Šimen Zupančič

Ljudje o bolezni najraje govorimo takrat, ko je v varnih mejah odmaknjena nekje stran od nas. Ko je to bolj statistika in predvsem, ko je to zgodba nekoga drugega. Ja, saj slišimo, znamo biti razumni, sočutni, večkrat celo modri. Čutimo se celo dolžne dati kakšen nasvet ali rešitev, za katero v resnici nimamo zares pojma, kako bi jo speljali ali uresničili sami, ampak povemo, ker se nam zdi to pač prav. In tudi je. Prav je, da smo empatični oziroma se trudimo biti. Ampak ko resna bolezen stopi v naše življenje, v naše telo ali v življenje nekoga, ki nam je zelo blizu in ga imamo radi, vse teorije odpadejo. Takrat človeka ohromi strah.

Česa se pravzaprav ustrašimo? Mogoče je eno najtežjih spoznanj, ki jih bolezen prinese, izguba občutka samoumevnosti.

Nenadoma nič več ni zagotovljeno. Ne čas ne preprosti načrti niti tiste najmanjše stvari, o katerih sicer sploh ne razmišljamo - navaden dan brez bolečine, sprehod brez utrujenosti, pogovor brez slabih novic. Vse to postane razkošje. Ne tista »velesreča«, po kateri tako hrepenimo, samo potreben mir v človeku postane razkošje, ki se ga ne da kupiti niti si ga izposoditi, še deliti ne zares.

Soočanje z boleznijo je zelo intimna notranja pot, na kateri se človek sreča z vprašanji, ki jih sicer uspešno odlaga: Kaj je zares pomembno? Kaj še ima smisel? Česa me je v resnici strah? In morda najtežje vprašanje – koliko časa sploh imamo? O minljivosti ali pa naj zapišem kar o smrti, ki se že v zapisu čuti nelagodno, se pogovarjamo bolj po tiho. Ali med vrsticami. Kot da bi jo lahko odgnali, če je ne poimenujemo. Kot da je izprijena tema, ki ne sodi v urejene pogovore. Pa vendar je edina stvar, ki je skupna prav vsem ljudem. Bronja Žakelj, ki me je kot sogovornica in oseba naravnost navdušila, opisuje svojo izkušnjo: »Z molkom bolečina ne izgine, ampak postane absolutna in razlije se čez vse, kar si. In to se je zgodilo po smrti mame, ki ji je sledila tišina, ko o mami nismo več govorili. Takrat sem bila stara 14 let in pravilo molka doma sem sprejela hitro, zelo hitro pa sem tudi razumela, da se o mamah, kaj šele o mrtvih mamah, ne morem pogovarjati niti v šoli s sošolkami in sošolci … » Štirinajstletno dekle, ki si ni smelo dovoliti žalovati, ker kaj bodo vendar rekli drugi. Bronja je to presegla sama, in ko je pri njenih 23 letih odšel še njen brat, si je za žalovanje znala vzeti potreben čas in prostor, da je stiska toliko popustila, da se je lahko vrnila nazaj v življenje.

OBRAZI

Kot družba še vedno ne znamo zares sprejeti negativnih novic. Nečesa, kar ni samo uspeh in zmaga. Dokler si močan in trden, si zanimiv. Dokler zmoreš vse, si del ritma.

Ko upočasniš, ko postaneš ranljiv, postaneš neudoben za okolico. Pa ne zato, ker bi bili ljudje slabi, saj nismo (vsaj večina), ampak ker ranljivost v resnici plaši vse.

In posledično je nekako jasno, da kot družba tudi nismo pripravljeni na iskrene pogovore o minljivosti. Mislim pa, da bi si jih morali dovoliti. Ne zato, ker bi bili lahki, ker niso, ampak ker nas naredijo bolj človeške. Bolj potrpežljive in bolj prisotne. Zavedanje, da nič ne traja večno, nas lahko nauči, da smo drug z drugim bolj nežni. Da manj odlašamo z lepimi besedami. In da bolj cenimo tisto, kar danes še imamo.

Uvodni zapis je objavljen v reviji Obrazi 04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.