"Civilizacija postaja vse bolj uničujoča; svoje okolje in okolje drugih živih bitij vodimo v prepad, da ne rečem propad."
Danes smo vas na delovnem mestu na Agenciji Republike Slovenije za okolje (Arso) obiskali med dežurstvom. Kaj to pomeni, kako je videti vaš današnji delovnik?
Predvsem se začne zgodaj. (smeh) To pomeni, da v službo pridem po peti uri zjutraj. Kot dežurni si odgovoren za vremensko napoved: od tekstovne do slikovnih, vključno s tistimi za različne uporabnike, kar pomeni, da so prilagojene njihovim specifičnim potrebam. Gre za napovedi za cestne in komunalne službe, energetiko, letalstvo in druge. Javljaš se v programe radijskih postaj in odgovarjaš na morebitne telefone.
Na televiziji vas pri napovedovanju vremena ne vidimo več. Kako to?
No, nekaj mesecev sem spet prisoten, a televizijski del počasi prepuščamo mlajšim generacijam. Prav danes, ko se pogovarjava, bo prvič v to vlogo stopila Eva Bezek, ki spada v meteorološki podmladek naše agencije. Sicer pa mi za vratom že žvižga upokojitev. Jeseni prihodnje leto bi se že lahko upokojil.
Boste takrat tudi zaključili svojo poklicno pot na agenciji?
Ne vem, kakšni bodo pogoji upokojitve takrat. Lahko se kaj spremeni. Pa odvisno od počutja in seveda tega, ali bodo na Arsu sploh hoteli gledati moje »podaljške«. (smeh) Ta trenutek se s tem v resnici ne ukvarjam pretirano. Lahko povem, da rad hodim v službo, me pa ne skrbi niti, da ne bi imel kaj početi, ko bo to poglavje mojega življenja zaključeno.
Glede na to, da ste zaposleni na Agenciji Republike Slovenije za okolje, me zanima, katero okolje vam je najljubše, kje se najbolje počutite?
Prav gotovo sem najraje zunaj. Rad opazujem naravo, vendar ne samo vreme in s tem povezane pojave, ampak tudi živali, rastline, spreminjanje letnih časov. Naklonjen sem vrtnarjenju, tako da na vrtu preživim precej časa. Vsakič znova mi to daje zavedanje, da smo od narave močno odvisni in da se mačehovsko obnašamo do nje. Pravzaprav civilizacija, kakršna smo, postaja vse bolj uničujoča; svoje okolje in okolje drugih živih bitij vodimo v prepad, da ne reče propad.
Govorite o človekovi dejavnosti in njenem vplivu na podnebje, kajne? V ozračje človek sprošča ogromne količine toplogrednih plinov z industrijo, prometom in kmetijstvom, kar vpliva na to, da se temperatura Zemlje izjemno hitro zvišuje in povzroča obsežne podnebne spremembe. Znanstveniki opozarjajo, da bo globalno segrevanje privedlo do resnih, morda celo nepopravljivih posledic za naše okolje in družbo. Je že prepozno?
Imam dobro in slabo novico. Dobra je, da je še popravljivo, slaba pa, da nimamo več veliko časa in da trenutno ne vidim nobene volje za to. Moram priznati, da sem malo pesimističen glede tega. Menim namreč, da nam kakšnih posebnih sprememb in ukrepov na globalni ravni ne bo uspelo realizirati, ker smo tako zelo vpeti v kapitalistični vrtiljak življenja, da bomo iz njega težko izstopili. Ravno kapitalizem je tisti, zaradi katerega smo, kjer smo. Kapitalisti, ki imajo v rokah vso moč, ga poganjajo z vso silo in njim ni v interesu, da bi kaj spreminjali. Tega sicer ne razumem, saj se sprašujem, ali jim ni prav nič mar za svoje potomce; otroke in vnuke in to, v kakšnem svetu bodo živeli?! Ne razumem, od kod ta neskončen pohlep po imeti še več, ne samo imovine, ampak tudi moči in vpliva, ker to je tisto, kar ustvarja probleme, s katerimi se srečujemo. Dejstvo je, da podnebne spremembe preoblikujejo naš planet ter vplivajo na preskrbo s hrano in vodo, na zdravje ljudi, spreminjajo okolja, v katerih živimo. Bolj ko bomo odlašali z naslavljanjem procesov, ki vodijo v podnebne spremembe, težje in dražje jih bo reševati ...
Kakšen bo potem svet oziroma naš planet za prihodnje generacije, zanamce?
Oh, saj Zemlja bo preživela ne glede na to, kaj mi počnemo z njo. Ni ona najšibkejši člen, mi smo. Ona bo obstala. Bo poseljena z različnimi bitij, morda tudi z ljudmi, ampak vprašanje je, kakšne bodo razmere za človeško življenje. Pogoji bivanja bodo marsikje zelo neprijazni, zato se bodo morali ljudje seliti, se boriti med seboj za nov življenjski prostor, ker doma ne bodo imeli več pitne vode, ker bo prevroče ... Nov dom si bodo morali poiskati tudi tisti, ki živijo na območjih, ki jih bo poplavilo morje, saj je neizbežna realnost dvig gladine morja. Naj bom konkreten in navedem primer: velik del Bangladeša bo pod vodo. Tam so ljudje gosto naseljeni. Več kot 156 milijonov živi na tem območju. Ti ljudje bodo morali zaživeti nekje drugje.
Kako oddaljeni so ti scenariji?
Ne prav zelo. Reciva, da govoriva o časovnem okviru 100 let. Bodo pa že čez 50 let razlike v bivalnih razmerah za ljudi zelo očitne, pa saj so že zdaj. To, o čemer govorim, bi lahko nekateri od nas celo doživeli. Naši otroci in vnuki pa zagotovo. Tako blizu je to.
Kako bo Slovenija občutila dvigovanje morske gladine?
Slovenija ima srečo, saj nima tako plitve obale. Scenarijev, za koliko bo narasla gladina, je sicer več, ampak če se zviša za en meter, si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo z našimi priobalnimi mesti, kot so Koper, Izola, Piran, Portorož! Problem so lahko že višje plime, ki bi se zajedale v notranjost naselij. Če strnem, lahko rečem, da Slovenija kot celota zaradi dvigovanja gladine morja prav velikih težav načeloma najbrž ne bo imela.
Če ostaneva pri Sloveniji, me zanima, kaj bo potem največji problem za našo državo; to, da bomo imeli zmeraj manj dežja, vse bolj intenzivna poletja? Kakšni vremenski ekstremi nam pretijo?
Za Slovenijo lahko z gotovostjo rečemo, da se njena povprečna temperatura zvišuje hitreje kot v drugih predelih Evrope. To pa pomeni več vročinskih valov, kar ni dobro ne za naravo ne za ljudi. To s sabo prinese zahtevnejše pogoje za kmetijstvo, saj bo več vremenskih ekstremov, kot so suša, toča, poplave, pozeba. Zagotovo bomo pridelali manj kmetijskega pridelka, torej bo manj hrane. To se sliši že kar problematično. Med drugim so mogoče resnejše težavo z vodo. Podtalnica, ki v naši državi predstavlja glavni vir pitne vode, je ogrožena. Zdaj imamo že take suše, da se podtalnica s težavo obnavlja. Lahko bi prišlo celo do večjih problemov s pitno vodo.
Kakšna bosta letošnja pomlad in poletje? Že lahko napoveste?
Napovedi za bolj oddaljena časovna obdobja je zelo težko dati. Meteorologija vreme napoveduje z meteorološkimi modeli, kar vključuje simulacije, računanje vremenskih procesov. Tako kot se da izračunati, kako daleč boste z avtom prišli v eni uri, če boste vozili s hitrostjo 60 km/h, tako lahko za en delček zraka, ki se giblje s hitrostjo vetra 10 m/s, izračunate, kam bo prišel po 60 minutah. Ker pa je delčkov zraka, če zgodbo zelo poenostavim, res ogromno, lahko za vsakega od njih delate izračune. To vam lahko pove, koliko računskih operacij in spremenljivk je udeleženih pri napovedovanju vremena, kar pomeni tudi, da je vreme za mesec, dva, tri ali več vnaprej nemogoče napovedati.
So vam kateri od vremenskih pojavov, morda celo ekstremov, skozi vaše poklicno udejstvovanje še posebej ostali v spominu?
Za take stvari imam bolj slab spomin. (smeh) Morda zato, ker sem ves čas pri prognozah, torej pri napovedovanju, ki se dotika prihodnosti. Če pa dobro pomislim, je nekoč za osmi marec padlo 70 centimetrov snega. Ne spomnim se, da bi še kakšen marec tako obilno snežilo. V spominu mi je ostalo tudi majsko lomljenje vej in dreves zaradi mokrega snega, ampak to je že zelo dolgo nazaj, še ko sem bil osnovnošolec.
Ste že kdaj doživeli orkansko vipavsko burjo?
O, seveda sem! Tako, da sem se naslanjal nanjo in me je držala pokonci. (smeh)
Kaj vas poleg vremena še zanima?
Zelo rad kolesarim. Pogosto se v službo z Brezovice v Ljubljano pripeljem s kolesom. V eno smer imam okoli deset kilometrov, tako da v dobre pol ure to progo opravim brez težav. Včasih sem veliko igral odbojko. Blizu mi je hoja, uživam na sprehodih. Enega od prejšnjih dni sem šel peš po Barju in naletel na cela pobočja zvončkov, kar je bil res lep prizor, prav za mojo dušo. Hkrati me je navdal z žalostjo zaradi vseh človekovih posegov v naravo, ki se nam morda na prvi pogled ne zdijo tako problematični, pa so. Naj navedem primer: ko uničimo mokrišče, ne samo da uničimo neko naravno čistilno napravo za vodo, ampak s tem povzročimo tudi mučno smrt žabam in drugim bitjem, ki so tam živela. Če pa enemu mačku ali psu kdo (ne)kaj naredi, se vsi zgražamo, kar je seveda prav, ni pa prav, da imamo dvojna merila in na druga bitja ne pomislimo, jih ne ščitimo tako zavzeto.
Do vseh živih bitij bi morali razviti večjo odgovornost. Tudi do dreves, za katere vse več raziskav kaže, da med seboj komunicirajo, si pomagajo pri izmenjavi snovi, sodelujejo z glivami. Res neverjetno! Za nas pa so samo vir lesa. Hočem reči, tudi rastlinski svet ni tako neobčutljiv. Morali bi bolj spoštovati vse živo. Ne nazadnje zaradi interakcije z njimi (pre)živimo ... Zadržan sem tudi do zidanja vsevprek. Lep primer je Magna, ki jo je bilo treba zgraditi na najboljši kmetijski zemlji, čeprav je bilo v bližini na voljo že degradirano okolje. Tudi gradnja ljubljanskega kanalizacijskega voda CO čez vodovarstveno območje se mi zdi napaka. Zakaj? Če bo prišlo do kakšne napake in bo vod začel puščati ali pa bo potres, zaradi katerega se bo zgodila zamaknitev cevi in s tem uhajanje njene vsebine, bo ta šla direktno v vodo na vodovarstvenem območju, kar je katastrofa! Nobena človeška stvaritev ni stoodstotno zanesljiva. V tej luči mi je nepojmljivo tudi, da je toliko divjih odlagališč, pri čemer se sprašujem, kako je mogoče, da je ljudem lažje kot na deponijo odpadke odvreči v gozdu, saj verjetno deponija ni nič dlje. Ko potegnem črto, mi je veliko človeškega ravnanja nedoumljivega. Na drugi strani se Slovenci zelo radi pred drugimi postavljamo s svojo res lepo in še dokaj ohranjeno naravo, kaj pa smo pripravljeni zanjo storiti, se spremeniti, se odpovedati nečemu na račun lastne komoditete, je druga stvar. Želel bi si, da vsak pri sebi razmisli, čemu se je na svoji mikroravni sposoben odreči oziroma spremeniti.
Vi ste to storili?
Nekaj sem. Pred leti sem se zamislil, ko smo s prijatelji pogosto hodili, pravzaprav se vozili, na gorske kolesarske ture. Da smo dosegli neko destinacijo, smo denimo v obe smeri naredili 400 kilometrov. Razmišljal sem, da je to veliko ogljičnega odtisa zgolj za to, da bi se imeli fino. Ocenil sem, da je to precej neekološko, pa čeprav je bilo lepo, sem užival, zato sem potovanja precej zmanjšal. Nekaj je k temu spoznanju prispevala tudi epidemija korone. Veliko razmišljam o tem, kje smo in kam gremo kot človeštvo, in občutki so precej utesnjujoči. Me pa občasno potolažijo kakšni pozitivni premiki, kot denimo opažanje, da se ljudje vseeno nekoliko bolj zavedajo problemov, ki jih izpostavljam v tem pogovoru. A od tega do konkretnih dejanj je še velik korak.
Za konec bi vas rada pospremila še v časovni stroj in vas prosila, da pomislite na čase napovedovanja vremena na televiziji in nam poveste kakšno anekdoto od takrat.
Televizijske vremenske napovedi so bile in so posnete, kar pomembno zmanjša možnosti za kakšno nevšečnost. Sem jo pa enkrat lepo zakuhal. Namesto da bi šel na televizijo posnet vreme, sem iz službe odšel direktno domov. Preprosto sem pozabil. Ko mi je zazvonil telefon in so mi povedali, da me čakajo, mi je zaledenela kri. Ko sem prispel na televizijo, ni bilo več dovolj časa za snemanje, zato sem moral napoved vremena izpeljati v živo. To je bilo prvič in zadnjič v karieri, če odštejemo javljanja v razne jutranje programe in zdaj tudi pred poročili ob 17. uri, ampak to je čisto sveže. Takrat pa je bilo kar napeto. (smeh)
