Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Skoraj vsak odrasel ima na obrazu mikroskopske pršice, med njimi tudi pršice iz rodu Demodex. To so skoraj nevidni členonožci, ki so povsem običajen del našega mikrobioma.

Te pršice, dolge komaj delček milimetra, naseljujejo lasne mešičke in lojnice, predvsem na obrazu: na čelu, licih, nosu in trepalnicah. V normalnih razmerah njihovo sobivanje z nami mine neopaženo in ne povzroča nikakršnih težav. Ko pa pride do porušenja ravnovesja, na primer zaradi oslabljenega imunskega sistema, stresa, hormonskih sprememb ali uporabe določenih kozmetičnih izdelkov, se lahko število teh pršic drastično poveča.

Takšno stanje, znano kot demodikoza, povzroči vnetne procese na koži, ki lahko precej vplivajo na kakovost življenja, a zaradi nespecifičnih simptomov pogosto dolgo ostanejo neprepoznani. Čeprav so prisotne pri večini odraslih, jih pri otrocih, mlajših od pet let, redko najdemo, verjetno zaradi manjše proizvodnje sebuma, ki jim služi kot hrana.

Dve vrsti pršic, ki naseljujeta človeka

Pri ljudeh sta predvsem dve vrsti: Demodex folliculorum in Demodex brevis. Prva je nekoliko večja, dolga od 0,3 do 0,4 milimetra, in običajno živi v skupinah znotraj lasnih mešičkov, kjer se hrani z odmrlimi kožnimi celicami in sebumom.

Demodex brevis je manjša, od 0,15 do 0,2 milimetra, in ima raje samotarsko življenje globoko v lojnicah. Njun življenjski cikel traja približno dva do tri tedne. Po parjenju samica odloži jajčeca znotraj mešička, iz katerih se po nekaj dneh izležejo ličinke, te pa gredo skozi več razvojnih stopenj, preden dosežejo zrelost.

Pršice so izjemno občutljive na svetlobo, zato večino svoje dejavnosti opravijo ponoči. Takrat pridejo na površino kože, da bi se hranile in parile, pri čemer se premikajo s hitrostjo od osem do 16 milimetrov na uro. Ko poginejo, se njihova telesa razgradijo znotraj mešička in lojnice, kar lahko dodatno spodbudi vnetno reakcijo.

Shutterstock

Rozacea

To bolezen imajo pogosteje ženske, a pri moških poteka v hujši obliki

Najpogostejši znaki

Klinična slika demodikoze je lahko zelo raznolika in se pogosto prekriva s simptomi drugih kožnih bolezni, kar oteži diagnozo. Najpogostejši znaki so:

• vztrajna pordelost,
• občutek zbadanja ali pekočine,
• suha koža, ki se lušči, in
• neprijetno srbenje, ki se ponoči okrepi.

Shutterstock

Pojavijo se lahko tudi papule in pustule, drobni mozolji, podobni aknam, zaradi česar stanje pogosto napačno zdravimo kot navadne akne ali rozacejo. Povezava med pršicami Demodex in rozacejo je sicer predmet številnih raziskav, prevladuje pa prepričanje, da lahko prekomerna prisotnost pršic sproži ali poslabša že obstoječe stanje.

Ko pršice prizadenejo oči

Kadar pršice zajamejo predel oči, lahko povzročijo vnetje vek (blefaritis), ki se kaže s pordelostjo, srbenjem, občutkom tujka v očesu, v hujših primerih pa tudi z izpadanjem trepalnic.

Eden najbolj zanesljivih znakov očesne demodikoze so tako imenovani kolareti oziroma cilindrični luskavi ovratniki, voščene, lepljive obloge ob korenu trepalnic, ki predstavljajo nakopičene izločke, jajčeca in same pršice.

Vnetje oči

Rdeče, srbeče oko: Kdaj je nedolžno in kdaj nujen alarm?

Diagnoza

Diagnozo postavimo na podlagi kliničnega pregleda in mikroskopske analize. Zdravnik lahko vzorec pridobi s površinskim strganjem kože, biopsijo ali preprosto z odvzemom nekaj trepalnic, nato pa pod mikroskopom prešteje prisotne pršice. Gostota, večja od pet pršic na kvadratni centimeter kože, velja za klinično pomembno okužbo, torej demodikozo.

Čeprav pršice najdemo pri skoraj vseh, starejših od 70 let, se problematične okužbe pogosteje pojavljajo pri starejših odraslih in pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom, na primer pri bolnikih na imunosupresivni terapiji, obolelih za HIV-om ali tistih, ki prestajajo kemoterapijo.

Shutterstock

Zdravljenje

Zdravljenje je usmerjeno v zmanjšanje števila pršic in lajšanje vnetja. Temelj predstavlja ustrezna higiena, ki vključuje dnevno čiščenje obraza z blagimi sredstvi brez olja in izogibanje težki, mastni ličili.

V težjih primerih lahko zdravnik predpiše tudi zdravila za peroralno uporabo.

Med naravnimi pripravki se pogosto omenja olje čajevca zaradi njegovih akaricidnih lastnosti, a je pri njem treba biti previden, saj lahko v visokih koncentracijah draži kožo, še posebej občutljivo predel okoli oči. Zdravljenje je pogosto dolgotrajno in zahteva potrpežljivost, a se s pravilno terapijo simptome uspešno spravi pod nadzor.