Jasna Kuljaj: Ženske so si moške popolnoma pokorile
Jasna Kuljaj se je z leti naučila, da iskrenost pri nekaterih ljudeh ne sproži prav prijaznih odzivov, a kljub temu ostaja neposredna, prijetna in duhovita sogovornica. Zdi se ji, da če se danes ne pohvališ, da si šel čez pekel depresije, že nisi več del glavnega toka.
Začniva z zdravjem, ki je ključno. Kako ga ohranjate, glede na to, koliko različnih obveznosti in odgovornosti imate?
Bistveno je, da kljub stresu, s katerim se vsak dan soočamo vsi, ohranjaš mirno notranje jedro, ker če tega na dosegaš, stalna prisotnost kortizola pusti svoje posledice. Poleg tega je pomembna redna prehrana, da se človek ne spravlja v stanje, ko ugotovi, da ni ničesar zaužil že osem ur, saj to je dodatni udarec. To telesu naredi več škode, kot pa če rad sega po priboljških ali se vsake toliko prenaje. Večinoma si govorimo: moram jesti manj, pa ne toliko sladkega.
Kaj pa šport, redno gibanje?
Tega je premalo. Imela sem obdobja, ko sem se vsaj malo športno udejstvovala, da sem bila del nekega fitnes procesa. Trenutno pa nič od tega, z izjemo občasnega skoka na Šmarno goro, teka po ljubljanskem Rožniku, ampak to je redko. Približno enkrat tedensko ostane čas, da grem v naravo. Nekoč mi je kolega, fitnes trener, rekel, da če nimaš treninga v rednem urniku, po možnosti še s kom, ki ti pri tem pomaga, je to več kot nič in manj kot nekaj. Zdi se mi pa, da četudi bi redno z nekom trenirala, bi to šlo bolj v smeri raztezanja.
Tudi sama sem se v otroštvu pogosto morala znajti po svoje, pa sem vseeno zrasla v dokaj normalno osebnost.
Torej ne mučenja, velikega naprezanja?
Ja, ne v smer kakšnega body pumpa. Seveda so vaje za kardio in moč tudi odlične, a čutim, da moje telo najbolj potrebuje raztezanje, vendarle nismo več najmlajši. Sem v tistih letih, ko imaš stalno občutek, da te nekaj zateguje.
Okolica pogosto izvaja določene pritiske na posameznika ali pa to počne sam sebi, včasih zaradi določenih vzorcev razmišljanja. Kako vam uspeva ohranjati notranji mir, se sproti regulirati?
Ja, dobro je, če je človek sposoben na neki točki v dnevu potegniti črto in si reči: do te ure sem naredil, kar sem lahko! Vse, kar je bilo v moji moči, sem storil, od tu naprej moram pa do naslednjega dne dati stvari na stran. To je v našem poklicu izjemno težko, ker ljudje v medijih, še posebej tisti, ki tudi kreativno ustvarjamo, nikoli zares ne izklopimo.
Sama o svoji oddaji Z Jasno in glasno in televizijskem programu razmišljam ves čas. Tudi ponoči premlevam kombinacije gostov, ki bi jih gostila, in pesmi, ki bi jih bilo dobro vključiti v oddajo. To je proces, ki se nikoli ne konča.
Oddaja Z Jasno in glasno! je trenutno projekt, ki vam v največji meri ne da spati?
Adrenalin v meni sprožata tako TV Veseljak Golica kot Aktual TV, kjer sem zaposlena kot programska direktorica. Oddaja Z Jasno in glasno je torej le ena od mojih okupacij, a vzame približno polovico delovnega časa. Vsi, ki so kdaj ustvarjali tedensko televizijsko oddajo, vedo, kaj to pomeni.
Teden je hitro naokoli, odvisen pa si od številnih dejavnikov. Tu so še nepredvidjive okoliščine. Gost ti lahko tik pred zdajci odpove, ampak še nobena televizijska oddaja na tem svetu ni odpadla, ker bi nekdo zbolel. Samo tistega, ki je za projekt odgovoren, na koncu pač malo bolj boli glava. Ampak zadevo je tako ali drugače treba spraviti pod streho.
Se tudi vam zgodijo nepredvidene okoliščine?
Težko navedem, kaj bi se mi moralo zgoditi, da ne bi prišla na snemanje oddaje. Bolezen zagotovo zame ni ovira. Najem se tablet in odpeljem, ne da bi kdo sploh kaj opazil. Potem pa, ko mi adrenalin pade, se zavlečem nazaj v posteljo. Zares čudežno je, kaj delata adrenalin in predanost. Nazadnje mi je zaradi nahoda iz nosu dobesedno kapljalo, ampak to se je čudežno ustavilo v tistem trenutku, ko sem v maski sedla na stol. In je zdržalo do konca oddaje.
Zdaj bolj zastopam stališče, ki ga priporočam tudi drugim javnim osebnostim: manj ko razglabljaš o sebi, boljše je!
Oddaja je še sveža, ustvarjate jo od septembra lani. Katera pesem z videospotom vam je trenutno najbolj pri srcu ali pa vas zgolj vznemirja zaradi provokativnosti, vsebine?
Težko vprašanje, namreč eno je, kaj je meni všeč ali ne, drugo pa je merilo, po katerem presojam razumsko. Tudi če mi osebno nekaj ne ugaja najbolj, denimo v videospotu, bom to v oddajo vseeno uvrstila, saj mi ne nazadnje ponuja tudi možnost za sočno komentiranje. Kmalu bomo obeležili štirideseto oddajo, nato pa gremo na poletne počitnice.
V tem času smo obdelali že več kot sto pesmi in lahko izpostavim pet pesmi, za katere si upam trditi, da bodo zagotovo obstale. Gorenjska ljubljena skupine Fehtarji, Žena me tepe Ansambla Saša Avsenika, Razbijam glaže skupine Modrijani, Polka za dva milijona folka ansambla Stil in Hit Macherja ter Tišlarski pozdrav skupine Čuki.
Kako pogosto se odločite za kritiko nekega glasbenega in video izdelka?
Zagotovo smo kdaj v oddaji tudi zastrigli z ušesi oziroma videno burno pokomentirali. Včasih kaj pokritiziram, tudi če se mi v resnici stvar ne zdi tako problematična. Morda sem zasebno veliko bolj liberalna, kot se zdim v oddaji, a se mi zdi, da se je treba že zato, ker nas gledajo mladi glasbeniki, odzivati bolj konservativno.
Tudi tip glasbe je večinoma tak, da verjetno zadeva bolj konservativno naravnano občinstvo?
Drži, ampak to ne pomeni, da se zaradi njih pretvarjam, da bi bila konservativna. Imam svoj notranji kompas, po katerem presojam, kako se zadeve lotiti. Ne obračam se po tem, kaj bo ljudstvu ali glasbenikom najbolj zapihalo na dušo. Prav v posebno slast mi je s prstom pokazati na nekaj, kar bi množica spregledala. Pred očmi imam stalno mladino, ki bo to glasbo še naprej ustvarjala.
Zato imamo v oddaji malo za hec, malo pa tudi zares element »konservativne sirene«, ki se sproži, ko presodimo, da je nekje nekaj šlo čez mejo. Ali pa, če opazimo sum na plagiat. Kako naj bom tiho, če pa se včasih iz vesolja sliši, da je bila melodija že slišana? In vedno znova sem presenečena, s kako lahkotnostjo se ljudje podpišejo pod neko melodijo. Vem, da obstaja nekakšno pravilo, da manj kot sedem istih tonov ni problem. Oprostite, pa saj ni fora v tem, da si se izognil nelegalnosti, gre za to, da si vsekakor padel na izpitu izvirnosti in avtentičnosti.
Lahko navedete kakšen primer, kjer se vam zdi, da so šli glasbeniki predaleč?
Če se zdaj osredotočiva na videospote kot take, smo kar pošteno zastrigli z ušesi oziroma vrgli oči iz jamic, ko smo v nekem videospotu videli, kako sta se dekle in fant skupaj odpravila na stranišče, ko pa prideta ven, se dekle briše okoli ust. Razumem željo po provokaciji, ampak to je bilo popolnoma neumestno in brez nekega smisla. To ni smer, v katero bi morala iti ta glasba. In to sporočilo smo jasno poslali. Tudi besedila, kot so »moja punca lahko petkrat na dan«, niso nekaj, čemur bi ploskali.
O svoji zasebnosti zadnja leta v medijih ne govorite veliko ali skoraj nič. Zakaj?
O zasebnem življenju zadnja leta res govorim veliko manj. V vseh teh letih se je namreč nabralo že nekaj udarcev, ko se je včasih tudi povsem nedolžna izjava lahko dolgoročno izkazala kot napaka. Prav zato zdaj bolj zastopam stališče, ki ga priporočam tudi drugim javnim osebnostim: manj ko razglabljaš o sebi, boljše je!
Ste mama. Ali lahko na splošno poveste, kako pomembna se vam zdi ta vaša vloga?
Brez sramu in svetohlinstva lahko trdim, da sem karierna mama. To pomeni, da svojega otroka ob vrnitvi iz šole doma ne pričakam vedno za štedilnikom, s skuhanim kosilom, in barvicami ter pripomočki za skupno ustvarjanje. Moj otrok običajno vidi mamo, ko pride iz službe ter pogosto takoj zatem, še preden se sploh preobleče, zamišljeno sede nazaj za prenosni računalnik.
Klici, ki zadevajo moje delo, prihajajo tudi do devete ure zvečer. Zaradi vsega tega se mora moj otrok pogosto zamotiti sam. Ampak tudi sama sem se v otroštvu pogosto morala znajti po svoje, pa sem vseeno zrasla v dokaj normalno osebnost. (smeh) V takšno, ki ne čaka, da jo bodo drugi zabavali in rešili.
Zaljubljenosti je bilo v mojem življenju že dovolj, zadnja leta sem bolj v fazi fokusa in napredka.
Vaša hčerka je tik pred najstniškim obdobjem. Vzgojne smernice velijo, da mama ne sme biti pretežno v vlogi prijateljice. Kakšen se vam zdi najboljši odnos?
Otrok naj ima za prijatelje vrstnike, starša ima pa za to, da ga vodi, usmerja in postavlja meje. Otrokove ljubezni si ne kupujem denimo s pretiranim nakupovanjem in s pretirano prijateljskim tonom. Svojemu otroku dam vedeti, z vsem dolžnim spoštovanjem do otrok in njihovih pravic, da se bo do polnoletnosti v moji hiši plesalo tako, kot bom jaz žvižgala.
V Sloveniji je po podatkih statističnega urada porok manj, razvez pa več. Po svetovni statistiki ženske v 70 odstotkih prve zaprosijo za ločitev. Vi o svoji ločitvi ne želite govoriti, vendar – bi lahko le komentirali trditve nekaterih bolj radikalno usmerjenih terapevtov, ki krivdo za ločitev večinoma prevalijo na žensko, ker naj bi premalo potrpela, sploh če imata partnerja tudi otroke?
Hočete ali nočete, obdobje pretiranega trpljenja žensk se je z našo generacijo zagotovo zaključilo. Stoletja so naše prednice trpele in marsikaj prenašale, zdaj pa mora res obstajati močen razlog, da kot ženska prenašaš nekaj, kar ti ne odgovarja. Tako pač je.
Omenjeni terapevti prav tako trdijo, da se z ločitvijo ta vzorec ponavlja, da se otrok v odraslosti tudi sam prej odloči za ločitev. Sama sicer poznam kar precej otrok ločenih staršev, ki so kot zreli ljudje v kakovostnih partnerstvih. Kaj menite?
Ali pa morda še bolj drži, da se ravno tiste ženske, ki so gledale prednice, ki so morale marsikaj potrpeti, prej odločijo za svobodo. Takšne, ki so se nagledale trpljenja ali celo nasilja, ki se mu ženske nekoč nismo znale ali zmogle postaviti po robu, bodo v svojem življenju prej vzele usodo v svoje roke.
Ali se tudi vam zdi, da je sedanja generacija otrok glede tega še malo bolj ozaveščena?
Pri novih generacijah me pa zdaj že kar malo skrbi. Morda smo že tam, ko so moški tisti, ki jih je treba zaščititi. Ozirajoč se naokoli opažam neverjetno veliko copat. Ženske so si moške popolnoma pokorile. Če nas je včasih fraza »raje imam mir kot prav« neznansko zabavala, je zdaj postala realnost. Moški so večinoma ukročeni, v slovenskih družinah je vse bolj ženska tista, ki odloča, kaj bomo in kako bomo.
Kje vidite rešitev?
V tem, da bi bili moški samo moški, ženske pa samo ženske.
Zakaj moški včasih tako težko razumejo, da je primarna potreba ženske občutek varnosti, ki seveda ne pomeni le materialne plati, temveč da si lahko z moškim to, kar si?
Le kako bodo to razumeli, če pa pogosto še sami sebe ne obvladajo? Ženske vodijo, moški pokimajo, sklonijo glavo, v sebi pa po vsej verjetnosti kopičijo tesnobo, ki potem privre na plano oziroma jim ven »buta« na različne načine.
Ali zakon res rešujejo ljubice ali ljubčki, vendar se mora to početi na skrivaj, kot menijo nekateri? Glede na vašo izjavo v oddaji si ne predstavljate, da bi petdeset let spali ob istem človeku?
Zahodna družba s prevladujočo krščansko vero je za najvišjo vrednoto postavila eno zvezo za vse življenje. Torej ne le ena oseba naenkrat, ampak najbolje kar ena oseba za vse življenje! Narava je ne glede na to še zmeraj nekaj, čemur težko ubežiš, in potem vsak človek to rešuje po svoje, torej, kako bo ugodil najvišjim vrednotam in deloval kot pošten človek ter hkrati ugodil svoji naravi.
To so hudi izzivi in pritiski na vse – ženske in moške. Ni problem osvojiti socialna pravila in se jih držati: ne kradi, ne ubijaj, ne delaj drugemu, česar si sam ne želiš. To se da človeku dokaj dobro priučiti. Kako pa preprečiti, da ti bo kdaj zadišalo še kakšno drugo meso ... To je pa že težji zalogaj, ki smo si ga kot človeštvo pač naložili. S tem se vsakdo bori, kot ve in zna.
Imate odličen smisel za humor in še vedno ste aktivni tudi kot imitatorka znanih osebnosti pri Radiu Gaga – nova generacija. Najbolj priljubljeni in zabavni komiki se zasebno pogosto borijo z depresijo. Ste tudi sami kdaj doživljali podobno?
V tem smislu vas moram razočarati.
Zakaj razočarati?
Najprej zato, ker nisem prava imitatorka znanih osebnosti, ampak več ali manj že leta in leta zgolj ene in iste znane osebnosti. (smeh) Glede depresije pa prav tako. Zdi se mi, da je depresija tudi že malo modna muha: če se danes ne pohvališ, da si šel čez pekel depresije, že nisi več del glavnega toka. (se ironično nasmehne) Ljudje, kot sem jaz, vam ne morejo ponuditi zgodbe peklenskega trpljenja, kar bi vam lahko zapolnilo deset strani intervjuja.
Lahko vam ponudim zgolj svoj moto: ne smili se samemu sebi, odpusti vsem, za katere misliš, da so ti prizadejali krivico, in zbrcaj se v rit! Kot terapevt bi bolj malo zaslužila, ker namesto da bi vas dolgo poslušala in vam zastavljala milijon vprašanj, vi pa bi mi plačevali, bi vam takoj ponudila to rešitev.
Torej, če sovražiš nekoga, je to tako, kot da bi sam spil strup in pričakoval, da se bo zastrupila ta oseba?
Recimo. V depresijo ali kakšna druga stanja nekateri padejo tudi zato, ker niso odpustili staršem, ker jim morda v otroštvu niso znali dati tega, kar danes domnevajo, da bi jim morali dati. Ampak takrat mora vstopiti neki racio in je treba verjeti, da so verjetno dali, kar so znali in zmogli. Kadar ne znaš iti naprej, lahko zlahka padeš v depresijo in potem obiskuješ vse mogoče seanse, od hipnoz do terapij. Tako se lahko iščeš in hitro izgubiš kar nekaj let. In denarja.
Moški so večinoma ukročeni, v slovenskih družinah je vse bolj ženska tista, ki odloča, kaj bomo in kako bomo.
Ali ste v tem obdobju zaljubljeni?
Zaljubljenosti je bilo v mojem življenju že dovolj, zadnja leta sem bolj v fazi fokusa in napredka.
Ali imate vsaj odprto srce za novo ljubezen?
To pa vedno, saj takšni strelci smo. Brez ljubezni nam živeti ni in lok na puščici je vedno napet. (smeh)
Amorjevi?
Govorim o puščicah vseh vrst.
Ali se strinjate s prepričanjem, da se ti po 40. letu večinoma ne ljubi več zaljubljati? Ali ste bolj mnenja, da lahko posebej burno in lepo zagori starejši panj?
Vsekakor to drugo. Nikoli ni prepozno.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
