Marja Bizjak Ažman

Čeprav sem na novo priseljena prav v bližino njegovega rojstnega kraja Sežane in ob mnogih praznikih deležna interpretacij njegovih naprednih misli, me nič ni tako močno streslo kot prav ta knjiga.

Zagledala sem jo na mizi prijatelja v Ljubljani, poeta, ki jo je prejel za svoj 50. rojstni dan, in jo še pred njim odprla. Videla, da je že podčrtana s svinčnikom, kot knjige podčrtujem tudi sama, in se ob branju le nekaj Srečkovih uvodnih misli čudila sama sebi, kako da me ta preroški fant ni začel dramiti že prej. Vse ob svojem času. Po dobrem mesecu, ko smo v Sežani dobili bronasti kip Srečka Kosovela, ki se zdi, da bo zdaj zdaj prečkal cesto s knjigami v rokah, sem dobila priložnost, da me je na okrogli mizi, obloženi s številnimi knjigami, pritegnila prav ta. Knjiga, ki jo avtor začne s povedjo: Kralj Matjaž spi. Morda tudi vas zbudijo podčrtane povedi. Preroško.

Mladinska knjiga

Ljubezen, edina rešiteljica

 »Evropa umira. Do smrti izmučeni evropski človek divja z električno brzino v razvoj, divja in samo eno željo ima še: umreti. Državni aparati pritiskajo tega človeka k tlom, suženjstvo nevidnih spon duši tega človeka, prikovan je na zbesneli motor razvoja in se ne more rešiti. Demonska sila kapitalizma žene ta stroj proti koncu in rešitev je samo ena: da se razpoči ta stroj in da se ta človek osvobodi.« Seveda me kot bralko zanima, kako naj se osvobodi, a osvoboditve ni. Srečko vidi dlje. Ne bodo nas odrešile hipne rešitve »odrešitve ene generacije, marveč rešitve človeštva«. Kako bo s slovenskim narodom, ki medse tudi v Sežani sprejema toliko tujih narodov? Edina rešiteljica bo lahko ljubezen. »Ljubezen kot pogoj, cilj in vsebina posameznika in človeštva, ljubezen kot faktor, ustvarjajoč iz človeštva enoto, ki je pogoj večnemu miru.«

Zakaj? 

Tako mlad in tako pretočen je zaslutil stisko mladih, ki želijo svoje življenje zaključiti prezgodaj. Stisko, ki se ponavlja do današnjih dni. Kaj bomo ukrenili kot družba? Kdaj se bomo prebudili? Nedolgo nazaj je mlado dekle, ker ni naredilo popravnega izpita pri matematiki na eni od kranjskih srednjih šol, skočilo pod vlak. Srečko se v poglavju Samomori sprašuje: »Kje so vzroki, ki napotijo mladega človeka do tega skrajnega sredstva, do ubega iz prekletstva?« Odgovor najde v več vzrokih, ki pretresajo mlade, ki sem jim godi krivica, zato bo, kot piše, »pravica edini svetilnik, ki naj orientira razbito ladjo človeštva iz divjih valov nasilij, krivic in uporov«.

Najprej pa se mi je ta knjižica, ki je leta 2023 v 3333 izvodih izšla pri založbi Sanje, odprla na strani 40. Srečko jo je napisal pred skoraj točno sto leti, natančneje 11. oktobra 1925. »Paradoks slove takole. Smo majhen, niti dvomilijonski narod. Potopimo se! Smo majhen, skoraj dvomiljonski narod! Živimo! V ta paradoks je zavito vprašanje slovenstva …«

Ob tem sem se spomnila na delitev ljudi na te, ki vidijo kozarec, napolnjen do polovice, pol prazen ali pol poln. In ker je čutiti, da imajo števila posebno moč tudi v tej 3333-krat natisnjeni knjižici, se zdi, da je na strani 88 nekaj svitanja, ki nas morebiti vendarle čaka v prihodnosti, ko bomo prebujeni odprli svoja okna, dušo in pustili vanjo svežega zraka. Kosovel: »Odprite okna, odprite duri: Novi človek prihaja. Vsi mehanizmi morajo umreti! Poklonite se njegovemu trpljenju, pokleknite pred njegovim ponižanjem, pozdravite njegovo silo. (Zanj je bilo trpljenje-radost, ponižanje-poveličanje, sila-vstajenje.)«

To je Kosovel julija 1925 pisal v Tomaju na Krasu, kamor se je preselil z družino, potem ko je prva štiri leta preživel v Sežani, kjer se je rodil 18. marca 1904. Enaindvajsetletni mladenič torej, del kraškega ljudstva, trpečega, ki pa še vedno molči. »... tišina je zanj simbol moči, ti pusti pašniki simbol zdravja, in spopad z življenjem je zmeraj zmaga človeka, ki s to zmago izvoljuje upravičenost do obstoja.«  

Prostor, kjer ustvarjam, sem si opremila z nekaj zapisanimi citati. Eden zadnjih, ki sem ga dodala, je zapisan v novi knjigi o Manci Košir, ki mi je zdaj prišel na misel, morda zato, ker je tudi ona tako ljubila Kras. »Kjer je problem največji, je rešitev najbližja.« Oba sta zdaj mrtva. Pa sta res, če njune besede podčrtavamo? Naj zaključim s Srečkovima stavkoma: »Tem težja je atmosfera, tem bolj upravičena je revolucija.« In: »Človek lahko vse pretrpi v zavesti, da izvršuje svoje poslanstvo, ki se ga zaveda.«

Če se ga zaveda … Se je po sto letih kralj Matjaž že prebudil?

Objavljeno v reviji Jana,  št. 38, 23. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana