revija Jana

Ko to pišem, je prvi poletni dan. Svetli del dneva bo trajal skoraj šestnajst ur! No, nekje na Finskem pa tudi devetnajst. Pa še potem tam ne bo trde teme tako kot pri nas. Ampak jim privoščim. Pozimi sonce ni niti malo tako radodarno s svojim obličjem kot pri nas. Nekoč sem bila ravno v tem času v tej lepi deželi in najbolj sem si zapomnila celonočno veselje Fincev po mestu. No, vsaj jaz sem ga pripisala svetlim nočem! Ob tako lepem času kakšnih drugih vzrokov za veselje niti ne bom omenjala.

Poletni solsticij torej. Beseda je sestavljena iz dveh latinskih: sol kot sonce in sistere kot stati. Torej se je sonce ustavilo najvišje na severni polobli Zemlje in se bo počasi odpravilo nazaj. Proti južni. No, ali pa bo to naredila kar naša stara utrujena Zemlja. Nanjo se še vedno lahko zanesemo, ne pa tudi na homo sapiensa. Tako je človeka pred skoraj tristo leti poimenoval Carl Linné, švedski botanik, zdravnik in zoolog, pomeni pa: moder človek. Nisem čisto prepričana, da bi ta znanstvenik današnjega človeka še enkrat poimenoval tako. Že dolgo si v splošnem ne zaslužimo več takšnega poimenovanja.

Zgodaj zjutraj sva se z Janekom odpravila na vrt. Še vedno je bila debela rosa na ostri travi ob poti, sončnega vzhoda nisva videla, ker je celo dolino pokrila jutranja megla. Ivanjščic ni bilo več, sem jih pokosila že zadnjič. Bršljana je polno naokrog po vrtu, nekoč sem ga pridno sadila po nabrežini enega od vrtov, dokler mi ni ušel vse naokrog! Pa še Janek ima alergijo na številne rastline, torej se mu raje izognem. Tako nama nisem mogla splesti venčka, pa nobenega velikega kamna ni na najinem vrtu. Približno tako so namreč posoški staroverci praznovali poletni solsticij. Seveda ob kresu! Mislili so, da bo ogenj pomagal ohranjati soncu njegovo moč. Dobro, imam dva kupa starega lesa in nekaj suhe trave in lahko bi zakurila vsaj kres. No, ne ravno kres, ampak ogenj. Pa je bilo zaradi dežja prejšnji dan vse mokro in niti nisem poskušala prižigati.

No, tako ni nič ostalo od mojega staroverskega praznovanja.

Janek je sedel na svojem starem ležalniku pred hišico in zajtrkoval. Jaz sem se na hitro pobrala na vrt. Razen host, ki strašno teknejo nočnim obiskovalcem mojega vrta, torej srnam, je bilo vse v redu. Takoj ko zelenje hoste malo pokuka iz velikih starih kangel za mleko, je po njih. Pa kaj! Če že moram izbirati, je pač bolje, da ostaneta solata in mladi grah, ki sta se ta teden razbohotila po vrtu. Najina prva solata letos! Nobena še ni bila tako dobra!

Tako sem begala od enega dela vrta do drugega, z vseh koncev me je klicalo delo. No, bolje rečeno, trava. Potem sem zaslišala močan hrsk. Kot da se je nekaj zlomilo. Pogledala sem okrog sebe. Nič posebnega ni bilo – ko se je zaslišal glas izpred hišice: »Zlomu si!« No, edino ti dve besedi vam izdam tukaj, tiste druge, ki jih je tudi priklical Janekov strah, pa bom raje zamolčala. Pobral je blazino in se prestavil na drug ležalnik. Jaz sem se jezila na ležalnik, ker je prestrašil Janeka, ga odložila na kup smeti in potem sva se smejala.

Doma sva svoje blatne superge vrgla v pralni stroj, pripravila solato za kosilo in se odpravila v frnjažo. Vedela sem, da bo dan dolg, kajne, no, najdaljši. Na klopci naju je videla Olgica, nama ročno odrezala tri vejice prelepih vrtnic in še kaj za povrhu. Popoldne sem v večjo posodo nalila toplo vodo in nasula vanjo soli. Janek je takoj vedel, da sledi pedikura, hehe. Sedel je na kavču kot kip in namakal noge. Za hrbet sem mu podložila blazine, da se malo nasloni. Se mi je zdelo, da bi ga lahko zagrabil kakšen krč od naporov, hehe. Zdrgnila sem debelo kožo na podplatih, in čeprav ga dotiki podplatov praviloma zelo žgečkajo, ostane pri tem opravilu vedno resen in miren. Na koncu približno opravljene pedikure se mi je vljudno zahvalil: »Hvala!« In ob tem prijazno pokimal, kar pomeni, da je bil zelo zadovoljen z mojim delom.

Janekova hvaležnost me vedno zelo gane, še posebej če gre za takšno malenkost. Prav nič si ne bi mislila, če zahvale ne bi bilo. Resnica je, da Janek velikokrat uporabi besedo hvala, morda še večkrat kot jaz! In potem sem začela razmišljati o tem, da moram biti tudi jaz hvaležna. Morda zaradi Janekove hvaležnosti, morda zaradi tega posebnega solsticijskega dneva v letu, ki ima tudi menda posebno energijo.

Lahko sem hvaležna, da bo na vrtu nekaj zraslo, da bova lahko imela del lastne hrane, da bova lahko preživela nekaj ur v prelepi naravi, sredi gozda in opazovala sosedove ovce. Pri tem pa čakala na drobne paradižnike, ki se že počasi oblikujejo na rastlinah. Lahko sem hvaležna za Janeka, za preprosto življenje z njim in drobne, a pomembne reči. Posebno še takrat, ko se meni zazdi, da je vse to premalo in bi še kar nekaj … Hvaležna sem za to, da sem lahko tukaj z vami, da lahko pišem, da vi berete. In potem se zgodi, da naju na vasi ustavijo kakšni bralci tele revije, iz Kranja, ki so na dopustu v Bovcu, in naju pozdravijo z nasmehom. Neprecenljivo!

In tudi za to, da živim v (še vedno) varni deželi, posebno še, ko berem o tem ponorelem svetu. In berem o raziskavi, ki pravi, da je v naši deželi najmanjši odstotek revščine pri otrocih. Med evropskimi državami. Za kar se lahko zahvalimo tudi prejšnjemu družbenemu sistemu, ne glede na to, kaj si danes mislimo o njem. Da je vse staro zanič? Kakšna zmota! Še en primer, ko kar naprej hlepimo po nečem novem, drugačnem, drugem …, vse staro pa bi zmetali proč?

Tudi novi družbeni sistemi in politike niso kaj dosti radodarni. Vem, do nikogar niso. Zato sem hvaležna vsem tistim ljudem, ki podpirajo nevladne organizacije, tiste, ki se zavedajo, da so otroci naša prihodnost. Verjamem, da ste med njimi tudi mnogi vi!

In tako: o kresi se dan obesi. Tudi danes se je! Še en poletni solsticij v mojem življenju. Lep, skoraj najlepši! In zdaj grem pogledat, če so kje kresničke.

Poslala bi vam eno, če bi mogla, rumenozeleno drobceno lučko neke neugledne muhe! Vsi, vsakdo in vse nosi v sebi dragocenosti, ki jih nima nihče drug. In najpogosteje na prvi pogled sploh niso opazne. Ali prosto po Malem princu: ko sem jo spoznal, sem jo vzljubil …

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 27, 8. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana