Družine umrlih v 17., 18. in 19. stoletju v Walesu, Angliji in na Škotskem je velikokrat obiskal nenavaden gost. Ni prišel samo izraziti sožalja, pač pa je prišel, da bi pojedel pokojnikove grehe. Običajno je to storil tako, da je pojedel kruh, ki so ga sorodniki postavili na prsi ali obraz trupla. Za svojo "storitev" jedci niso bili plačani ali pa so prejeli le nekaj drobiža. In kljub temu, da so mrtvemu "odstranili" grehe in jih prevzeli nase, so bili izobčenci.
Naprej vabljeni, potem nagnani s palicami in z žaljivkami
Nihče ne ve natančno, kje in kako so se pojavili jedci grehov. Nekateri menijo, da izhajajo še iz časov Jezusa Kristusa, ki je po Bibliji nase prevzel grehe človeštva, ali pa vsaj iz časov, ko so plemič ubogim dajali kruh v zameno za molitve za pokojnega. Vsekakor pa so na Britanskem otočju jedce grehov začeli vabiti na domove v 17. stoletju. Ko bi jedec grehov prišel, mu je družina pokojnika najprej izročila drobiž in ga odpeljala do mrtvega. Na truplo - ponavadi na prsi ali obraz - so nalomili kruh ali pecivo, potem pa opazovali, kako ga je jedec grehov pojedel.
Hrana naj bi namreč vsrkala pokojnikove neizpovedane ali dolgotrajne grehe, jedec grehov pa naj bi z zaužitjem te hrane prevzel grehe pokojnega nase. "S tem ti dajem zasluženi počitek, dragi človek," je običajno rekel jedec grehov. "Ne hodi po ulicah ali po naših travnikih. Za tvoj mir zastavljam svojo dušo. Amen.”
Ko pa je z obredom končal, je družina pokojnega jedca grehov pogosto nagnala, tudi s palicami, in za njim kričala žaljivke.
Kdo so sploh bili jedci grehov?
Večina je bila revnih, beračev ali alkoholikov - ljudi, ki bi za prgišče drobiža ali nekaj hrane naredili skoraj vse. V zameno pa so postali družbeni izobčenci. Prisiljeni so bili živeti sami, vaščani so se celo izogibali pogledi jim v oči. Pa tudi cerkev je do njih bila nezaupljiva in je početje obsojala. Zadnji jedec grehov je živel še v 20. stoletju. Richard Munslow, ki je sam umrl leta 1906, je postal jedec grehov potem, ko so mu umrli trije otroci.
Tudi sedmina izhaja iz podobnega izročila
Je pa praksa "uživanja greha" še vedno navzoča tudi v drugih kulturah, a na manj grozljiv način. Na Kitajskem na primer dolgotrajne grehe mrtve osebe z obredom prenesejo na hrano, ki jo nato zaužije njihova družina. V začetku 20. stoletja so družine na Bavarskem na pokojnika položile torto, ki jo je nato pojedel najbližji sorodnik, vendar ne s trupla. Tudi naše sedmine, kjer se ponavadi zaužije hrana, menda izhajajo iz podobnega izročila.
