Čeprav je že šest let v pokoju, igralec ne počiva; redkeje sicer stoji na odru, se pa toliko več giblje pred kamerami. Pravkar ga gledamo v drugi sezoni serije V imenu ljudstva, v kateri igra odločnega dedka glavne junakinje. V Jezeru (in njegovih nadaljevanjih) je bil patolog Cvilak (za vlogo je obiskal patologe v UKC Maribor), igral je tudi v seriji Sence nad Balkanom, lani smo ga videli v Vojnovićevem celovečercu Nekoč so bili ljudje. Predlani pa nas je navdušil v Košakovi politični drami Vsi proti vsem v glavni vlogi župana Frante, ki bi naredil vse, da spet zmaga na volitvah. Spomnimo se ga tudi kot tajkuna Majerja v nadaljevanki Reka ljubezni, pa kot Gajaša v Petelinjem zajtrku, travestita v Barabah, doktorja Zdraviča v Primeru Feliks Langus, advokata Gatnika v Umetnem raju, paznika Albert v Zvenenju v glavi … Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi leta 2014 tudi Borštnikov prstan.
LJUBEZEN DO IGRE
Vlado Novak se je rodil in odraščal v Mariboru, ki mu je zvest še danes. »Rad imam to mesto in ljudi, ki so malo posebni in zelo srčni,« pravi. Že v šoli je igral v šolskih predstavah in amaterskem gledališču, a je najprej diplomiral na prvi stopnji visoke ekonomsko-komercialne šole, šele potem je »oddelal« še AGRFT. Eno sezono je bil član Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, nato je leta 1977 postal član Drame SNG Maribor in tam preživel praktično vsa svoja delovna leta ter se uveljavil kot eden izmed najvidnejših predstavnikov slovenskega gledališkega in filmskega prostora. Kljub številnim priznanjem in vlogam, ki so se zapisale v zgodovino slovenskega igralstva, Vlado svoje igralske kariere ne mistificira in zavrača privilegiran zvezdniški status. »Stanislavski pravi, da moraš ljubiti gledališče, umetnost v sebi, ne pa sebe v gledališču oziroma v umetnosti,« rad citira. Igranje je zanj sicer pomembno, a nikakor ekskluzivno poslanstvo.
ZGODBE MALIH LJUDI
Vedno je prisegal na kvaliteto in ne kvantiteto, zato je večkrat privolil tudi v zelo majhne vloge, a tudi pri še tako majhni zmeraj najde kaj zanimivega. Odličen je tako v dramah kot komedijah, najprepričljivejši pa morda ravno pri upodabljanju »malega človeka«, verjetno ker je velik del svojega življenja preživel prav med preprostimi ljudmi s tragičnimi usodami. Zase pravi, da je proletarski otrok, ki je odraščal v delavski družini in zato od blizu spremljal, kako je »družba v novem redu doživela salto mortale, pa hkrati salto morale in etike«. Vedno je bil družbeno angažiran, kritičen tako do oblasti kot do družbe, kar brez zadržkov pove na glas. »Oblast je hudič. Ko pride človek do oblasti, pogostoma zbudi v njem tudi vse najslabše,« se je na primer pred nekaj leti razburjal v intervjuju za Seniorje. Ali pa za Dnevnik ob prejemu Borštnikovega prstana: »Jebeš družbo, kjer noče nihče prevzeti odgovornosti za to, kar je počel in kar mu je justica naložila.«
ŠE VEDNO DELA
Verjetno bo Vlado ob okroglem jubileju naredil inventuro svojega bogatega življenja, saj je že pred leti dejal, da bi moral človek vsak dan narediti rekapitulacijo dneva in se vprašati, kaj je danes dobrega naredil in kje ga je polomil. Vlado o sebi pravi, da se poleg igre ukvarja še z marsičim: bere, hodi na sprehode, plava, kolesari, gobari, nabira zdravilna zelišča, včasih kuha, gleda filme … Pravi, da se z upokojitvijo zanj ni nič bistveno spremenilo, lahko pa zdaj izbira, kaj bo delal, in delal bo samo tisto, kar ga zanima. Verjetno ga bomo kmalu spet spremljali na velikih platnih, saj je v končni fazi produkcije celovečerec Dedek gre na jug režiserja Vincija Voguea Anžlovarja, v katerem z Borisom Cavazzo igrata glavni vlogi – dedka, ki se odpravita na popotovanje proti Srbiji, da bi našla Borisovo nekdanjo ljubezen.
