Arhiv Štajerskega Tednika

Najprej k razjasnitvi pojma, kaj je zdraviliško zdravljenje v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. To je le tisto zdravljenje, ki predstavlja zahtevnejšo medicinsko rehabilitacijo in pomeni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja. Do zdraviliškega zdravljenja je upravičena oseba, ki ima bolezen oz. zdravstveno stanje, ki je opredeljeno v pravilniku, da se po zdravljenju pričakuje povrnitev sposobnosti, tretji pogoj pa je, da pri zavarovani osebi ne obstajajo t. i. kontraindikacije, pri katerih zdraviliško zdravljenje ni strokovno utemeljeno. To pomeni, kadar so v času predvidenega zdraviliškega zdravljenja pri zavarovani osebi prisotne hude duševne motnje, ki posamezniku onemogočajo, da aktivno sodeluje pri zdravljenju, nalezljive bolezni v kužnem stanju, pogoste in močnejše krvavitve, rakaste novotvorbe, ki niso bile operativno odstranjene ali zaustavljene v rasti, nosečnost, nezaceljene rane, kajenje pri boleznih dihal. Ob tem še velja, da če zavarovani osebi z zdraviliškim zdravljenjem ni moč povrniti funkcionalnih sposobnosti (npr. gibanja, dihanja …), se zavarovani osebi zagotovi ustrezno ambulantno ali bolnišnično zdravljenje. »Skladno z razvojem medicine in farmacije se določena zdravstvena stanja bistveno učinkoviteje obravnavajo ambulantno ali bolnišnično, nekatera pa so taka, da z zdraviliškim zdravljenjem ni možno bolniku povrniti funkcionalne sposobnosti. Skladno s tem so bila v letu 2014 posodobljena zdravstvena stanja, pri katerih je skladno z aktualnimi možnostmi medicine in farmacije utemeljeno predvideti, da bo z zdraviliškim zdravljenjem moč povrniti zavarovani osebi funkcionalno sposobnost. Ostala zdravstvena stanja, kjer tovrstne povrnitve funkcionalne sposobnosti ni možno zagotoviti, je treba zaradi načela gospodarne porabe javnih sredstev obravnavati na ambulantni ali bolnišnični način, saj so zavarovanim osebam na voljo marsikatere nove zdravstvene metode in novejša zdravila na številnih področjih medicine,« so pojasnili na zavodu.

Zdraviliško zdravljenje predlaga specialist, če gre za zdraviliško zdravljenje, ki se izvede neposredno po bolnišničnem zdravljenju, oz. osebni zdravnik, če ne gre za nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja. O pravici do zdraviliškega zdravljenja odloči Imenovani zdravnik ZZZS z odločbo. Ta v odločbi opredeli tudi vrsto, obliko oziroma standard in trajanje zdraviliškega zdravljenja. Poleg navedenega imenovani zdravnik odloči tudi o zdravilišču, v katerem se bo zdraviliško zdravljenje izvajalo, pri tem upošteva usposobljenost zdravilišča za določeno obliko zdravljenja ter v okviru tega tudi željo zavarovane osebe.

Najpogostejši razlog za zavrnitev: bolezen, ki ni v pravilniku

Trajanje zdraviliškega zdravljenja

Denarja iz obveznega zavarovanja po letu 2010 manj

Zdravstvena stanja, pri katerih je zdraviliško zdravljenje upravičeno

Denar, ki ga je ZZZS namenila za zdraviliška zdravljenja

Preberite več v Štajerskem Tedniku