Zgodovina krvodajalstva pri nas je dolga. Nekoč so si ljudje sicer pomagali z dajanjem krvi – denimo med drugo svetovno vojno in še prej – iz žile dajalca v žilo prejemnika. Med vojno so se seveda potrebe po transfuziji povečale, krvodajalci pa so bili večinoma zdravstveno osebje, ki je spremljalo kirurga. Zares se je klasično krvodajalstvo začelo tako rekoč le mesec dni po koncu vojne, natančneje 4. junija 1945. V Sloveniji so takrat odvzeli prve doze krvi in jih tudi shranili. Tako se je začelo obdobje organiziranega krvodajalstva in zato na ta dan v Sloveniji praznujemo dan slovenskega krvodajalstva.
V začetku marca 1953 pa so med trboveljskimi rudarji v Zagorju opravili prvo klasično krvodajalsko akcijo v organizaciji Rdečega križa Slovenije. »Začelo se je obdobje prostovoljnega, neplačanega in anonimnega krvodajalstva. Postavljeni so bili temelji bogate tradicije krvodajalstva na Slovenskem, ki se nadaljuje še danes,« pravijo na Zavodu za transfuzijsko medicino v Ljubljani.
Samozadostni pri količini krvi
Slovenija se danes lahko pohvali z zadostnim številom krvodajalcev in visoko pripravljenostjo ljudi za dajanje krvi, v zavodu še pravijo, da smo kot narod lahko ponosni na dolgo in lepo tradicijo krvodajalstva. »S številom krvodajalcev se Slovenija uvršča v evropsko povprečje, najpomembnejše pa je, da smo na področju preskrbe s krvjo samozadostni. To pomeni, da v celoti pokrivamo potrebe lastnega zdravstva po krvi. V Sloveniji se še ni zgodilo, da kdo, ki je kri potreboval, te ne bi dobil,« dodaja Polonca Mali, specialistka za transfuzijo.
Kot pravi Natalija Lampreht iz zavoda za transfuzijo, v povprečju vsak delovni dan potrebujejo okoli 350 krvodajalcev, zato krvodajalske akcije potekajo skoraj vsak delovni dan po vsej Sloveniji. S temi akcijami zberejo kar 45 odstotkov vse krvi. »Zadnja tri leta letno zabeležimo okoli 95 tisoč prihodov krvodajalcev na odvzem krvi, kar je nekoliko manj kot pred covidom, vendar je količina zbrane krvi primerljiva s predhodnimi leti in zadošča potrebam. Ob telefonskem naročilu smo in še izvajamo triažo krvodajalcev, zato na odvzem krvi prihajajo tisti, ki izpolnjujejo pogoje za darovanje krvi.« Najbolj pa jih veseli, da je med prijavljenimi krvodajalci ponovno veliko novih, mladih krvodajalcev.
Daruje lahko vsak, a pod določenimi pogoji
Pri nas lahko kri daruje vsak med 18. in 65. letom starosti, in če tehta več kot 50 kilogramov oziroma je volumen krvi, izračunan na podlagi telesne višine in telesne mase, več kot 3500 mililitrov ter je dobrega zdravja in počutja. »Moški lahko kri darujejo na vsake tri mesece, ženske pa na vsake štiri. Vsak, ki daruje kri, je poseben, zato se zahvaljujemo v imenu bolnikov prav vsem. Je pa res, da nekatere zaradi njihove krvne skupine vabimo pogosteje,« pravi Natalija Lampreht. »Med krvodajalci pri nas je 40 odstotkov žensk in 60 odstotkov moških, okoli 10 odstotkov na leto pa je tako imenovanih novih krvodajalcev.« Najpogostejši so krvodajalci srednje starosti med 35. in 45. letom, na leto jih 60 odstotkov kri da enkrat, 28 odstotkov dvakrat, 10 odstotkov trikrat, dva odstotka pa štirikrat.
Že med odvzemom krvi namreč pride do prerazporeditve krvi v krvnem obtoku, zato krvni pritisk ne pade. V nekaj urah po odvzemu se volumen krvi normalizira s prehodom tekočine iz tkiv v žile. »V tem času je pomembno, da krvodajalec popije dovolj tekočine. Plazemske beljakovine se obnovijo v nekaj dneh, krvne celice pa se obnovijo deloma takoj s sproščanjem iz notranjih zalog in deloma s pospešenim nastajanjem novih celic v kostnem mozgu. Krvne ploščice se tako nadomestijo v nekaj dneh, rdeče krvne celice pa v dveh do treh tednih. Najdlje se pri rednem dajanju krvi (večkrat letno) obnavljajo zaloge železa. Prav zaradi tega dajanje krvi ne sme biti pogosteje kot vsake tri oziroma štiri mesece,« pojasnjujejo na zavodu za transfuzijo.
Največ Slovencev ima skupino A
Kakšno kri najpogosteje dobijo oziroma jo bolniki potrebujejo? Potrebe, tako pravi Polonca Mali, so v veliki meri podobne porazdelitvi krvnih skupin med prebivalstvom. »V Sloveniji sta najpogostejši krvni skupini A, ki jo ima 40 odstotkov prebivalstva, in 0 z 38 odstotki prebivalcev. Krvne skupine B je 15 odstotkov, krvno skupino AB pa ima približno sedem odstotkov ljudi. Rh pozitivnih je okoli 82 odstotkov, RhD negativnih pa le okoli 18 odstotkov pri nas.«
V svetovnem merilu, pri približno 7,7 milijarde ljudeh, pa je največ prebivalcev, 39 odstotkov, s krvno skupino 0, dobrih 27 odstotkov ima skupino A. Večina sodobnih ljudi ima pozitivno krvno skupino.
V kakšni obliki dejansko potem dajo na voljo darovano kri? Plazma je tista čarobna beseda, ki označuje krvno komponento, ki jo lahko skladiščijo daljši čas, zato je vedno na voljo. »Plazmo, ki je nismo porabili za zdravljenje bolnikov, in plazmo, zbrano s postopkom plazmafereza, ob zadostno zbrani količini damo v predelavo, da iz nje izdelajo zdravila iz krvi. Zdravila iz krvi potrebujemo za zdravljenje bolnikov z redkimi boleznimi, na primer motenj strjevanja krvi in bolezni imunskih pomanjkljivosti. Zaradi večjih potreb bolnikov po teh zdravilih želimo s širjenjem programa za zbiranje plazme doseči samozadostnost pri oskrbi bolnikov z zdravili iz krvi,« pravi Natalija Lampreht.
Bolezni in zajedavci lahko prekrižajo načrte
Kljub zadovoljivi količini odvzete krvi se vseeno soočajo z določenimi težavami. Trenutno največ težav pri izboru krvodajalcev povzročajo komarji in širitev nabora držav, kjer obstaja tveganje za okužbo z virusom Zahodnega Nila in prenos s transfuzijo krvi. »Krvodajalec po vrnitvi s teh območij ne more darovati krvi 28 dni po vrnitvi. Tu so še nadležni klopi, ki jih je tudi veliko. V primeru ugriza klopa mora krvodajalec darovanje krvi odložiti za vsaj 14 dni po njegovi odstranitvi,« pojasni Polonca Mali.
Kot omenjeno, so zaloge krvi dobre, čeprav se količine seveda spreminjajo. Zaloge so odvisne od krvodajalcev in zbrane krvi ter od porabe krvi, ki se stalno spreminja tako po potrebnih količinah komponent krvi kot po krvnih skupinah. Nekaterih tipov krvi imajo celo preveč, na drugi strani pa je tik nad minimalno količino krvna skupina 0+.
Slovenska kri med najcenejšimi
Zavod za transfuzijsko medicino v Ljubljani sodeluje z 20 bolnišnicami, na leto imajo, po nekaterih podatkih, za 35 milijonov evrov prihodkov, finančno stanje te pomembne ustanove pa ni rožnato. V začetku letošnjega leta se je izkazalo, da celo poslujejo z izgubo, zadnje povišanje cen so jim odobrili leta 2022, pa še takrat za slabih 15 odstotkov. Cene krvi v svetu se medtem dvigujejo, »slovenska« kri oziroma storitve, povezane z njo, naj bi bila tako še med najcenejšimi.
