Profimedia

Vsi imamo enako količino časa – 24 ur na dan. In vendar se zdi, kot da ga nekateri znajo raztegniti, da vanj stlačijo življenje, smeh, ustvarjalnost, ljubezen… medtem ko drugi, čeprav imajo vse pogoje za srečo, čutijo praznino. Zakaj? Ker tisti prvi čas usmerjajo v stvari, ki jih res veselijo, tisti drugi pa v vse drugo. H katerim se uvrščate sami?

Ko življenje teče na avtopilotu

V sodobnem tempu življenja se večina od nas znajde ujeta v vsakodnevni ritem, kjer se dan meri v opravilih. Delo, opravki, obveznosti, dosežki. Na videz je vse na mestu: varnost, udobje, celo uspeh. A kljub temu nekaj manjka – občutek živosti. Psihologi temu pravijo “kronična funkcionalnost” – stanje, ko človek deluje, a ne živi. Možgani takrat delujejo v načinu preživetja, ne ustvarjanja. Kortizol, hormon stresa, je kronično povišan, dopamin – hormon zadovoljstva – pa vse bolj redek obiskovalec.

Pexels

In kaj oblikuje občutek živosti? Občutek smisla, zavedanje, da smo na tej zemlji z določenim namenom. Znanstveno gledano je občutek smisla tesno povezan s tem, da del časa namenjamo dejavnostim, ki jih izberemo iz notranjega veselja, ne zaradi zunanjega pritiska. Ko to počnemo, se v možganih sprošča dopamin, aktivirajo se centri za motivacijo, ustvarjalnost in občutek povezanosti z drugimi.

PREBERITE TUDI:

Prehrana

Kaj jesti, da bi ostali zdravi čez jesen in zimo?

· Odgovarja psihoterapevtka

Kako partnerstva oblikujejo našo osebnost in vplivajo na našo rast

Paradoks sodobnega časa

Nikoli prej nismo imeli toliko možnosti – in hkrati toliko občutka, da nimamo časa. Resnica pa je, da si ljudje ne vzamemo časa za tisto, kar je pomembno. Ne zato, ker ga ni, ampak ker ga polnimo z nepomembnim, s tem, v kar nas družba prepriča, da je prav, a naše srce tega ne zaznava kot prave resnice. Potem pa je tu še ena past današnjega časa – pameten telefon. Čas, ki bi ga lahko namenili za hobi, prijatelje, gibanje, razmišljanje, s to majhno napravico v naših rokah namenimo konstantnemu preverjanju e-pošte, neskončnemu drsanju po zaslonu ali utrujenemu pritoževanju na družabnih omrežjih.

Pexels

Pogosto je za to, da si ne vzamemo časa za stvari, ki nas veselijo, krivo tudi naše omejujoče prepričanje. Verjamemo, da si moramo veselje “zaslužiti” – ko bo delo končano, ko bo hiša pospravljena, ko bo projekt zaključen. A ti “ko-ji” se vrstijo v neskončnost, vedno znova najdemo novo zadolžitev in odlašamo s stvarmi, ki si jih želimo.

A to nam znanstveno dokazano škoduje, celo tako zelo, da se dandanes srečujemo s pravo pandemijo izgorelosti, depresije in paničnih napadov, vedno več je tudi težkih bolezni. Raziskave s področja pozitivne psihologije kažejo, da so ljudje, ki redno počnejo stvari, ki jih veselijo, bolj odporni na stres, bolje spijo in imajo boljše odnose.

Tisti, ki si torej vzamejo čas za sebe, torej niso sebični – so preprosto bolj odgovorni do sebe in bolj spoštljivi do življenja.

Pexels

Začne se s časom, rezerviranim za pogovor s sabo

Konec leta pogosto prinese val obljub in ciljev. “Letos bom več telovadil. Manj delal. Bolje jedel.” A morda je pravo vprašanje to: Kaj bi počel, če bi imel več časa – in zakaj tega ne počnem že zdaj?

Odgovor na to vprašanje razkriva več, kot si mislimo. Pogosto ne vemo, kaj nas resnično veseli, ker si ne dovolimo razmišljati o tem. Tudi za to si v resnici ne vzamemo časa, delno tudi za to, ker so naši možgani tako obremenjeni z drugimi obveznostmi, da ne zmorejo več slišati svojega notranjega glasa. Kaj si zares želim? Kaj bi me osrečilo? Je to res tisto, kar danes mislim, da mi manjka? Ali pa je to le vsiljena ideja družbe, zaradi katere ostajam brez svoje prave osebne moči?

Pexels

Priznajmo si – odgovor na vprašanje ni tako zelo enostaven. Vemo, da obstaja, a je navadno zakopan nekje v naših globinah, utišan pod tono naših skrbi in dvomov o sebi. A tako spoznanje ni znak poraza – je začetek. In je spodbuda, da začnemo nekoliko več razmišljati in si v prvi fazi nekaj minut na dan rezervirati le za to, da se pogovarjamo sami s sabo.

Ko opravimo ta korak in definiramo vsaj eno aktivnost, ob kateri se počutimo živo, bo že petnajst minut na dan, posvečenih tej dejavnosti, dokazano izboljšalo naše razpoloženje, vplivalo bo na našo zbranost in občutek smisla. To ni vsekakor ni izguba časa, je vračanje energije, ki jo nato z več lahkotnosti vlagamo v vse drugo.

Čas kot ogledalo vrednot

Ljudje pogosto rečejo: “Nimam časa.” A zapomnite si: čas ni nekaj, kar imamo – je nekaj, kar izbiramo. Vsak dan, ko se odločimo, čemu bomo namenili svojo pozornost, v resnici izbiramo, kaj je v našem življenju pomembno. Če ni prostora za stvari, ki jih ljubimo, to ne pomeni, da ga ni – pomeni, da smo ga zapolnili z vsem drugim.

In če si želimo resnične spremembe, moramo začeti tam, kjer se vsaka sprememba začne – v predani odločitvi.

Kako si ustvariti čas za to, kar ti resnično pomeni

Če želimo, da se v našem življenju resnično nekaj spremeni, torej ne potrebujemo več ur v dnevu, temveč več zavedanja, kako jih porabljamo. Najprej se je treba ustaviti in vprašati: Kaj v mojem življenju mi resnično nekaj pomeni? Ne le v službi, temveč tudi v odnosih, v zdravju, v majhnih vsakdanjih trenutkih. Ko vemo, kaj nam je pomembno, lažje prepoznamo, kam čas po nepotrebnem odteka.

Nato to razdelimo na majhne korake. Velike spremembe se ne zgodijo čez noč – toda ponovimo še enkrat: že petnajst minut na dan, namenjenih stvarem, ki nas veselijo, imajo pomemben učinek. To ni razkošje, ampak vaja v prisotnosti. Ko si v urniku zavestno zablokiramo čas zase – ne kot rezervni termin, ampak kot srečanje, ki ga ne odpovemo – po nekaj tednih opazimo razliko. Več energije, več smisla, več občutka, da življenje teče v pravo smer. In prav zato, ker si vzamemo čas za sebe, lahko kasneje damo več – tudi drugim.