Daniel Musek je »maestro liutaio«, torej mojster goslar. Pred dvajsetimi leti (pred tridesetimi je začel vajeništvo pri mojstru Vilimu Demšarju) je diplomiral na znameniti italijanski cremonski šoli, iz katere so prihajali največji mojstri tega poklica: Amati, Guarneri, Stradivari. V njegovi delavnici se človeku zdi, kot da se je preselil v pretekle čase.
Daniel Musek je moral zaradi ljubega poklica, ki je tako poseben in lep, postati obrtnik in umetnik obenem, glasbenik in poslušalec izostrenega sluha, skromen in potrpežljiv, hkrati pa od sebe zahtevati popolnost. Moral je postati racionalen in v inštrumentu iskati različne rešitve, ki temeljijo na inženirsko-tehničnem znanju in izračunih ter lesarski spretnosti, hkrati pa je hotel ostati občutljiv tudi za tisto, kar lahko dodajo metafizika, narava … Pri tem pa še zadovoljiti želje naročnika po barvi tona, ergonomiji, videzu ...
Presodila bosta trg in čas.
Bolj ko sem se poglabljala v zahtevnost tega poklica, več ko sem o njem brala, bolj sem občudovala svojega sogovornika. Po drugi strani pa se sam ni hotel niti malo pohvaliti, kaj šele izpostaviti sloves svojih inštrumentov. »O tem lahko govorijo uporabniki mojih inštrumentov. O tem bosta govorila in presodila trg in čas,« je bilo največ, kar je bil pripravljen izreči. Na srečo so mi poznavalci že prej povedali, da se bom pogovarjala z enim najboljših sodobnih goslarjev na svetu, da pa je zelo redkobeseden in skromen.
Že samo to, da naročniki, solisti z vsega sveta, na njegov inštrument čakajo do dve leti, pove veliko. Doslej ni še nikoli naredil več kot šest violin na leto; to pač ni »štancanje«. Težko bi jih izdelal več, saj prav vse naredi sam, ročno. Violina je vsa iz lesa, razen strun, ki so bile včasih iz ovčjih ali govejih črev, danes pa so sintetične, obdane s srebrom ali drugimi kovinami.
V delavnico je vstopila Danielova žena Anja in spontano se je začel ženski klepet. Daniel je utihnil in delal svoje reči, kot da bi komaj dočakal svoj mirni trenutek. Nato je v smehu priznal, da je bolj introvertiran moški, zato pa je žena njegovo nasprotje, kar v njunem odnosu zagotavlja ravno pravšnje ravnovesje. Anja se je pošalila, da je njen mož kot iz srednjega veka. Pri njem vse poteka počasi, ne pusti se motiti, je miren in si vedno vzame čas, da se do konca poglobi v stvar, ki ga zanima. Skupaj potujeta po svetu, in to najpogosteje po poteh njegovih inštrumentov oziroma na povabila agentov ali naročnikov.
Z zvokom je kot s pripravo enolončnice.
Anja Musek je znana v svetu rokodelstva. Že šest let se posveča izdelavi prelepih polstenih stvari iz česane volne. Tudi ona je umetniška duša, ki je bila prej zaposlena kot krajinska arhitektka in se je ob spodbudi moža končno posvetila ročnemu ustvarjanju. Daniel ima delavnico v prvem nadstropju hiške, ki stoji nasproti škofjeloške cerkve, Anja ustvarja v pritličju. Skupaj sta 17 let in imata najstniški hčeri. Sta Ljubljančana, ki sta na začetku skupne življenjske poti zaradi spleta okoliščin kupila stanovanje v Škofji Loki in se nato v hipu zaljubila v ta kraj ter njegovo mirno okolje. To mesto je pravzaprav postalo idealna kulisa za njuna poklica.
»Oba imava zelo močan značaj. Vsak od naju potrebuje svoj čas, oba uživava pri svojem delu in se v času, ko sva v svojih delavnicah, najpogosteje sploh ne srečava in ne slišiva,« je povedal Daniel, ki svojo ženo po nekaj urah dela prijazno povabi na kosilo, ki ga skuha skoraj vsak dan. Na dan našega obiska je že zjutraj skuhal fižolovo juho. Priznal nam je, da tudi pri tem zelo uživa.
Tudi zato, ker ima kuhanje po svoje nekaj skupnega z ustvarjanjem gosli? Recepti so znani, sestavine vedno enake, posamezne začimbe pa so pika na i. Vse to na koncu prispeva k izjemnemu okusu. Se z zvokom dogaja kaj podobnega?
»Z zvokom je tako kot s pripravo enolončnice ali izdelavo parfuma – lahko ločeno zavohaš vsako sestavino, ko se vse povežejo v celoto, pa se razvije skupen okus, vonj ali zvok, tako da nič več ne čutiš posameznih elementov. Enolončnica je boljša, ko se jo še enkrat pogreje. Zvok zaživi šele takrat, ko glasbenik zaigra na inštrument – takrat se vsi delčki barve tona zlijejo v eno. Ko oddam inštrument, je ta v bistvu nevtralen in se z igranjem takoj začne prilagajati glasbeniku.«
Se zgodi čarovnija? (nasmeh)
»Seveda se v procesu zgodi tudi nekaj 'čarobnega', a najpogosteje ne tam, kjer to običajno pričakujejo laiki. V resnici gre za to, da se začne inštrument po določenem času odzivati na način igranja posameznika. Pogosteje ko je na 'višjih obratih', bolje oziroma prej se začne odzivati. Kako? Les ima v sebi nekakšno amorfno strukturo. Določen del lesa ima to lastnost, da se še naprej spreminja. Ko nanj igraš, na svojstven način zbujaš določene vibracije. In vsak izvajalec po svoje oblikuje to 'valovanje' lesa. Čeprav ste hoteli v tem videti romantično razsežnost, gre v resnici za čisto fiziko,« se je nasmehnil mojster Musek in poudaril, da lahko vsak izdela violino, da je mojstrstvo narediti dobro violino, še pomembneje pa je narediti vedno znova dobro violino.
Stare violine, kosi, nastali pod rokami mojstrov, imajo to prednost, da so nanje dvesto, tristo let igrali svetovni violinisti, kar daje tem inštrumentom posebno vrednost. Sogovornik nam je pojasnil, da so tudi zaradi tega vredne več milijonov, da pa to zanimanje za stara glasbila nikakor ne pomeni, da sodobni inštrumenti ne dosegajo vrhunske kakovosti zvoka.
Doslej so že nekajkrat ponovili naslednji poskus. Izjemnim glasbenikom so dali vrhunske moderne inštrumente in tudi inštrumente milijonskih vrednosti (od Guarnerijevih do Stradivarijevih), da jih preizkusijo, ne da bi vedeli, kateri je katerega izdelal. Naloga glasbenikov je bila, da izberejo violino, katere ton jim najbolj ugaja in ki bi jo najraje vzeli s seboj. V nobenem od teh testov ni »zmagal« Stradivarijev ali Guarnerijev inštrument.
Kaj je potem tisto, zaradi česar so tako dragocene? Mar to pomeni, da ne gre za resnično uporabno vrednost? Gre za mit o Stradivariju in drugih mojstrih? »Gre za zgodovinsko vrednost, saj so bili ti goslarji prvi na svetu, ki so ustvarili violino in jo pripeljali do vrhunske kakovosti, in to že pred tremi, štirimi stoletji. Violinisti, ki so z njimi muzicirali, so jim pridodali vrednost. Poleg tega te cene določajo preprodajalci. Ti inštrumenti so tudi dobre in zelo varne naložbe.«
Violina ima dušo.
Povsod po delavnici so na stene naslonjeni kosi lesa. Samo sprašuješ se lahko, kako se iz te hlodovine izdela violina. Kako zna mojster izbrati kakovostno vrsto lesa, kakšno mojstrstvo je ta les pravilno obdelati, kako mu od zunaj in od znotraj dati pravo obliko, kako razporediti obline, narediti pokrov, robove, vrat, polžka … Veliko izračunov, veliko načrtovanja, otipavanja lesa z dlanmi, veliko presenečenj v strukturi lesa … Kako les prilagoditi želeni barvi tona, ki jo zahteva naročnik? Zelo inženirsko in kar precej zapleteno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti. Nič rutinskega. Pravzaprav gre vsakič znova za ustvarjalnost.
Ogledovala sem si majhne predale, namenjene različnim delom violine. Na enem od njih je pisalo »vse za dušo«. Mojstra sem prosila, da mi ga odpre – rada bi videla »dušo«. Violina ima dušo? Oh, nič posebnega, gre za majhen stebriček, ki ga mojster namesti med dnom in pokrovom, ki pa je zelo pomemben akustični element. Z njegovim daljšanjem ali krajšanjem, premikanjem v violini, se ustvarjajo nastavitve zvoka. »Če violini vzameš dušo, se pol zvoka izgubi.«
Lakiranje je posebna zgodba na koncu. To je začimba, ki naredi svoje. Lahko igraš tudi na nelakirano violino, a bo zvok sčasoma postajal slabši zaradi izpostavljenosti zunanjim vplivom. Torej mora biti »maestro liutaio« tudi mojster v pripravi laka, ki ga sam izdela iz naravnih smol. Laiki seveda znova pomislimo zgolj na končni barvni premaz, dejansko pa gre za premaz, ki pomembno vpliva na zvok. Samo proces lakiranja traja en mesec.
Šest let vajeništva.
Pomislite, kako potrpežljiv moraš biti, da vztrajaš – šele po dvanajstih letih učenja, samostojnega dela, restavriranja in nabiranja izkušenj se je Daniel Musek podpisal na svojo prvo violino. »V resnici te nihče ne nauči izdelovati odličnih inštrumentov in nihče te ne nauči izdelati tona,« je pojasnil. »V šoli in kot vajenec se naučiš obrtniškega dela, za mojstra pa se moraš izučiti sam.«
Kot deček je brskal po knjigah in karticah, ko je obiskoval mamo, ki je delala v NUK-u. Kaj kmalu je njegovo pozornost pritegnila knjiga, ki je opisovala poklic goslarja. Odtlej ga misel nanj ni nikoli zapustila, čeprav v njegovi družini nihče ni bil poklicno povezan z glasbo. Pri dedku se je pogosto motal po njegovi ljubiteljski lesarski delavnici, v osnovni šoli se je začel zanimati za modelarstvo in se mu dolgo strastno posvečal. Zelo ga je zanimala umetnost in predvsem glasba. Nato pa je izvedel, da lahko postane vajenec pri goslarju Vilimu Demšarju, ki je bil tudi profesor violine. Ugotovil je, da se v poklicu goslarja prepleta vse, kar ga zanima. In ni bilo več poti nazaj.
Poglobil se je v glasbo. Pri profesorju Demšarju se je učil tudi igranja na violino. Poleg tega je vzljubil klasično kitaro, ki mu je še danes zelo ljub inštrument. Resen vajenec je bil šest let. Vse popoldneve je po pouku preživljal v delavnici slavnega mojstra, med počitnicami pa je bil pri njem kar cele dneve.
Med študijem na lesarskem oddelku biotehnične fakultete je še dve leti hodil k profesorju Demšarju, nato pa se je odločil, da si bo diplomo pridobil za tisto, kar ima najraje. Sprejeli so ga v mednarodno šolo v zibelki goslarstva v Cremoni. Bil je med najmlajšimi učenci. Po petih letih je diplomiral, nato pa opravil še mojstrski izpit.
Daniel Musek pritrdi, da ga to delo ves čas osrečuje. »Vanj sem vpet tako, kot sem bil na začetku. Nič manj in nič bolj se mi ne zdi dolgočasno. Včasih sem delal tudi ob koncih tedna, a sem dojel, da moram paziti tudi na to, da ohranjam to delo zanimivo, da moram vedeti, kdaj se je treba ustaviti. Vsak ponedeljek pa komaj čakam, da znova stopim v delavnico.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
