Mateja J. Potočnik

Slovenija se stara, naši politiki pa se obnašajo, kakor da bodo sami ostali večno mladi – ali pa večni otroci. Domovi za starejše so še vedno prenatrpani, za dolgotrajno oskrbo ni kadra, pokojnine pa so glede na draginjo marsikdaj prenizke za mirno življenje. 

Nedavno ste proslavili devetdeseti rojstni dan. Kako je bilo?

Drži, praznovala sem na začetku pomladi, dvajsetega marca. Krasno je bilo, slavila sem v krogu svoje družine – sina in snahe ter obeh vnukinj.

Kronika

Ko pravosodje sporoča: ženske so plen, moški pa lovci

Kako pa sicer živite? Kolikor vem, niste v domu za starejše.

Pred sedmimi leti sem se iz Ljubljane zaradi zdravstvenih razlogov preselila v Izolo. Tedaj so se vsi čudili, kako se zmorem pri 83 preseliti iz kraja, v katerem sem z možem živela 60 let. Živim v oskrbovanem stanovanju, še vedno sem na polno aktivna in nimam resnejših zdravstvenih težav. S sinom in njegovo družino sem redno v stiku, občasno pridejo na obisk sin, snaha ali katera od vnukinj.

Kateri pa so največji izzivi v vašem vsakdanu?

Takšni, kot pač pritičejo človeku, ko enkrat prekorači 80 let. Do pred dveh let nisem potrebovala nobene pomoči, sedaj pa jo občasno potrebujem. Pri oseminosemdesetih sem padla in si zlomila gleženj in tako so se začele težave. Pred tem sem lahko brez težav dnevno prehodila tudi po tri, štiri kilometre do morja in ob obali. Glede na te izkušnje danes srčno upam, da bo sistem dolgotrajne oskrbe končno začel delovati. Sama sicer bržkone ne bom prav dolgo uporabljala njegovih storitev, za vse, ki prihajajo za menoj, pa upam, da jim bo lahko čim prej lajšal tegobe, povezane s staranjem.

Toda združenja delodajalcev sedaj zahtevajo zamik pobiranja prispevka, s katerim se bodo storitve dolgotrajne oskrbe financirale. Kako gledate na te pozive?

Vse lepo in prav, toda ob tem naj delodajalci povedo, kje naj potem najdemo alternativne vire financiranja. Slovenija že sedaj nameni relativno majhen delež BDP za socialne storitve – ta delež nekako moramo povečati, če želimo kot skupnost poskrbeti za starejše, pa tudi za invalide in preostale, ki potrebujejo pomoč. Omenjeni prispevek je v duhu medgeneracijske solidarnosti pač najbolj naraven vir. Nekateri pa bi raje videli, da bi namesto tega še dodatno obremenili upokojence in kot vir financiranja obdavčili njihove nepremičnine – kar je seveda nesprejemljivo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 27, 8. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana