Spomnimo, priljubljeni pevec Oliver Dragojević je 29. julija 2018 umrl okoli petih zjutraj v splitski bolnišnici, leto dni po tem, ko so mu diagnosticirali pljučnega raka. Za hudo boleznijo je izvedel nekaj tednov po tem, ko mu je na pogrebu njegovega prijatelja, enega najplodnejših producentov in glasbenikov, Remija Kazinotija, postalo slabo. Medtem ko se je Oliver boril s težko boleznijo, so ga preplavljale sporočila podpore z vseh strani, načrtoval pa je tudi koncerte.
Dragojević je bil eden od najbolj znanih hrvaških pevcev tako v domovini kot na območju nekdanje Jugoslavije. S svojo glasbo je osvojil srca na milijone ljudi. Rodil se je v Splitu 7. decembra 1947 kot peti in najmlajši otrok Mata in Kate. Ime je dobil po junaku Oliverju Twistu, svojih treh starejših sester Glorije, Marije in Tatjane ni spoznal, ker so umrle pred njegovim rojstvom. Že kot otroka so ga vpisali v tamkajšnjo glasbeno šolo, kjer se je naučil igrati klavir, nato pa še klarinet in kitaro. Prvič je javno nastopil na otroškem festivalu leta 1961 v Splitu s pesmico Baloni. Kariero je začel leta 1963 kot pevec in klaviaturist splitske skupine Batali, prvi večji uspeh pa je doživel na Splitskem festivalu leta 1974, ko je prejel prvo nagrado občinstva s skladbo Ča će mi Copacabana. Že prihodnje leto je v Splitu nastopil s pesmijo Galeb i ja skladatelja Zdenka Runjića. Šanson je postal njegov zaščitni znak, sodelovanje z Runjićem pa eden najbolj prepoznavnih tandemov na hrvaški glasbeni sceni. Dragojević je imel uspešno kariero tudi v samostojni Hrvaški. V ta čas sodi tudi njegova izvedba Cesarice avtorja Zlatana Stipišića Gibonnija.
V svoji karieri je posnel 23 studijskih albumov in številne kompilacije. Navduševal je tako stroko kot občinstvo ter nastopil v najbolj znanih koncertnih dvoranah na svetu, tudi v newyorški Carnegie Hall, londonski Royal Albert Hall, pariški Olympii in operni hiši v Sydneyju.
"Na smrt se človek nikoli ne navadi"
Znani splitski duhovnik don Ante Žderić, župnik v župniji Gospe Fatimske na Škrapama, pa je zanj napisal čustveno posvetilo. "Nekateri ljudje pravzaprav nikoli ne umrejo. Še posebej umetniki. Njihova smrt je le biološka kategorija. Spremenjeni so v trajno zapuščino, ki živi večno. Identificiraš se z njo. Sčasoma postanejo del našega življenja, del vsakdana, spremljajo nas v veselju in žalosti. Tako se nikoli ne postarajo. Njihova dela povezujejo svetove, vtkana so v bitje vsakega od nas. Postanejo del naše osebne in družbene identitete," je med drugim zapisal Žderić.
"Glasbena dediščina, ki nam jo je zapustil Oliver Dragojević (v sodelovanju z Zdenkom Runjićem in Jurom Stanićem), je neusahljiv vir navdiha za vsakega od nas. Presega besede, verze in note. Je veliko več kot to. Je sled v neskončnosti, nekaj, kar bolj čutimo, veliko bolj razumemo, v skrajni plitkosti našega družbenega diskurza je Oliverjev glasbeni opus trajni zaklad in pričevanje izgubljenega umetniškega časa," je dodal.
"Ni ga mogoče obnoviti, je pa lahko popotnica za kakšne nove glasbene vzpone in padce v prihodnosti. V nasprotnem primeru nas bo naša družbena okornost, površnost in podlost zmlela. Izginili bomo. Na smrt se človek nikoli ne navadi."
"To je dobro, saj nas med drugim spominja na vrednost življenja, na dragocenost vsakega trenutka in vsakega dne. Zato nas smrt uči o vrednosti življenja. Oliver, hvala, ker si s svojo glasbo obogatil vsakega od nas. Brez njega si naše kulture in družbe ni mogoče predstavljati. Rastli smo, živeli z njegovimi pesmimi v veselju in žalosti. Z njim je odšel cel čas, celo glasbeno obdobje. Človek žalosti ne preboli, samo navadi se je. Vedno ostanemo samo krhki ljudje. Oliver za vedno ostaja neizbrisen del naše nacionalne, dalmatinske in kulturne identitete. V čast nam je, da smo bili vsaj del svoje življenjske poti pod tem nebom njegovi sodobniki. S svojim glasbenim opusom, še bolj pa s človeško karizmo je (p)ostal družinski član vsakega od nas," je v zapisu navedel duhovnik.
