Shutterstock

Ker zacvetijo prvi, zvončkom odpustimo njihovo majhnost. Enako se odzovemo tudi na drobne sončno rumene cvetove ozimkov ali erantisov, ki marsikje zacvetijo celo pred pregovorno prvimi znanilci pomladi. Nato pa se v nestrpnem pričakovanju veliko večjih cvetov tulipanov, hijacint, logaric in narcis naše navdušenje nad drobižki neha. Je že res, da na vrtu najprej opazimo rastline z velikimi cvetovi, drobne z manjšimi pa nas ne zanimajo preveč. Morda zato ne, ker običajno posadimo samo prgišče njihovih čebulic, in ko rastlinice odženejo, izgubljeno ždijo skrite med drugimi rastlinami, tako da jih še pošteno videti ne moremo. Izbira takšnih spomladi cvetočih drobižkov je pri trgovcih sicer velika, toda le redko sežemo po njih. Brez težav se namreč odločamo za nakup čebulic hijacint, tulipanov in logaric, zatakne pa se pri množici drobnih modro, belo, včasih tudi rožnato cvetočih cvetlic, ki jim ne vemo imena.

Na prvi pogled so si nekatere tako podobne, da se nam dostikrat zdi, kot da imamo pred seboj eno samo vrsto ali sorto rastline. Za lažje prepoznavanje se bom tokrat razpisala o nekaterih najbolj značilnih predstavnicah te skupine, ki so: modra čebulica, hrušica ali grozdek in puškinija.

Najboljše mesto za te drobne cvetke je, če jih posadimo med vrtnice, pod listopadne grme in drevje ali med trajnice, kajti še preden se te olistajo, se zemlja okoli njih spremeni v goste modre, bele, lahko tudi rožnate preproge, ki popolnoma prekrijejo tla, če le rastline na istem mestu rastejo več let. Čeprav so njihovi cvetovi ali socvetja na posameznih rastlinah majhni, združeni v skupine očarajo vsakega opazovalca. Številnost je njihov glavni adut, ki pa ni edini, kajti še preden se rastline okoli njih olistajo ali razrastejo, se rastna doba drobnih čebulnic že konča. S svojim listjem ne prekrivajo na novo brstečih rastlin in jih ne motijo pri rasti. Medtem ko jim listje rumeni med nabiranjem novih moči, podobno kot se dogaja z listi tulipanov, narcis in hijacint, te čebulnice zaradi nizke rasti ne kazijo podobe vrta.

Po cvetenju jih pustimo v zemlji

Vse rastline, navedene v tokratnih zasaditvah, uspevajo v dobro odcedni prsti in brez dodatnega gnojenja. V dobi mirovanja, torej pozno spomladi in poleti, ne potrebujejo zalivanja. Ker plevelov zgodaj spomladi, takrat ko cvetijo, še ni, jih za lepši videz grede ni treba pleti. Pazljivi moramo biti le pri poletnem okopavanju in pletju drugih rastlin, ki so se razrasle nad spomladanskimi drobižki, saj ne vidimo njihovih podzemnih delov in jih zato lahko poškodujemo. Čebulic ne izkopavamo, temveč jih po cvetenju pustimo v tleh. Presajamo jih šele po nekaj letih, ko se (preveč)razrastejo v goste preproge. Namesto drobnih čebulic presajamo kar cele rastline, in to še preden zacvetijo. Po sajenju jih po potrebi zalijemo. Tudi zanje velja enako pravilo kakor za sajenje njihovih velikih sorodnic in sorodnikov, torej tulipanov, narcis, hijacint, logaric in okrasnih lukov. Sadimo jih približno tri debeline čebulic globoko, kar je od tri do pet centimetrov pod površjem tal. Tudi jih ne sadimo v strogem geometrijskem redu, saj je pogled nanje v času cvetenja preveč nenaraven in neprivlačen. Da bi dosegli čim bolj naraven videz zasaditve, čebulice pred sajenjem na stalno mesto zgrabimo s pestjo in jih narahlo vržemo na površino, ki smo jo izbrali za sajenje. Posameznih čebulic na tleh ne premikamo, temveč jih pustimo na mestu, kamor so padle, ter jih tam tudi zagrebemo v prst. Nič hudega ni, če sta dve čebulici blizu skupaj ali če je med nekaterimi prevelika razdalja.

Več v Zarji št.45, 8.11.2016