neznana tehnična krama, skoraj ni bilo konca predstave.

Ko so si ogledali dnevno sobo, sem pripomnila, da bi morda rajši snemali v atriju. Pri nas ljubimo naravo in dnevno svetlobo. Američani je niso. Na moje veliko presenečenje so svetlobo v dnevni sobi celo nekoliko pridušili, potem pa so prižgali močno, nekoliko plavkasto luč in dnevna soba se je odela v nekakšno nestvarno modrikasto svetlobo, videti je bila zelo nenavadno. Potem smo se za uvod malce razgovorili, spoznala sem prvo damo TV-mreže iz Miamija, producentko Margarito Rabin, ki je tudi dobila emmyja, in tedaj se je dvignil slovenski pujs, ki so ga kot prevajalca privlekli s seboj, objavil, da ga ne potrebujemo, in jo brez kakršnega koli dovoljenja ucvrl v svobodo in stran od dogodkov. Od groze sem otrpnila, kajti resne reči se sploh še niso začele dogajati, a ni bilo več pomoči.

Ko smo po kakršnih dveh urah in pol končali pogovor, sem bila izžeta kot cunja in vsa premočena.

Halo, tu CNN! In tako sem pred nekaj dnevi, ko so mi v telefon čivknili še: halo, tu CNN, londonska izpostava, dokončno ponorela. O kakršnem koli pogovoru za CNN to pot res nisem hotela niti muksniti. O pogovoru spet ni vredno izgubljati besed, a na CNN so bili še bolj zviti od Floridčanov. »Prav, če mislite, da ne veste o Melaniji po vašem nič zanimivega, vas ne bom več prepričeval,« me je miril CNN-ov novinar Nick Thompson. »Saj je zanimiv tudi sklop družbenopolitičnih okoliščin tistega časa v vaši državi, ne?«

Sklop družbenopolitičnih okoliščin v moji državi? Eno leto po osamosvojitvi, začetki jugoslovanske klavnice? No, thank you, mister Thompson. Izgovorila sem se na nujnost prevajalca, ki ga dotlej sploh niso omenjali, in dogovorili smo se, da se spet slišimo naslednji dan ob desetih dopoldne. Naslednji dan sem že navsezgodaj izklopila oba mobilnika in ju pustila nema, za vsak primer tri polne dni. Sorry, gospodje. Saj vas bom še naprej gledala kot do zdaj, ker ste sicer zanimivi. Ampak ameriška televizijska slava mene, veste, prav nič ne zanima.

Melanija, za božjo voljo, ne bi bilo mogoče teh usranih volitev vsaj majčkeno pospešiti?