Želela sta si pet otrok, šesti je bil dodatek

Gregor Čušin pravi, da je igralec po poklicu in karakterju, po odločitvi in iz ljubezni pa je oče. In to šestih otrok: Kristine Klare, Matije Jošta, Krištofa Marija, Filipa Damjana, Lucije Barbare in Petra Miklavža. Dolga leta član Mestnega gledališča ljubljanskega, zadnja tri leta in pol pa na svobodi, a mu ni niti malo žal, saj zdaj sam razpolaga s svojim časom. In tega najprej posveti družini. Je izredno duhovit in s humorjem oblikuje tudi resnejše like – tako kot kriminalista Brajca v seriji Jezero oziroma njenem nadaljevanju Leninov park.

Imate radi kriminalke?

Zrasel sem ob njih, kot otrok sem nadvse rad bral Agatho Christie in Sherlocka Holmesa, a sem jih nato opustil, tako da moram priznati, da sodobnih kriminalk ne berem in se ne spoznam na te znamenite Skandinavce. Po službeni dolžnosti pa sem prebral Golobove knjige. Trenutno mi zmanjkuje časa za branje, če že, potem berem kaj drugega, ne kriminalk. Sem pa blagi ljubitelj in ne bežim od tega žanra.

Koliko si sploh lahko privoščite branje ob šestih otrocih?

Včasih, ko sem bil še srečnež brez avta, sem se v službo v Ljubljano vozil z avtobusom ali vlakom in sem vmes lahko bral, pa če sem med dopoldanskimi vajami in večernimi predstavami ostajal v Ljubljani, sem popoldne bral v garderobi. Zdaj ko sem doma, se moram ukvarjati z drugimi stvarmi, na primer veliko pišem. Imam pa navado, da kupujem knjige, jih zlagam na polico in preberem, ko imam čas, če prej ne, poleti, ko grem na morje. Takrat v 14 dneh preberem tudi po 20 knjig.

Kako bi se znašli kot kriminalist?

Uf, kaj pa vem. Rad se ubadam s kakšnimi problemi, kaj razrešujem, se mi pa velikokrat pri stvareh, ki jih počnem obrtniško – rad denimo mizarim – tehnično zaplete in takrat pokličem otroke ali ženo na pomoč, da mi razrešijo kakšno banalno stvar, ker mi zmanjka en košček sestavljanke, en vrtljaj v logiki. Zato mislim, da bi bil kot kriminalist precej slab, tudi zato ker sem malce trmast, manjka mi malce širšega pogleda. In tak, kot sem, bi težko ujel koga, ki bi bežal pred mano, ker bi težko sopihal za njim.

Ampak tudi Brajc ima vse te lastnosti?

Da, ampak če pozorno pogledate, boste videli, da sta Brajc in Osterc bolj kurirčka ali asistenta, miselno delo pa opravita Tina in Taras. Imate prav, da je Brajc na neki način podoben meni.

Verjetno sta si podobna tudi v radosti do življenja?

To pa sploh. Čeprav moram priznati, da ko so me povabili k snemanju in sem prebral knjigo, je bil moj prvi vtis, da to ni vloga zame. Jaz imam vseeno malce bolj urejeno življenje, sploh družinsko. Mislim, da se je pri prvi sezoni to tudi malce poznalo, ker sem potreboval malce več časa, da sem vstopil v lik. V drugi sezoni pa sem se poistovetil z njim v vsej tej njegovi šarmantni razbrzdanosti. V ljubezni do hrane sva si enaka, kar zadeva pijačo in cigarete, se jaz malce brzdam, a sva se našla in mi je čisto simpatičen.

Bi rekla, da je Brajc bolj nergaški, vi pa pozitivni …

Ah, kje pa! Jaz sem samo malce bolj kultiviran kot on in kaj zadržim zase. Mi je godilo, ko sem lahko na snemanju zagodel kakšno po svoje, velikokrat smo malo improvizirali in sem dodal kakšno svojo zasebno nergaško, ki je čisto »sedla« v lik. Kot rečeno, samo malo več bontona poznam kot Brajc, tako da vem, kdaj imeti usta zaprta, medtem ko on kar zine. A sva si tu blizu.

Z ženo Melito sta skupaj že petintrideset let in imata šest otrok.

Pravite, da je vaše družinsko življenje bolj urejeno. Z ženo Melito sta skupaj že 35 let. Kako vama uspeva?

Z božjim blagoslovom. Začela sva kot mlada junca, stara 15 in 16 let, in že od samega začetka je najina zgodba malce posebna, kar zadeva odnose. Ostala sva skupaj kljub kar nekaj življenjskim preizkušnjam, v katere pa se ne bi spuščal, ker so zdravstvene in osebne narave. Kaj pa vem … Rad se pošalim: saj bi zamenjal, a kje bom našel eno, ki jo bom navadil na vse moje pregrehe in razvade? In obratno tudi velja, seveda. Rada se imava in sva zdržala. Otroci so seveda naše največje bogastvo, največ »zmečemo« za njih – in finančno in psihično, nas bremenijo in radostijo, nenazadnje pomladijo. In ob njih nimaš časa biti len. Če bi imela samo enega – najstarejša bo pravkar dopolnila 24 let, bi bila z ženo lahko že lena upokojenca, ki potujeta po svetu, tako pa je najmlajši star šele 12 let in se je z njim treba še precej ubadati. A to me mladi in to mladi tudi najin odnos. Poleg tega sva oba z ženo malce posebna, jaz nergač, ona zelo potrpežljiva, kar je vir konstantnih nesporazumov – in če se človek prepira, se ves čas pogovarja. Problem današnjih odnosov je prav to, da ni komunikacije, ko pogovor zamre, pa ugasne tudi odnos. Midva se vsaj prepirava in je najin odnos vedno živ in pregovorjen, zato sva še vedno skupaj in mislim, da bova kar lepo do smrti (verjetno moje).

So vsi otroci še doma?

Študenti so čez teden v Ljubljani, nihče pa še ni popolnoma osamosvojen, tako da mladiče še porivava iz gnezda. (smeh) Simbolično sem otrokom za 18. rojstni dan podaril kovček, a še do danes tega nekako niso dojeli.

Mora biti kar živahno, ko se vsi zberete na kupu?

Predvsem je zelo nagneteno. Zdaj prihajajo tudi »prikolice«, tako da je miza že premajhna in mora »pater familias« jesti v stoječem položaju, ker je po navadi on za štedilnikom in »kelnari«. Tako da jaz kar obstojim, gledam in hranim to množico. Je zanimivo in zabavno, včasih tudi napeto.

Je pa lepo, ko se ozrete na vse svoje ljube?

Zagotovo! Kljub vsemu nerganju, ki se ga med vrsticami da razbrati, sem ponosen na svoje otroke in na naju z ženo, da sva si to privoščila. Jaz sem peti otrok in sva že v začetku startala na pet, ker sem hotel naravi oziroma Bogu vrniti to svoje življenje, šesti pa je prišel kot dodatek – kot piše v Svetem pismu: Bog da z zvrhano in potlačeno mero. Ne nazadnje sem bil tudi jaz dodatek v naši družini. Prišel sem nenačrtovano, torej živim vzorec, ki sem ga prejel v primarni družini. Da, sem ponosen, da z ženo uspeva vzdrževati takšno družino, v teh časih je to kar velik finančni zalogaj. In ponosen sem na otroke, ker razumejo, da si nismo mogli vsega privoščiti.

S Sebastianom Cavazzo, ki igra inšpektorja Tarasa Birso, sta bila sodelavca v MGL-ju.

Pred dobrimi tremi leti ste iz MGL odšli na svobodo. Vam je kaj žal?

Žal mi je bilo 14 dni po tistem, ko sem dal odpoved, ko mi je crknil avto in smo morali kupiti novega. To je bilo edinokrat, da sem za trenutek obžaloval to odločitev, sicer pa nikoli. Pa nisem odšel, ker bi bilo kaj narobe v teatru, preprosto sem se naveličal tega procesa, načina dela in toliko dela na račun zasebnega življenja. Igralski poklic je zahteven in naporen: odsotnost od doma, nepredvidljiv urnik, predstave pozno zvečer, psihični napori – že tako imamo dovolj svojih problemov, igralci pa po službeni dolžnosti vzamemo nase še probleme številnih likov, kar se pozna na psihi. Vse to me je začelo utrujati in sem se odločil, da grem in spremenim svoj urnik ter način življenja. In ni mi žal. Tudi koronski čas sem nekako preživel, najprej s pomočjo države, nato pa so se stvari nekako normalizirale – lanski december je bil zelo podoben nekdanjim, saj nisem imel časa niti zažvižgati. Na srečo mi stvari tečejo, najbolj pa sem vesel osebne svobode.

Mizarite še?

Včasih še, čeprav je delavnico zdaj prevzel sin, ki zaključuje lesno šolo. Z veseljem mu pomagam in ga spodbujam. Jaz tudi nimam več toliko časa za to, ker ogromno pišem, predvsem kolumne in knjige. Nisem si predstavljal, da bom na stara leta toliko časa preživel za računalnikom in živel od pisanja. Čeprav se le z besedo ukvarjam na drugačen način: prej sem jo govoril z odra, zdaj pa zapišem.

Najbolj vas poznamo po humorju. Kaj pa je smešno vam?

Najbolj sem si smešen sam, ko se zjutraj pogledam v ogledalo in pomislim, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi. (smeh) Vidim, da ima Bog dober smisel za humor, ker se smeje na svoj račun. Potem pa še pomislim, da je moji ženi to všeč, vse te odvečne kile, ki visijo z mene – to mi je tudi smešno. Meni je zabaven pogled nase, kar pa sem razvil že kot otrok. Bil sem bolj okrogel in nešporten ter zato tarča posmeha, imel pa sem verbalne sposobnosti, zato sem se navadil, da sem nasprotniku odvzel orožje: še preden je padla kakšna pikra name, sem jih šest nase povedal sam. To se je razvilo v obrambni mehanizem in nato v moj način življenja. Imam debelo kožo, prenesem marsikaj na svoj račun, zato upam tudi marsikaj reči na tuj. Komični liki so mi bližji in tudi v resne poskušam dati nekaj humorja, ker tako tudi živim. Tudi doma, ko moram kdaj otroke resno vzeti v roke, se na koncu vsi režimo, ker to naredim na zabaven način. Tak sem, Bog pomagaj!

Važno je, da sporočilo pride do njih, ne glede na način podajanja.

Otroci so nedokončan projekt, kaj bo iz tega, ne bom vedel do dneva svoje smrti. Delam pa v najboljši nameri in iz ljubezni, upam, da se to kaj pozna.

Gre kateri od otrok po vaših igralskih stopinjah?

Umetniki so vsak po svoje. Starejša rada piše, drugi riše, tretji je ta, ki resno razmišlja, da bi šel po očetovih stopinjah, oče pa ga resno svari in mu kaže vse bridkosti tega poklica. Ne vem, kaj bo, trenutno se še odloča. Si ne želim, da bi šel, seveda pa mu ne bom branil.