revija Jana

Čez nekaj ur (na mojo žalost, saj sem se v mislih že videla doma, naga v otroškem napihljivem bazenčku in s kozarcem mrzle pijače v rokah) je poklical mehanik, z glasom zmagovalca, ki je pravkar zadel jack-pot: »Miško je rešen! Svečke so bile krive in neka žička iz tuljave se je odločila za 'solo kariero'.« Hja, kdo bi si mislil, da ima moj jekleni konjiček tako dramatično notranje življenje. Spet smo se torej napokali v kombi – tokrat sem bila za volanom jaz, gospa Z. je bila z otrokoma na kartonskih škatlah v ozadju. Spust po strmi, luknjasti makadamski cesti je bil bolj podoben adrenalinskemu spustu z gorskim kolesom, le da smo namesto kolesarjev po kombiju kot vreče krompirja na divjem rodeu poskakovali mi. Znova smo se napokali v mojega Miškota, kot v računalniški igrici tetris sem zložila vse kovčke, nahrbtnike in vreče, Tonka se je zvila pod noge gospe Z. in končno smo se odpravili proti morju. Ura je bila ena popoldne, sonce je žgalo na polno, v dveh minutah sem trikrat zašvicala. Brez brisače okoli vratu ne bo šlo, za sabo sem puščala mokro potno sled.          

Novice

Mala šola samooploditve: kako si narediš Slovenčka?

Zaradi težav z avtomobili smo zamudili vse trajekte iz Zadra, v nič so šle vozovnice zanj za v nedeljo in tudi ponedeljek. Med vožnjo je gospa Z. po telefonu iskala nov transport, ki bi nas popeljal na končno rajsko destinacijo, kjer ni avtomobilov in stresa, a malo za Zagrebom smo ugotovili, da na naš otok vozi samo en trajekt na dan in tudi tega smo, presenetljivo res,  zamudili. Toliko o turistični sezoni na Hrvaškem. Škoda besed.                                                                                                            

Ker nismo imeli kam, smo se odločili za postanek pri Plitvičkih jezerih. Polovica potnikov se je pognala v naravni park, ki je resnično vreden ogleda – če vam uspe najti prostor za dihanje. Ne znam vam svetovati, kdaj je primeren čas za obisk, ker je tam vedno gneča, da se še ljubljanska tržnica ob sobotah pred njo skrije. Ljudje so kot smeti – preprosto jih je preveč! Niti za hip ne moreš biti sam v tem »naravnem raju«, saj se premikaš v gosjem redu, kot da bi bili del kakšne turistične parade. Paziš le, da te ne pohodijo. Z gospo Z. sva zato izbrali bolj zenovsko varianto: ležali sva v senci stoletnih dreves in se pretvarjali, da globoko meditirava, medtem ko sva poslušali simfonijo stotine glasov okoli naju. Tonka pa? Ona je bila vsa srečna, da se je rešila iz avtomobilske utesnjenosti. Okoli mene je poskakovala kot nora, tisočkrat sem ji vrgla v gozd plastični rumeni krof z očmi in nasmehom, ki ga ves čas nosi v gobcu in ga je vzela s sabo tudi na morje, a še vedno je bilo premalo.                               

Ker v avtomobilu nismo mogli prespati (čeprav smo bili na dobri poti, da bi to postal naš novi življenjski slog), smo po spletu rezervirali prenočišče. Ko se je dan nagibal k večeru, nas je pot zanesla v Gospić, tja smo prispeli kot senca na obličju izmučene Like. Mesto, pozabljeno med žuljavimi skalami, se zdi ujeto v lastno preteklost, saj se iz pepela zadnje vojne ni zares dvignilo, prepuščeno nemilosti časa in spominu. Vsak zid, vsaka ruševina šepeta zgodbe neizgovorjene bolečine, brazgotin konflikta, ki so se vtisnile ne le v kamnite fasade, temveč tudi v duše prebivalcev. Medtem ko smo se plazili skozi redka naselja, me je spreletela groza ob pogledu na zapuščene, pozabljene hiše, ki z odprtimi usti zijajo v praznino. Kje so njihovi glasovi, njihovi koraki, njihov smeh? Kam so izginili? Vprašanja so se kot mraz ugnezdila v srce in dušo je preplavila otožnost, globoka kot noč, ki se spušča nad te ranjene kraje.                                                                                                
Navigacija nas je trikrat popeljala okoli nekih skladišč, dvakrat smo se vmes ustavili, obračali avtomobil in končno našli majhno, skromno, a lično urejeno hišo. Pred njo miza in stoli, domači so nas čakali, mož, žena in dva otroka. Dobrodošlica je bila topla, s kavo, domačim šnopsom in smehom. Dolgo smo se objemali in smejali, kot da se nismo videli vsaj sto let. »Znali smo, da ste vi, videli smo vas, kako ste tu tri puta okretali i vozili se oko skladišta. Mi smo vam mahali, a vi ništa,« so se nam smejali. Očitno smo bili glavna atrakcija večera v mestu, kjer se ne dogaja prav nič. Lastnik apartmaja, ponosen na svoje od boga pozabljeno mesto sredi Like, je začel naštevati pomembne ljudi iz njega. »Vlado Kalember!« je rekel ponosno. »Pa Maja Šuput! In tudi Nikola Tesla je od tod!« Na Majo in Kalemberja nisem niti trznila, ampak Tesla? »Tesla je od tod?« sem ponovila kot papagaj, ki se je ravnokar zbudil iz kome. Počutila sem se kot največji idiot, ki je kadarkoli prestopil prag te na prvi pogled pozabljene, a očitno izjemno pomembne dežele.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 28, 15. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana