10 lekcij, ki jih vidimo šele v starosti in si želimo, da bi jih prej
Odkrijte 10 življenjskih lekcij, ki so jih starejši modreci spoznali šele v zrelih letih in bi si želeli, da bi jih vedeli prej. Naj bodo navdih tudi vam.
Ko smo mlajši, imamo občutek, da je življenje razpotegnjeno v neskončnost. Vedno bo še ena priložnost, še eno leto, še ena “boljša faza”, ko bomo končno živeli tako, kot si potihoma želimo. Potem pa se nekje med službo, otroki, krediti, skrbmi in vsem, kar “moramo”, zgodi nekaj, česar ne opazimo takoj: leta se začnejo pospeševati.
Naenkrat nismo več tisti, ki imajo vse možnosti. Telo ni več tako neprebojno, um ni več tako radoveden, priložnosti niso več tako odprte. In takrat se pogosto začnemo ozirati nazaj. Koliko stvari bi naredili drugače, če bi že pri dvajsetih ali tridesetih razumeli to, kar nam je jasno zdaj?
PREBERITE TUDI:
Ko se pogovarjamo s starejšimi modreci, ti pogosto odkrito priznajo, da mnogih izkušenj, priložnosti, odnosov in odločitev preprosto ne morejo več živeti na enak način, kot bi jih lahko nekoč. Povejo tudi, da jim je žal marsičesa, kar niso izkoristili v svojih mlajših letih in pogosto trdijo, da bi jim bilo v življenju lažje, če bi nekatere lekcije doumeli prej. Povzeli smo deset lekcij, ki se vedno znova pojavlja v njihovih pripovedih, v upanju, da bo nekdo, ki to bere, morda še pravočasno spremenil smer. Morda se bo ravno ob branju teh vrstic v nekom prebudila misel: “Ko bi to vsaj vedel prej…”, a hkrati tudi pogum: “Mogoče pa lahko začnem danes.”
Morda boste ob branju doživeli kakšen “aha” trenutek. In če se vam ob kateri lekciji naježijo dlani ali stisne želodec – je to običajno dober znak, da se vas dotika tam, kjer je pomembno.
1. Čas ni neskončen, zapravljeni trenutki se nikoli ne vrnejo
Koliko dragocenega časa smo že porabili za kreganje z ljudmi, ki jih imamo v resnici radi? Za prerekanje zaradi nepomembnih podrobnosti, zaradi lastnega ega, ki se noče opravičiti. Koliko ur smo prebili v službi, ki nas ni niti malo navduševala, samo zato, da bi “nekaj bili”, namesto da bi v tem času raziskovali, kaj nas zares prižiga. Koliko večerov smo preživeli v samopomilovanju, brezvoljnosti in odlašanju, namesto da bi naredili majhen, a konkreten korak v smeri, ki nam je pomembna.
Vsaka taka ura se zdi nepomembna – dokler jih ni sto, tisoč, deset tisoč. Potem pa naenkrat ugotovimo, da smo stari 50, 60 ali 70 let in da je ogromno življenja šlo mimo nas v “nekem jutri”, ki ga ni bilo nikoli.
Čas ne zahteva, da smo vedno aktivni in produktivni. Ne gre za to, da bi morali vsako minuto “izkoristiti”. Gre za to, da se zavemo, kako dragocene so sekunde, ki jih porabimo za stvari, ki za nas sploh niso pomembne.
Ključno vprašanje je: če bi bil danes star 80 let in bi se ozrl nazaj – bi mi ta trenutek, ta prepir, ta ura brskanja po telefonu, ta dirka za statusom res kaj pomenila?
2. Pravičnost ne obstaja
Pravičnost je za veliko ljudi pomembna vrednota. A resnica je, da pravičnost ne obstaja. Vedno bo nekomu lažje in tudi slabše kot nam. Lahko še toliko vložimo v neko službo, pa nas ob zamenjavi vodstva odpustijo skoraj čez noč. Lahko skrbimo za zdravo prehrano, se gibamo in pazimo nase, pa vseeno zbolimo. Lahko v nek odnos vložimo svoje srce, pa se druga stran obrne stran. Ni pravično – pa je vseeno res.
Normalno je, da nas taki dogodki, ko (u)pravičeno pričakujemo, da se bodo uresničila naša pričakovanja, a se ne, razžalostijo. A če se preveč osredotočimo na nepravičnost, ki se nam je zgodila, izgubimo moč, da bi hitro preboleli bolečino.
Ker smo prepričani, da bi moralo biti življenje pravično, vsaka “nepravičnost” postane osebna krivica. Ves fokus usmerimo v vprašanje: zakaj ravno jaz? Zakaj meni? Zakaj ni po pravilih?
Za bolj svobodno življenje je ključno, da dojamemo, da pravičnost ni pravilo, ampak prej izjema. Življenje ni matematična enačba, v kateri dobi vsak natančno to, kar si “zasluži”. A to le zato, ker mi sami ne vemo, kaj je za nas tisto pravo, kar si v univerzalni resnici res zaslužimo – življenje vedno dela za nas in nikoli proti nam.
Namesto da ostanemo ujeti v “to ni fer”, se lahko vprašamo: kaj mi to prinaša kot uvid? Kam me življenje preusmerja? Kaj me ta situacija uči o meni, o mojih mejah, o mojih prioritetah?
To ne pomeni, da moramo nad krivicami zamahniti z roko. Pomeni pa, da ne dovolimo, da nam vsaka “nepravičnost” požre tone energije in nas potisne v vlogo žrtve.
3. Če nekaj želiš, moraš za to prositi
Veliko razočaranj v odnosih nastane zato, ker tiho pričakujemo, da bo drugi “že vedel”, kaj si želimo ali potrebujemo. Partner bo sam opazil, da smo utrujeni. Šef bo razumel, da je nalog preveč. Otroci bodo začutili, da si želimo, da nas pokličejo. Prijatelji bodo sami od sebe poskrbeli, da se bomo počutili vključene.
Resnica je veliko bolj preprosta: večina ljudi je tako ujeta v lastne skrbi, da ne opazi vedno, kaj potrebujemo. Ne zato, ker jim ni mar, ampak zato, ker nimajo dostopa do naših misli.
Če ne povemo, da nekaj potrebujemo, skoraj zagotovo tega ne bomo dobili. Če ne povemo, da nas boli, drugi pogosto sploh ne vedo, da so nas ranili. Če ne povemo, da si želimo več bližine, bodo drugi sklepali, da nam je prav tako, kot je.
Prositi ni znak šibkosti, ampak zrelosti. Reči: “To potrebujem. To mi manjka. Tega si želim,” pomeni, da sebe jemljemo resno. Da prevzamemo odgovornost za svoje potrebe in ne čakamo, da jih drugi uganejo.
4. Obžalovanje boli veliko bolj od poraza
Strah pred neuspehom je izjemno močan: bojimo se, da bomo izpadli smešni, da bomo razočarali, da nam ne bo uspelo. Odpovedujemo se priložnostim, odnosom, izkušnjam – samo zato, ker “kaj pa, če ne bo šlo”.
A v starosti redko obžalujemo neuspehe. Ko pride do razvez, propadlih projektov ali napačnih odločitev, priznamo, da je bolelo – a skoraj vedno povemo tudi, da smo se ob tem nekaj naučili. Poraz ne obstaja kot končna postaja. Vedno je le informacija, da moramo poskusiti drugače.
Pri obžalovanju pa je zgodba drugačna. Ker nismo naredili nobenega koraka v smer, kamor smo si želeli, nikoli ne izvemo, kam bi nas ta pot pripeljala. “Kaj pa, če bi…?” ne utihne. Postane tih, vztrajen glas, ki nas spremlja leta.
Poraz zaceli. Obžalovanje grize.
Ko se bojimo določenega odnosa ali izkušnje, ker nas je strah, da nas bodo prizadeli, se morda res zaščitimo pred bolečino – a hkrati zapremo vrata v vse, kar bi se lahko zgodilo, če bi si upali.
5. Spremembe so neizogibne
Včasih imamo občutek, da se bomo v nekem težkem obdobju zadušili. Da bo tako “za vedno”. Da se stvari ne bodo nikoli izboljšale. A resnica je, da nič ni večno. Že čez mesec ali dva, morda pol leta, bomo morda v popolnoma drugačni situaciji, kot smo danes.
Podobno velja za obdobja, ko je končno vse na svojem mestu in upamo, da bo tako ostalo. Nekateri se potihoma bojijo, da bo prišel trenutek, ko se bo vse sesulo – in tako namesto hvaležnosti doživljajo tesnobo.
Sprememba bo prišla. Vedno. Življenje ima svoj ritem in nihče izmed nas ne ostane večno v istem poglavju. Še tako težko obdobje se neha. Še tako lepo obdobje se preoblikuje.
Problem ni v spremembah. Problem je v tem, da jih z vsemi silami poskušamo nadzorovati, zadržati ali preprečiti. Ko pa si dovolimo priznati, da je sprememba naraven del življenja, začnemo v njej videti priložnost – ne grožnjo.
6. Nobeno prepričanje ni absolutna resnica
Marsikatero prepričanje tako poosebimo, da ob njem trmasto vztrajamo in si ne dovolimo pogledati druge perspektive. Še posebej, ko gre za našo identiteto. Kolikokrat smo rekli: “Jaz sem pač tak.” To je ena najbolj nevarnih misli v življenju.
Ko smo o nečem 100-odstotno prepričani – o sebi, o drugih, o svetu – nehote zapremo vrata v vse druge možnosti.
Če verjamemo, da nismo sposobni nastopanja, se nikoli ne prijavimo na delavnico javnega nastopanja. Če verjamemo, da “pri nas v družini ni podjetnikov”, ne raziskujemo svojih idej. Če verjamemo, da smo “človek, ki se hitro razjezi”, se ne učimo regulirati čustev – ker smo se že identificirali s svojim izbruhom.
Na ta način pridemo pred zid, za katerim ni poti. Ne zato, ker poti tudi v resnici ni, ampak zato, ker smo si pred njimi sami naredili oviro.
Ključno vprašanje, ki nam manjka, je: “Ali je to res edina resnica? Obstaja možnost, da ni tako, kot se mi zdi?” Ko pustimo malo zraka ob svojih prepričanjih, se začnemo spreminjati. Učimo se iz knjig, terapije, pogovorov z ljudmi, ki gledajo drugače. In tam, kjer smo prej videli eno pot, nenadoma najdemo pet novih.
7. Sami smo odgovorni za svojo srečo
Če svojo srečo obesimo na partnerja, šefa, državo, otroka, starše ali kogarkoli drugega, jim damo tudi moč, da nam jo vzamejo. Vloga žrtve je na zunaj udobna, a navznoter izjemno draga. V njej se vedno najde stavek: “Jaz ne morem, ker …” – in seznam izgovorov.
Srečo nam odvzema tudi večno primerjanje z drugimi. Vedno bo nekdo lepši, uspešnejši, bolj nadarjen. Če se osredotočamo na to, česar nimamo, bomo vedno v minusu. Če pa vadimo hvaležnost za to, kar imamo – tudi če ni popolno – to v notranjosti naredi ogromno razliko.
Pomembno je tudi vprašanje: ali tisto, kar si želim, zares izhaja iz mene, ali je le vsiljena predstava, ki jo je ustvaril kapitalizem? Popolno telo, popolna slika na Instagramu, popolno stanovanje... so bonbončki, ki hitro zbledijo, če ne skrbimo tudi za pravo notranjo izpolnjenost.
Zelo pogost način, da odrivamo srečo je tudi prelaganje naših želja na prihodnost. Če vas čas govorite, »to bom naredil nekega dne, ko …«, nehajte. Morda ta dan nikoli ne bo prišel. Pravi čas, da začnete skrbeti za svoje želje je danes. Pri tem je ključno tudi, da ugotovimo, na kaj lahko vplivamo in kaj ni pod našim nadzorom. Se je vredno sekirati za nekaj, na kar ne moremo vplivati? Koliko več energije bomo imeli, če se osredotočimo le na tisto, kar dejansko lahko spreminjamo?
8. Odnosi so bolj pomembni kot dosežki
Ko starejše vprašajo po največjih obžalovanjih, najpogosteje omenjajo odnose: razpoke v družini, zamujene trenutke z otroki, prijateljstva, ki so jih pustili usahniti, ker niso “imeli časa”.
Redko kdo reče: “Želim si, da bi delal več.” Ogromno pa jih reče: “Želim si, da bi več časa preživel z ljudmi, ki so mi bili pomembni.”
Dosežki so dragoceni. A če nimamo nikogar, s komer bi jih delili, postanejo prazni. Vizitke, nazivi in projekti ne segajo tako globoko kot spomini na pogovor z vnukinjo, skupno kosilo z otroki ali iskren trenutek z bližnjimi.
Zato se splača vprašati večkrat vprašati: ali mi bo ta projekt dolgoročno prinesel več zadovoljstva kot ena ura prisotnosti z ljudmi, ki jih imam rad?
9. Ni pomemben samo cilj, pomembna je pot
Od malega nas učijo, da moramo imeti cilje. Da je uspeh to, da visoko meriš in prideš tja, kamor si si zadal. A pozabijo povedati nekaj bistvenega: cilj ima svojo ceno.
Ko si postavimo cilj – višjo plačo, boljši položaj, podjetje, popolno telo, sanjsko hišo – bi si morali zastaviti še drugo vprašanje: kaj bo ta cilj od mene zahteval? In kako se bom na poti do njega počutil?
Cilj brez tega vprašanja je nevaren. Lahko ga dosežemo, a ob tem izgubimo sebe. Dela, napetosti, pretiranega dokazovanja in izgorelosti nihče ne vidi – vidimo samo končni rezultat, ki pa nas, če smo se po poti izčrpali, ne nahrani.
Cilj je kompas, ne idol. Če nas pot do cilja občasno utrudi, a nas hkrati napolni – smo verjetno na pravi poti. Če pa se nam življenje med zasledovanjem cilja sesuva in to tiho opravičujemo z “bo že potem bolje”, je morda čas, da se ustavimo.
10. Popolnost je past, avtentičnost prinašata olajšanje
Veliko ljudi živi desetletja v vlogah: “pridne punce”, ki nikoli ne razočara; “močnega moškega”, ki ne pokaže šibkosti; “uspešne ženske”, ki ima vse pod kontrolo; “idealnega starša”, ki si ne sme priznati, da mu je težko.
Perfekcionizem se na površini zdi vrlina, v resnici pa je pogosto le prikrita tesnoba: če bom popoln, me ne bodo kritizirali. Če bom brez napak, me bodo imeli radi.
A največje olajšanje v življenju pride, ko si dovolimo biti resnični. Brez maske, avtentični, takšni, kot v resnici smo. Ko lahko rečemo: “Tega ne znam.” “Tega ne zmorem.” “Tega ne želim.” Ko priznamo, da smo človek – ne robot.
Avtentičnost ne pomeni grobosti ali neodgovornosti. Pomeni, da so naše notranje resnice usklajene z našimi zunanjimi dejanji. In to dolgoročno prinaša največ miru.
Lekcije niso tu zato, da nas strašijo, ampak da nas prebudijo
Teh deset lekcij ni zapisano zato, da bi v nas vzbudile občutek krivde za vse, kar do zdaj morda nismo naredili »prav”. Gre za nekaj drugega. Za trenutek jasnosti, ko se zavedamo, da je danes morda ta dan, ko lahko začnemo živeti malo drugače.
Morda smo šele na začetku odraslosti. Morda smo že sredi življenjske poti. Morda smo celo v obdobju, ko imamo občutek, da je več za nami kot pred nami. A dokler dihamo, je vedno prostor za uvid, za spremembo, za novo odločitev.
Ni treba, da spremenimo vse. Dovolj je, da ena izmed teh lekcij v nas pusti sled – in da ji dovolimo, da se ne ustavi samo v glavi, ampak potuje v naše odločitve, naše odnose in naš vsakdan. Tako si bomo morda nekoč, nekje v starejših letih, lahko tiho rekli: “Ni bilo popolno. Bilo pa je moje. In živela sem ga budno.”
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
