Pexles, Jana

Sporočila prihajajo v valovih – najprej nas nekaj let bombardirajo s strašljivimi novicami, da nekaterim smrdi perilo, ki ga operejo v pralnem stroju. Zaudarja tudi posoda iz pomivalnega stroja. Naokoli da se širijo oblaki vonjav po gnilobi, kemikalijah ali vsaj zatohlosti. Katastrofa! Sumim sicer, da se novice o črni plesni, ki je med najbolj smrtonosnimi, razširijo vsakič, ko v kakšni kemični tovarni izumijo nov strup proti nevidnim mikrobom, ki nam strežejo po življenju. Zapakirajo ga v topljivo vrečko, ki jo potem vržeš v stroj, kakršen koli že je. Ali kaj. A to pa ni škodljivo? No, potem za nekaj časa vse potihne. 

 Ampak pred nedavnim sem znova naletela na srce parajoče zgodbe o zastrupitvah s strojno plesnijo, zato sem takoj, ko je pralni stroj nehal delovati, potisnila glavo v boben. Moje perilo bi moralo imeti vonj po morski peni, tako je pisalo na steklenici z mehčalcem, dišalo pa ni po ničemer. V resnici sploh ne vem, kako diši morska pena. Vem, da se je mala morska deklica iz pravljice na koncu spremenila v morsko peno, ker ni ubogala čarovnice, ni pa tam nič pisalo, kako ta reč diši. Če sploh.

 Vsekakor pa moje perilo ni smrdelo – če že dišalo ni. A mi zadeva le ni pustila spati. Tam zunaj je na tisoče peric in pralcev, ki po družbenih omrežjih jadikujejo o smradu in si delijo nasvete, kako odstraniti strašni vonj. Je sploh mogoče, da moj ne več najnovejši pralni stroj deluje tako odlično, da perilo ne smrdi? Ali pa zaudarja, vendar me moji leni družinski člani, ki sumijo, da bi jim zabrusila, naj si perejo sami, če bi si kdo drznil kaj omenjati smrad, o tem niso obvestili? Prav mogoče. Svojat. Prikrivajo mi resnico, da si ne bi nakopali moje jeze. V resnici pa se, potem ko si oblečejo smrdljiva oblačila, polivajo s parfumi in dezodoranti. Ali kaj.

 Lahko pa da mi peša vonj. Pravijo, da gre za nevrološko bolezen, ki je brezvezna, če se sprijazniš z dejstvom, da pečenka diši po zobni pasti, loščilo za čevlje po bananah, nekega dne pa sploh ne vonjaš ničesar več. Ampak potem se menda začnejo hujši zapleti z zdravjem, zato je treba težavi čim prej stopiti na rep. Tako sem prebrala na internetu. Se pravi, da moram preveriti svoj vonj. Družinske člane sem po vrsti povabila v kopalnico in jim pomolila mokro perilo pod nos. Po čem diši? Po šmarnicah, je rekla babica. Po sivki, je rekla ljubljena hči. Po morski peni, je zamomljala koruzniška snaha, ki je prebrala napis na steklenici z mehčalcem. Po borovi smoli, se je izmazal ljubljeni sin. Po kislem zelju, je bevsknil cenjeni soprog, ki mi je že prej namignil, da bi rad kosilo in ne perilo.

 Sranje. Med naštetimi vonjavami je precejšnja razlika, če ne upoštevam kislega zelja, ki je bilo v resnici na štedilniku in ne v kopalnici. Imam torej popolnoma zblojeno družino, ki se ne more sporazumeti niti pri preverjanju mokrega perila. Zdelo se mi je, da moram svojo raziskavo razširiti na soseščino, zato sem s praga oprezala, ali še kje sušijo perilo na prostem. Kmalu sem žalostno ugotovila, da zverinsko dežuje in da se perilo suši znotraj. Torej ne morem na skrivaj stopiti k vrvici, kjer se suši, in ga temeljito ovohati. Zato sem raje kar pozvonila pri sosedi in imela sem srečo – prav takrat je košaro z mokrim perilom nesla na podstrešje. Zares je smrdelo po kislem zelju. Ne, ne, to je kis, se je smejala. Ki da je veliko varnejši, pa tudi cenejši od mehčalcev. Potem sem ji vse razložila o smrdečem perilu. Nasršila se je. Tu in tam pa res opazi, da perilo smrdi po zažgani maščobi. Ali pa se ji samo zdi? To se je zgodilo samo enkrat, in sicer zato ker si dala pomotoma v stroj krpe, s katerimi je ata brisal strojno olje, se je od nekod oglasila njena hči.

 A je očitno ni uspela prepričati. Potem sva družno krožili po četrti in gnjavili gospodinje, ali njihovo perilo smrdi. Vse so najprej rekle, da ne, potem pa so se globoko zamislile. Morda pa vendar … In so očitno še same raziskovale naprej. Ko smo se srečevale, smo se namesto pozdrava – ovohavale. Kot lovski psi. Dokler nismo vse staknile nahoda. Potem so pralni stroji znova normalno prali.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 21, 27. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.