Arhiv NTRC

Anže Jelenc iz Gorice pri Slivnici, ki živi v Celju, je po poklicu zdravstveni delavec. Osem let je bil zaposlen v Splošni bolnišnici Celje, pot ga je nato odpeljala v največjo slovensko bolnišnico. Zaradi izrednih epidemioloških razmer je bil prestavljen na poseben covidni oddelek na Ortopedsko kliniko v UKC Ljubljana. »Na ortopedski kliniki so pripravili dva oddelka. Sam sem bil v drugem nadstropju in sem s sodelavci skrbel za 30 bolnikov. Ko se je epidemija umirila oziroma je bilo manj hospitaliziranih bolnikov, so ta oddelek zaprli in sem se lahko vrnil na staro delovno mesto.«

Prvi dan v oktobru je bil zanj in za nove sodelavce prava mala zmešnjava, ki se je uredila po približno mesecu. »Na oddelek sem prišel s sodelavko z otroške kirurgije, pridružili sta se nama še sestra z urologije in sestra z ortopedije. Prvič sem bil v novi stavbi in ničesar nisem poznal. Podobno so se počutili tudi moji sodelavci. Nekaj dni nismo vedeli, kako se obrniti, kje je kateri prostor. Prvi dan sploh nisem šel na stranišče. Poleg tega sta bila nega bolnikov oziroma njihovo zdravljenje nekaj popolnoma drugega, kar smo z novimi sodelavci počeli v svojih službah.«

Pomoč Googla in sodelavcev

Iskreno priznava, da je bilo treba za kakšno pomoč v začetku prositi tudi Google. Od začetka je delal po dvanajst ur. Dnevna in nočna izmena ter nato en dan prosto. Tako je bilo, dokler ni bilo na oddelku dovolj zdravstvenih delavcev, da so lahko imeli normalen osemurni delavnik. A karkoli normalnega bi težko povezali s covidnim oddelkom.

»Ob pol sedmih sem prišel v službo, spil kavo, si nadel vsa oblačila in šel v rdečo cono oddelka. Ob 11. uri je bila malica, pogosto zanjo ni bilo časa, potem je spet sledilo preoblačenje v neprijetna oblačila. Najprej sem oblekel osnovno bombažno uniformo, nato plastičen plašč, si čez nadel predpasnik, na obraz masko, očala in vezir, na lase kapo, na roke dvojne rokavice, na noge nogavice za enkratno uporabo, ki sem jih potegnil čez hlače ter jih še zalepil. Od začetka sem na dan zamenjal po pet spodnjih hlač, ker so bila oblačila mokra do kože.«

Pred malico se je moral natančno stuširati z anstiseptičnim milom in se preobleči v sveža oblačila. »Komaj sem čakal, da sem prišel do tuša in slekel vse mokre zadeve. A pred tušem je bilo mrzlo, saj je bilo pod plastičnimi oblačili presneto vroče. In potem sem hitro pojedel malico ter stopil na svež zrak, da sem se nadihal. Brez maske seveda.«

Zgodbe, ki jih piše življenje

V eni izmeni je bilo sedem zdravstvenih tehnikov. Anže priznava, da se je kljub vsej odtujenosti medicinsko osebje pri smrtih svojcev potrudilo, da so se svojci lahko dostojno poslovili od sorodnika. A včasih so ob tem nastale prav neverjetne zgodbe. »V sobah so bile kamere, da smo lahko z njihovo pomočjo spremljali bolnike. Videl sem, da ima umirajoč bolnik, ki se je mučno poslavljal že nekaj ur, težave z dihanjem in da se duši. Ko sem vstopil v sobo, čeprav sem vedel, da ne morem narediti nič več, in prišel do njega, je še zadnjič vdihnil. V tistem trenutku ga je poklicala hči. Čez cel telefon se je prikazal njen obraz. Kot bi vedela, kdaj mora poklicati. Takrat sem kar malce zajokal. A drugič se je zgodila manj čustvena zgodba. Zvečer smo ob desetih klicali svojce, da je umrl njihov sorodnik. Bili so zaskrbljeni, saj da ima stric ob sebi veliko denarja ter bodo takoj prišli v Ljubljano. S sodelavcem sva bila prestrašena, kaj to pomeni in le kje ga je pokojni imel. Na koncu smo ugotovili, da so v Ljubljano prišli zaradi 25 evrov, ki jih je imel skritih v ovitku telefona. Bili smo zgroženi.«

A so tudi zgodbe, ki bodo Anžeta pomirjale, da je mogoče v vsem strašnem mehanizmu narediti še nekaj srčnega. »Še posebej imam v spominu družino iz Bele krajine, ki je imela na oddelku očeta. Gospod je težko dihal in nikakor ni mogel umreti, četudi se je dolgo poslavljal. Hči ga je redno obiskovala in nekega dne je izjavila, da ga bo odpeljala domov, kjer bo lahko v miru umrl. Naslednji dan so se v Ljubljano pripeljali hči, gospodova žena in sin. V sobo je lahko vstopil le eden, a je zdravnica naredila izjemo in je obisk dovolila dvema, hči je počakala zunaj. Hčerki sem kasneje, ko je zdravnica zapustila oddelek, dovolil še en obisk, da se je lahko poslovila od očeta. Ko so sedli v avto, je oče oziroma mož umrl. Vem, da hčerki ne bi smel dovoliti obiska, a se mi je zdelo prav, da sem to naredil, da sem stopil izven okvirjev. Včasih nas je tako strah vsega, kar bi lahko šlo narobe, da pozabimo na sočutje.«

Smrt je le del življenja

Anže je pri svojem delu že veliko ljudi pospremil na drugo stran. Zaveda se, da je smrt le del življenjskega kroga. »Nisem postal otopel, a lažje sprejemam smrt. Večina smrti je bila takšnih, ki so bile olajšanje za bolnika in sorodnike. A nekaj je bilo takšnih, ki so premladi zapustili ta svet. Nekako sem se moral pomiriti s smrtjo in z bolečino, ker drugače bi lahko pristal na oddelku za psihično zdravje.«

Po treh tednih dela se je na oddelku okužil tudi Anže. Imel je lažjo obliko bolezni, deset dni je bil doma. Precej lažje je bilo, ko je dvanajsturni delovnik prestavil na osem ur. Najbolj je pogrešal sprehode na svežem zraku. »Nisem spremljal ukrepov oziroma se kaj veliko nisem jezil, kaj je dobro in kaj ne. Če je treba nositi masko, jo pač nosiš. A policijska ura mi je bila največja težava. Ko sem prišel po naporni službi domov, sem si zvečer želel samo uro mirnega sprehoda po zraku. Pogosto si tega nisem mogel privoščiti in to me je najbolj mučilo.«

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Sočutje

Anžeta še vedno muči spoznanje, da človek v tej strašljivi situaciji ni vreden čisto nič. »Vesel sem, da sem si kljub vsej noriji na oddelku vzel čas za bolnike in jih poslušal. To so bile zgodbe, ki so potrebovale poslušalca. »Na oddelku smo imeli gospoda, ki je pred mesecem zaradi covida-19 izgubil sina. Medtem ko je bil na UKC, je žena zaradi koronavirusa umrla na Golniku. Oba je izgubil, a on je bil še vedno v bolnišnici. Ničesar ni vedel, kako sta bila pokopana in kje. Vesel sem, da sem si vzel čas in ga poslušal. Čeprav mi je pot tekel pod oblačili in mi je krulilo v želodcu, sem si vzel čas. Vsem se žal nisem mogel posvetiti, a sem velikokrat naredil nekaj več.« Sočutje je pomemben del življenja in pogosto niso za tolažbo potrebne besede, le da smo ob nekom, ko mu je hudo. Anže se z občutkom zadovoljstva spominja pisma gospe, ki se je po koncu zdravljenja zahvalila medicinskemu osebju za skrb in pozornost.

Malo pred koncem nočne izmene se mu je zgodil neverjeten preobrat zaključka delovnega dne. Stal je izven rdeče cone, brez plašča, očal, vizirja, ko je na zaslonu videl, da si bolnica vleče kisikovo masko z obraza. »Včasih so bolniki v takšnem stanju, da ne vedo točno, kaj počnejo. Vedel sem, da če se bom preoblekel v vso zaščitno opremo, da bo z gospo že konec. Zgolj v osnovni uniformi in brez ustrezne maske sem tekel v sobo in bolnici popravil masko na obraz. Sosednje bolnice so bile presenečene, saj me niso prepoznale, le kako, saj so me vedno videle v popolni opremi. Presenečen je bil kasneje tudi zdravnik, le kaj počnem takšen na oddelku, ampak pri tej bolnici ni bilo časa za preoblačenje. Grde so smrti zaradi covida-19, ker se bolniki bojujejo za zrak, trgajo oblačila, ker bi radi dihali, ampak kaj veliko jim v zadnjih trenutkih nismo mogli pomagati. Včasih je to grozljivka, ker je toliko stokanja.«

Foto: Andraž Purg – GrupA

Preberite več v Novem tedniku