Najhuje je na internistični prvi pomoči (IPP), ki jo je naša sogovornica z nedavno izkušnjo z urgence poimenovala kar urgentni bermudski trikotnik, saj od tam ne prideš tako kmalu. Vse se ustavi na tamkajšnjih hodnikih, saj na Interni kliniki primanjkuje postelj in negovalnega kadra zanje. Za to vemo že najmanj štiri leta, pa nič. Raje pustimo, da sistem crkne, kot da bi povišali plače najbolj obremenjenim medicinskim sestram.
Več postelj in več medicinskih sester je namreč edina hitra rešitev, ki bo spraznila hodnike na internistični prvi pomoči. »Za nas je edina rešitev in najbolj dostojno za bolnike, da gredo, ko to potrebujejo, na oddelke bolnišnice. Tako bi se mi lahko posvetili našemu osnovnemu delu – skrbi za urgentne bolnike: hitra diagnostika, hitro zdravljenje in namestitev na pravo enoto. Če napeljete avtocesto do neke točke, od tam naprej pa imate gorsko stezico, je logično, kje se bo ustavilo! Pri nas. In potem vsi hodijo k nam, češ, kaj počnemo, da imamo tako gnečo. Zakaj bi mi zadrževali ljudi tukaj?!« začne brez okolišenja, saj za to nima časa, vodja internistične prve pomoči UKC Ljubljana doc. dr. Hugon Možina.
O kopičenju bolnikov
Internistična prva pomoč je specialistična služba, del urgentnega bloka UKC Ljubljana, in je pomemben del nujne medicinske pomoči. Je tisti del urgence, ki se najbolj napolni in je znan po prenapolnjenih hodnikih. Na urgenci je najmanjša gneča od 8. do 12. ure, a hodniki internistične prve pomoči – za tistimi drsnimi vrati, ki jih iz velike čakalnice upajoče gledate – so tudi takrat nabito polni.
»Če ostanejo ti ljudje pri nas (na hodniku), pomeni, da zdravniku, ki pride delat v urgentno ambulanto, vsak dan predamo še 15 bolnikov, ki so že pregledani in bi morali biti sprejeti na oddelek, a so tukaj obtičali za dan ali dva. In te je treba obravnavati, voditi diagnostiko ... Zanje ni prostora v bolnišnici, nimamo kam z njimi, in ti preobremenijo internistični oddelek. Temu v angleščini rečejo 'boarding' – in to je politično vprašanje tudi v Ameriki, ne samo pri nas. Ta pojav, da se vse več bremena primarnega zdravstva prenaša na urgenco, se dogaja po vsem svetu (na Irskem starejši bolniki pogosto na hospitalizacijo čakajo več kot 24 ur).«
Število bolnikov na urgencah je v zadnjih letih nesorazmerno hitro naraščalo v primerjavi s populacijo, so zapisali v uredništvu kanadskega zbornika urgentne medicine. Do leta 2043 bodo potrebe narasle še za 40 odstotkov. Številni bolniki nimajo družinskega zdravnika ali pa do njega ne morejo, ko bi ga ob akutni težavi potrebovali. Zato postajajo urgence največji nosilec primarnega zdravstvenega varstva. Ljudje z obrobja družbe so popolnoma odvisni od delovanja urgenc. Da je urgenca najhitrejša pot do mnenja specialistov, potrdi Možina.
Na podeželju lažje do zdravnika
Zanimivo je, da se na urgenco steka manj ljudi z oddaljenih ruralnih območij. »Ker lažje pridejo k svojemu družinskemu zdravniku. Ne bodo se odpravili 50 km daleč na celjsko urgenco, na primer, ampak bodo počakali svojega zdravnika, ki jih po navadi tudi vedno sprejme. Ne bom dejal, da smo se v mestu razvadili – tako ljudje kot zdravniki – češ, ne bom čakal zdravnika, ki me je naročil šele čez tri dni, grem raje kar na urgenco. A urbani predeli imajo z zasedenostjo urgence več težav – v Ljubljani se s tem srečujemo že zelo dolgo, zdaj so številke poskočile tudi v Mariboru in Celju. Kjerkoli v zdravstvu zaškripa, vse se zgrne na urgenco. Specialistična ambulanta ima dolgo čakalno vrsto, kam gredo ljudje? Ja, k nam.«
Na internistični prvi pomoči bi vse pregledali v doglednem času, ko le ne bi imeli čakajočih na hodnikih. »Od 60, za katere skrbimo, jih 40 ne bi smelo biti več tukaj, temveč na oddelku. Če bi lahko, bi jih poslali domov. Pa saj jih vse več pošiljamo domov! Vse manj jih sprejmemo in vse več jih pošiljamo domov.« Nekaterih pa ne moreš kar poslati domov, saj to zanje ni varno. Zato obstanejo v tem »vmesnem« prostoru, na hodniku IPP, da ji m opravijo še dodatno diagnostiko. Zdravniki tako, namesto da bi se posvetili 20 bolnikom, razpršijo pozornost na 60. Vse to vpliva na učinkovitost dela v ambulanti. »Namesto da bi pregledal od 15 do 20 bolnikov, jih pregledam samo deset, ker se ukvarjaš s preostalimi. Zato se obravnava podaljša.«
Pomagajo tudi prostovoljci
Tako ni čudno, da boste s starejšim svojcem, čeprav so ga pripeljali z rešilcem in je bil hitro pregledan, obtičali na IPP. »Ljudje ne dojamejo tega, da v teh 18 urah pri nas dobijo vse možne preiskave, na katere bi sicer čakali eno leto. Vaša mama, na primer, težje diha že od oktobra, pa je vsak dan malo slabše, pregledal jo je njen osebni zdravnik in pomislil, da bi jo poslal h kardiologu – na vrsto bi prišla čez osem mesecev. Nekega dne se odločite, da pa ne boste več čakali, zato greste z mamo na urgenco. Treba ji je narediti osnovne preiskave, ultrazvok srca, verjetno tudi CT – to bi pri specialistih opravila v enem letu in pol, pri nas dobi vse to v enem dnevu oziroma v tistih 18 urah. Ampak nihče ne pomisli, da je eno leto skrčil na 18 ur,« je nazoren Hugon Možina.
Seveda s staršem v čakalnici, kjer opažam, da se nič ne premakne, da v nekaj urah niso nikogar poklicali, ne vem, kaj se dogaja na drugi strani vrat čakalnice. Za njimi so gotovo bolj bolni, kot je vaš svojec, je eden od odgovorov. »Pri nas je takih ljudi, ki so lahko v čakalnici, zelo malo. Po navadi so to slabo pokretni ljudje, ki morajo ležati, in takšne imamo vse na hodnikih tukaj notri. Ker ne morejo sami na stranišče, ne morejo sami piti, jesti ... Stari ljudje potrebujejo pomoč pri večini stvari. Doma so še samostojni, ko pa zbolijo, je povsem drugače.« Za njihove osnovne potrebe (če jih ne spremljajo svojci) skrbijo medicinske sestre, kakšen študent, imajo pa tudi nekaj prostovoljcev. Vsaka roka pride prav, da za drobtinico izboljša stanje sleherniku. Pogosto so prostovoljci ljudje z določenim znanjem in izkušnjami, tudi upokojene medicinske sestre.
Naša družba se stara
Ljubljana potrebuje regionalno bolnišnico. Dostop do bolniške postelje je v Ljubljani slabši kot drugje po državi. Od leta 2019 do danes je Interna klinika izgubila približno 80 postelj (30 zaradi pomanjkanja sester in 50 zaradi obnove). Tudi primarno zdravstvo najbolj škripa v Ljubljani. Zdravniki raje delajo na obrobju prestolnice.
In to je na hodnikih IPP več kot očitno. Tistega dopoldneva sem tam opazila zgolj enega bolnika, ki bi ga opredelila kot srednjih let. Vsi drugi so bili starostniki. Težko so se usedli na tisti visoki postelji, nekateri so bili videti povsem izgubljeni, s praznim pogledom; po mojem mnenju se je najbolje počutila gospa, ki je trdno zaspala – pod močnimi lučmi. Na IPP UKC Ljubljana je kar 63 odstotkov bolnikov starejših od 65 let, 30 odstotkov pa starejših od 80 let. In vsem, ki delajo v nagnetenem in hrupnem okolju urgentnega oddelka, je jasno, da to ni primerno okolje za starostnike. »Večina je starejših od 75 let, in če so na urgenci en dan preko noči, gredo v delirij, velik del jih je povsem zmeden, ne vedo, kje so,« pripoveduje Možina.
Včasih je komu celo žal, da je ostarelega svojca pripeljal v bolnišnico, kjer potem čez dan ali dve umre – sam. Kako prepoznati, da se človek poslavlja, tega znanja nam najbrž manjka? »S tem ste se dotaknili problema, ki ni tako zelo velik, ampak dejansko k nam vozijo tudi ljudi, ki umirajo in si tega, da so prepuščeni bolnišnični obravnavi, ne zaslužijo. Najbolj me srce boli, ko takšne pripeljejo iz domov za starostnike – poznajo jih, vedo, kaj se z njimi dogaja – mar se ne morejo z družino dogovoriti, da si tak človek ne zasluži 'zadnjega kroga na urgenci'? To se dogaja zato, ker imajo v domovih premalo osebja in si to ne upa prevzeti odgovornosti, čeprav je morda celo kje zabeleženo, da določena oseba ne želi več obravnave v bolnišnici. Ko takega bolnika pripeljejo na urgenco, moramo pregledati vso dokumentacijo, kličemo v dom, sorodnike, sestavimo konzilij treh zdravnikov, kjer se odločamo, kako in do kam bomo zdravili. Večina ljudi razume, da se njihov sorodnik poslavlja, so pa tudi taki, ki od nas zahtevajo, da njihovo 95-letno mamo – dementno, s katero ne morejo vzpostaviti stika že leto in pol – priključimo na aparat za dihanje.«
Konzilijev o nadaljevanju zdravljenja in paliativni oskrbi ob koncu življenja imajo približno 800 na leto, medtem ko so jih leta 2016 imeli sto. Od 24.000 obravnav letno je to kar pomemben odstotek. Vsi ti postopki in posvetovanja namreč zahtevajo ogromno časa.
Nimamo več sester!
Od sredine decembra traja sezona virusov, veliko je bilo tudi bolnikov s covidom – hudo so zboleli predvsem starejši s kroničnimi boleznimi (srce, pljuča). Zdaj je ogromno gripe. »Verjetno jih imamo trenutno na hodnikih deset z gripo, na žalost potrebujejo kisik in takega bolnika ne moreš poslati domov. Vsaj po 70. letu bi bilo res dobro, da se ljudje cepijo proti gripi, še posebej tisti s kroničnimi boleznimi.« Na koncu gripo zaplete pljučnica, in ravno to jih je po ocenah vodje IPP potisnilo čez rob, čeprav se nenehno gibljejo tik pod njim. Ravno minuli teden so odprli dodatni oddelek s 25 posteljami, tako so skupaj s tistim ob novem letu (25 postelj) zagotovili 50 dodatnih postelj. »Ampak to pomeni, da moramo medicinske sestre vzeti nekim drugim oddelkom UKC. Da bi lahko to storili, morajo drugje zapirati sobe – od okulistov, dermatologov, kirurgov. Mi nimamo več sester!« Pa saj vemo, kako rešiti problem z negovalnim osebjem, mar ne? »Ampak če njim zvišajo plače, bodo sprožili val zahtev po zvišanju plač v javnem sektorju, zato tega vodilni nočejo, kajne? Raje pustimo, da crkne vse skupaj, kot da bi že pred petimi leti ukrepali.«
Ne upajo si poklicati sorodnikov
Naval na urgenco odraža delovni čas ambulant družinskih zdravnikov. Prvi naval na urgenco se začne po zaprtju dopoldanskih ambulant družinskih zdravnikov. V čakalnici jim je ostalo še nekaj bolnikov, ki si jih njihov osebni zdravnik ne upa poslati domov, ker se mu zdi preveč tvegano, zato jih pošlje na urgenco. Drugi val sledi ob zapiranju popoldanskih ambulant osebnih zdravnikov. »Od pete do sedme ure zvečer jih pripeljejo – iz Kočevja, na primer, kar štiri naenkrat v rešilcu. Četudi ugotovim, da kateremu izmed teh bolnikov ni hujšega, ga ne morem poslati domov, ker ponoči ni rešilca. Kdo ga bo peljal nazaj domov v Kočevje, če nima prijaznih sorodnikov, ki bi prišli ponj?« In tako prenoči na tem slavnem hodniku IPP. »Ljudje si tudi sorodnikov ne upajo več spraševati za take usluge, češ, pridite pome ob polnoči v Ljubljano.« Sogovornik razmišlja, da smo razvajeni. »Ljudje govorijo, kako da je v tujini dobro, pri nas pa tako slabo, a v večini primerov je vsaj tako slabo kot pri nas ali celo slabše. So pa tudi države, kjer je bolje – denimo v Avstriji, kjer imajo največ bolniških postelj na prebivalca v svetu. In tudi nimajo težav s kadrom, saj vemo, da so privabili množico slovenskih, hrvaških in slovaških sester! Tudi zdravnikov. Zagotovili so jim boljše delovne pogoje in višje plače, temu ne moremo konkurirati. Še dobro, da Italijani niso tako uspešni kot naši severni sosedje, saj bi drugi del zdravstvenega kadra iz naše države odšel k njim. Ko bodo Italijani zvišali plače, pa bo v nevarnosti tudi zahodni del naše države.«
Kako olajšati nečloveško dolgo čakanje?
Že pred časom so na ljubljanski urgenci predlagali objavo čakalnih dob na spletu za vse urgence po Sloveniji. A obstaja ažurirana tabela s čakajočimi in tistimi v obravnavi le za Ljubljano (najdete jo na strani kclj.si, zavihek urgenca 112). »Tako bi lahko ljudje pogledali, koliko se čaka v Celju v primerjavi z nami. Če bi bil tam na vrsti po eni uri čakanja, pri nas pa po šestih, zakaj bi šel k nam? Če le lahko, je bolje, da se odpelješ v Celje ali Novo mesto, da se breme malce porazdeli. Tisti, ki so v ogrožajočem stanju, so itak takoj pregledani.«
Bi lahko tistim, ki na urgenci čakajo tudi po 10, 16, 18 ali več ur, kako olajšali čakanje? Morda z odejami, natikači? »Mi jih obujemo, pokrijemo, jim priskrbimo pižamo, obroke – za vse to poskrbimo, razen če k nam ne pridejo ob kakšni nesrečni uri,« zatrdi Možina. Pozneje Adnan Selimović, strokovni vodja zdravstvene nege in oskrbe, pripomni, da bi jim prišel prav kakšen prostovoljec več: »Včeraj je začela pomagati še ena gospa, hodila bo ob torkih. Imamo še dve prostovoljki, ki bolnikom pomagata na stranišče, jih hranita, jim pomagata pri pitju. Vem, da bolniki pri nas niso lačni ne žejni, da so na toplem in suhem. Na žalost jih zdravimo po hodnikih. Veste, kaj mi je danes dejal bolnik, ko je po 16 urah od triažne ambulante prišel do naše obravnave? Ko je stopil na to stran vrat čakalnice, je zavzdihnil: uf, res imate hudo. Ljudje v čakalnici si misliti ne morejo, kaj se dogaja na tej strani. In verjemite, da se je pogosto tak bolnik v čakalnici pripravljen stepsti z nami, a ko stopi skozi ta vrata, se v hipu spremeni. V čakalnici je namreč res videti, kot da mi tukaj počivamo.«
Več podobnih zanimivih vsebin preberite v novi izdaji revije Jana
