Profimedia

Včasih vstopimo v odnos, v katerem se počutimo, kot da se je končno vse postavilo na svoje mesto. Bližina je topla, povezanost globoka, občutek domačnosti pa skoraj zasvajajoč. Ob nekom se sprostimo, zdi se nam, da nas razume, kot da nas pozna že od nekdaj. In vse to je tako lepo, točno tako, kot bi moralo biti in si vsakdo od nas potihoma želi.

A nekateri odnosi se ob ravno pravšnji kombinaciji udeleženih dveh začnejo prepogibati v toksično smer. Zgodi se tiho, neopazno, skoraj nežno, povod pa je ravno ta zaslepljivo udobna toplina, ki nas skoraj neopazno potegne v dinamiko, kjer se začne razmerje med dajanjem in prejemanjem premikati na način, ki nas utiša, obremeni ali celo rani.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Parentifikacija: ko otrok prezgodaj prevzame vlogo starša

Osebna rast

Zakaj jok ni šibkost in kako solze zdravijo stara čustva

Najprej začnemo popuščati pri majhnih stvareh. Nato se nekoliko pretirano prilagajamo. In čez čas ugotovimo, da smo nekje na poti izgubili del sebe. A ker je občutek povezanosti tako močan, tega niti ne opazimo. Morda se celo prepričamo, da je to “normalno”, da je tako videti ljubezen, prijateljstvo ali dolgotrajen družinski odnos.

A v resnici v nekaterih odnosih, ne gre več za pravo ljubezen, ampak se razvije čustvena soodvisnost. Gre za nevaren vzorec, ki tiho uničuje odnos in odvzema življenjsko energijo obema v odnosu. Tako je pomembno, da tako dinamiko prepoznamo in jo še pravočasno ustavimo. Ob tem naj poudarimo, da so vsi odnosi intenzivni, vsak je zgodba zase, in četudi morda ni vedno vse tako kot bi si želeli, še vedno ni nujno, da gre za toksično čustveno soodvisnost. Prav zato je pomembno, da razumemo razlike in znamo objektivno prepoznati dinamiko, ki ni več zdrava.

Smiselno je tudi izpostaviti, da čustvena soodvisnost ni nekaj, kar bi izražalo našo šibkost. Ni osebnostna hiba in ni znak, da z nami nekaj ni v redu. Je pa vedenjski vzorec, ki smo se ga nekje naučili – pogosto v otroštvu – in ki se v odraslosti znova aktivira v bližini ljudi, ki imajo svoje čustvene rane in svoje nedokončane zgodbe.

Kaj pravzaprav pomeni čustvena soodvisnost?

Gre za odnos, v katerem naša notranja stabilnost začne preveč temeljiti na stabilnosti druge osebe. Ko smo v miru le, če je drugi miren. Ko se počutimo dovolj vredne le, če je nekdo zadovoljen z nami. Ko naš notranji kompas ne kaže več na naše potrebe, ampak na to, kako se odziva nekdo drug.

Hkrati pa čustvena soodvisnost ni le prekomerno dajanje. Je tudi omogočanje nezdravih vedenj druge osebe. Ko postajamo preveč prilagodljivi, ko prehitro rešujemo, ko skušamo zgladiti vsako napetost, nehote postanemo tisti, ki omogoča, da drugi ostaja v svojih destruktivnih vzorcih. S tem prevzamemo breme, ki ni naše – in hkrati odvzamemo možnosti, da bi drugi človek zrasel.

Na drugi strani je namreč pogosto oseba, ki se s svojimi občutki ne zna ali ne zmore soočati. Lahko je ujeta v lastne rane. Včasih beži v jezo, molk ali pasivnost. Včasih se zateka k alkoholu, pretirani kontroli ali drugim oblikam nezdravega pomirjanja. Včasih živi v depresiji, anksioznosti ali veliki notranji negotovosti, ki je ne zna izraziti. Ta oseba največkrat ni slaba – pogosto je globoko ranjena – toda v odnosu prevzame vlogo tistega, ki jemlje več, kot lahko vrne.

Takšna dinamika se ne pojavi le v partnerskih odnosih. Pogosto jo vidimo tudi med odraslim otrokom in staršem, ki od njega pričakuje čustveno oporo, ki je sam nikoli ni dobil. Med sorojenci, kjer eden prevzame vlogo rešitelja. Med prijatelji, kjer se eden vedno zanaša na drugega, drugi pa se težko postavi zase. Celo v službenih odnosih – med nadrejenim in zaposlenim – se lahko zgodi, da čustvena teža vedno znova pristane na isti strani.

Profimedia

Zakaj se sploh ujamemo v tak odnos?

Vzrokov je več, a mnogi segajo v naše najzgodnejše izkušnje. Če smo odraščali ob staršu, ki je bil nepredvidljiv, čustveno odsoten ali obremenjen s svojimi težavami, smo se hitro naučili, da moramo biti mi tisti, ki se prilagodimo. Tisti, ki uglašujemo svoje vedenje z razpoloženjem odraslega. Ki smo tihi, kadar je napeto, in glasni, kadar je treba stvari urediti. Ki smo skrbni, še preden znamo zares poskrbeti sami zase.

Takšni otroci pogosto odrastejo v ljudi, ki ljubezen doživljajo kot nekaj, kar si morajo zaslužiti. Kot nekaj, kar pride po tem, ko so dovolj potrpežljivi, dovolj razumevajoči, dovolj močni. Ko se taki odrasli znajdejo ob nekom, ki ima svoje rane, hitro prevzamemo vlogo tistega, ki drži prostor za dva.

Na drugi strani pa so ljudje, ki v odraslost prenesejo svojo notranjo negotovost. Nekdo, ki se je moral v otroštvu sam pomirjati, bo kot odrasel pogosto bežal v umik. Nekdo, ki je bil ranjen, lahko odreagira z jezo. Nekdo, ki je bil zapuščen, lahko hrepeni po bližini, a je ne zmore vzdržati. Nekateri se zatekajo k alkoholu ali drugim oblikam samozdravljenja, da bi zakrili bolečino. In ko se ta človek poveže z nekom, ki zna čutiti za dva, se dinamika hitro zaklene.

Profimedia

Pri obeh je pogosto prisotna nizka samopodoba – le da se kaže drugače. Mi jo čutimo kot dvom vase, oni pa kot nadzor, umik ali preobčutljivost na zavrnitev. A v resnici oba iščeta isto stvar: čustveno varnost, ki je nista imela kot otroka.

Kako tak odnos vpliva na oba?

V čustveno soodvisnem odnosu se počasi zgodi nekaj, česar ne opazimo takoj. Naša pozornost se premakne z notranjega sveta na zunanji. Začnemo brati razpoloženje druge osebe, kot da je vremenska napoved našega dne. Če je dobro, smo sproščeni. Če je slabo, se napnemo. In z vsakim takim dnem se nekoliko oddaljimo od sebe.

Mi počasi izgubljamo stik s tem, kaj čutimo, kaj potrebujemo, kaj nam je pomembno. Naše meje postanejo mehke, težko prehodne, včasih skoraj nevidne. Veliko energije gre v to, da predvidimo, pomirimo ali preprečimo. In ko je to naša vsakdanja realnost, postane normalno, kar normalno ni.

Druga oseba pa se v tej dinamiki nauči, da ni treba prevzeti odgovornosti. Da se bodo stvari “nekako uredile”. Da bo nekdo drug prestregel njegove izbruhe ali tišino, popravil posledice ali se prilagodil. S tem ne ostane le nezrel – ostane ujet v lastno bolečino, ker ga nihče ne sooči z realnostjo, ki je njegova.

Tako odnos postane prostor, kjer eden izgublja sebe, drugi pa nikoli ne odraste. In oba ostaneta ujeta v vzorcih, ki jih nista izbrala, a ju oblikujejo.

Pet znakov, da smo morda v čustveno soodvisnem odnosu

Čustvena soodvisnost se najpogosteje razkrije v trenutkih, ko se zalotimo, da naše življenje ni več usklajeno z nami, ampak z razpoloženjem nekoga drugega.

1. Počasi izgubljamo sebe

Prvi znak je izguba sebe. Ko ugotovimo, da smo že dolgo tiho tam, kjer bi morali spregovoriti. Ko se izogibamo konfliktom, čeprav v sebi čutimo nemir. Ko naše življenje vedno znova počaka, da se umirijo stvari v življenju druge osebe. In na koncu začnemo izgubljati celo lastno resničnost. Dogaja se, da bolj zaupamo partnerjevi interpretaciji sveta kot svojim občutkom. Da se ujamemo v njegove zgodbe, njegove potrebe, njegove strahove – in pri tem pozabimo svoje.

2. Čutimo pretirano odgovornost za čustva drugega

Če je partner slabe volje, se počutimo krive. Če je prijatelj v stiski, imamo občutek, da ga moramo rešiti. Če je starš razočaran, se sprašujemo, kaj smo naredili narobe. V soodvisnem odnosu nosimo čustveno breme druge osebe – kot da je naše. Čustva druge osebe postanejo merilo našega dne.

Profimedia

3. Strah pred zapuščanjem

Strah pred zapuščanjem ni vedno glasen – pogosto je tih, neopazen, skrit v ozadju. A vodi nas k popuščanju, ugašanju lastnih potreb in izogibanju resnici. Izvira lahko iz otroštva, kjer bližina ni bila zagotovljena, zato se tudi v odraslosti bojimo, da bomo ostali sami, če bomo preveč iskreni. Zato se soodvisen človek izogiba konfliktom, hitro popušča, se preveč trudi ali pa, nezavedno, poskuša kontrolirati odnos: preverja, nadzoruje, ureja, zasleduje. Ne zato, da bi manipuliral, ampak zato, ker se boji, da bi izguba stika pomenila izgubo varnosti.

4. Občutek, da moramo ljubezen zaslužiti

V takem odnosu je pogost občutek: “Če ne dam dovolj, če nisem dovolj popoln, me ne bodo imeli radi.” Zato delamo več, kot bi morali. Dajemo, še ko smo utrujeni. Žrtvujemo, še ko nas boli. Ljubezen ni več prostor počitka, ampak projekt, v katerega vlagamo energijo, da bi se počutili vredne. Trudimo se biti potrpežljivi, bolj razumevajoči, manj zahtevni in verjamemo, da je naša naloga držati odnos pokonci tudi takrat, ko druga oseba ne prispeva skoraj nič.

5. Zabrisane meje

Težko rečemo »ne«. Težko priznamo, da nekaj ni v redu. Težko ostanemo ob svojih potrebah, če vidimo, da to prizadene drugega. Če že, meje postavljamo s tresočim glasom, nato pa jih hitro umaknemo. V odnosu se počutimo odgovorne za vse, medtem ko so meje druge osebe ostre, jasne in pogosto neprehodne. Pogosto so postavljene skozi tišino, umik, jezo, ignoriranje, kritiko, grožnje, alkohol ali celo fizično moč.

To ni enakovrednost.
To ni partnerstvo.
To je dinamika “jemljem–dajem”.

Se lahko tak odnos spremeni?

Da – a le, če se za spremembo odločita oba. Čustvena soodvisnost ni osebnostna napaka, temveč vzorec, ki ga je mogoče preoblikovati. Potrebna pa je iskrenost, volja in pripravljenost obeh, da naredita prostor za nove načine delovanja. Da je nekdo, ki je do zdaj nosil preveč, pripravljen spustiti vajeti in da je tisti, ki se je do zdaj naslanjal, pripravljen prevzeti svoj del odgovornosti.

Če je druga oseba pripravljena prevzeti svoj del odgovornosti, odnos lahko postane bolj zdrav, bolj enakovreden in bolj resničen. To pogosto zahteva terapijo, učenje čustvene regulacije in vztrajnost, a spremembe so možne. Ob skupnem delu se dinamika res spremeni na bolje, mnogi odnosi pa postanejo po takem procesu celo bolj globoki in bolj zdravi. Ko oba zrasteta, se odnos ne razbije – preobrazi se.

Profimedia

A včasih se žal znajdemo v odnosu, kjer se drugi ne odziva, ne prevzema odgovornosti, ne priznava škode, ki jo povzroča, ali vztraja v vedenjih, ki nas ranijo – od alkoholizma do psihičnega nasilja, od manipulacije do ignoriranja. Ko se dinamika ponavlja ne glede na pogovore, dogovore ali napore, ko odnos postane prostor strahu in izgube sebe, ne pa prostor rasti, je morda najbolj ljubeča odločitev ta, da sebe vrnemo tja, kjer nam pripada.

Včasih je edini način, da prenehamo izgubljati sebe, ta, da odnos pustimo za sabo.

O avtorju

Špela Korinšek Kaurin

je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.

• spela.kaurin@mediapartner.si
• superti.si/