Lukić: Mijić je skoraj jokal, a je očitno imel scenarij že pripravljen
Goran Lukić je v ekskluzivnem intervjuju za Svet24 Mijićev odziv opisal kot »aktivno tišino« in napovedal uporabo vseh pravnih možnosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Poslanec Resni.ce Boris Mijić se do izteka petdnevnega roka ni odzval na zahtevo Delavske svetovalnice, naj trinajstim nekdanjim delavcem svojega podjetja poravna za več kot 41.000 evrov neto terjatev.
Kot je v ekskluzivnem intervjuju za Svet24 povedal Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, od Mijića niso prejeli niti odgovora na elektronsko sporočilo niti kakršnekoli druge pisne sledi. Njegov odziv je opisal kot »aktivno tišino«.
Lukić je razkril, da bi dolg do trinajstih delavcev skupaj z davki in prispevki po grobi oceni lahko dosegel okoli 70.000 evrov, pri čemer celoten obseg neporavnanih obveznosti še ni znan. Poleg teh primerov so namreč prejeli informacije še o drugih potencialno oškodovanih delavcih.
V pogovoru za Svet24 je pojasnil, katere pravne korake pripravljajo, kaj prenos Mijićevega podjetja na davčnega svetovalca Roka Snežiča pomeni za delavske terjatve in zakaj primer Progrosa po njegovem ni izjema, temveč nazoren primer sistema, ki delodajalcem omogoča beg pred odgovornostjo.
Do Mijića ni skrival ostrine. Večkrat ga je ironično označil za »tako imenovanega gospoda«, ob tem pa dejal, da je Mijić 8. julija pred kamerami »skorajda jokal«, čeprav je imel po Lukićevi oceni očitno že takrat pripravljen scenarij za svoje nadaljnje poteze.
Prav zato Delavska svetovalnica za zdaj ne želi razkriti vseh pravnih korakov, ki jih pripravlja.
V torek se je iztekel rok, ki ste ga postavili Borisu Mijiću. Ali je bilo zahtevanih 41.283 evrov plačanih?
Ta torek se je iztekel rok. Prejšnjo sredo, 22. julija, smo, recimo temu 'gospodu', čeprav si tega imena ne zasluži, Borisu Mijiću poslali elektronsko sporočilo, ki smo mu priložili terjatve delavcev.
Gre za terjatve v višini nekaj več kot 41.000 evrov. Zapisali smo, da ima pet dni časa, da poplača vseh 13 delavcev, ki so se obrnili na nas, oziroma da poravna vse njihove terjatve.
Kar zadeva nadaljnje pravne korake, že aktivno sodelujemo s pravniki in pripravljamo določene ukrepe. Zaradi korektnosti postopka ne bi razlagal, kateri bodo naši naslednji koraki. Definitivno pa bodo sledili.
Kar zadeva odziv Borisa Mijića, je ta klasičen - odziva ni. Ni odgovora na elektronsko sporočilo, ni nobene pisne sledi. Skratka, gre za tisto, česar smo pri njem že vajeni – aktivno tišino.
Gre torej za 13 delavcev. Ali se vam oglašajo tudi novi? So med temi trinajstimi tudi trije delavci, ki jim je denar izplačal Zoran Stevanović?
Ne. Teh 13 delavcev se je na nas obrnilo že pred časom in skupaj smo sestavili oziroma izračunali njihove terjatve.
Trije delavci, ki so šli v nadaljevanju, če tako rečemo, na drug naslov, so ločena skupina.
V tem času se je pojavil tudi še en primer oziroma informacija o dodatnih delavcih. Neposrednega kontakta enega od njih trenutno nimamo, imamo pa kontakt z drugimi delavci, ki so bili z njim v stiku. To pomeni, da gre potencialno še za štiri dodatne delavce.
Moram pa poudariti nekaj - delavci so k nam prišli zaradi terjatev iz leta 2025. To podjetje pa ni bilo ustanovljeno šele leta 2025. Natančnega podatka o tem, koliko delavcem in katerim delavcem je gospod Mijić dolžan, zato nimamo. Ta podatek ima gospod Mijić.
Torej tudi ne veste, kolikšen je skupni dolg do vseh delavcev?
Tega ne moremo vedeti. Do nas so prišli delavci, ki so se odločili, da se bodo obrnili na nas, in za njih smo izračunali terjatve.
Še enkrat pa poudarjam - koliko je vseh delavcev, ki jim je gospod Mijić dolžan, natančno ve on.
Zoran Stevanović je trem delavcem plačal skupno 12.000 evrov. Kako pa je s prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter z davki? Ali so bili oddani ustrezni obračuni?
Prvo vprašanje je, kakšen namen plačila, sklic oziroma referenca so bili navedeni pri teh transakcijah.
Ne morem govoriti v imenu teh delavcev oziroma povedati, pod kakšnim namenom, sklicem ali referenco je bilo plačilo zavedeno v bančnem sistemu. To je njihova zadeva.
Kar pa zadeva davke in prispevke, je to vprašanje za Finančno upravo. In še kako zanimivo bi bilo to preiskati.
Ali so morali ti trije delavci, preden so dobili denar, karkoli podpisati?
Te informacije nimam, ker s temi tremi delavci pravzaprav nimamo stika. Kar zadeva morebitno podpisovanje dokumentov, je to definitivno vprašanje za tega tako imenovanega 'gospoda'.
Kolikšen je dejanski dolg do trinajstih delavcev, če se prištejejo še davki, prispevki in morebitne druge obveznosti?
Za tri delavce iz ločene skupine terjatev na koncu nismo izračunali.
Pri teh 13 delavcih pa gre za nekaj več kot 41.000 evrov. To je neto znesek, h kateremu je treba prišteti davke in prispevke.
Zdaj govorim na pamet, toda če zraven prištejemo še prispevke oziroma upoštevamo drugi bruto, bi po zelo grobi oceni lahko govorili o približno 70.000 evrih. Tam nekje.
Kaj za delavce in njihove terjatve spremeni prenos podjetja na Roka Snežiča?
Dolg še vedno ostaja. Terjatve še vedno ostajajo.
Spremenili sta se dve stvari. Najprej se je spremenil zastopnik podjetja, ki je zdaj kar naenkrat nekaj sto kilometrov stran oziroma v Bosni. Spremenil se je tudi lastnik podjetja.
Očitno se je nekomu zdelo smešno, da je bilo treba dodatno spremeniti še ime podjetja.
Zaradi teh sprememb se seveda odpira vprašanje same vročitve. Mi smo postopek vročanja sprožili še pred začetkom teh sprememb.
Kar zadeva naše terjatve in dolg, pa sprememba lastništva, zastopnika ali imena podjetja absolutno ničesar ne spremeni. Terjatve so še vedno aktivne. Dolg ostaja.
To, da je zdaj v podjetju druga oseba oziroma da je zastopnik podjetja v Bosni, ne pomeni, da je terjatev izginila. Absolutno ostaja.
Kaj je zdaj za delavce najbolj realna možnost: izvršba, tožba ali predlog za stečaj?
Prav zaradi trenutnega položaja smo se v teh dneh sestali z odvetniki oziroma pravniki.
Kar zadeva nadaljnje korake, ne bi rad razkrival vseh kart. Tega ne želim storiti predvsem zaradi zaščite delavcev in nadaljnjih postopkov.
Pri gospodu Mijiću namreč sami vemo, kako je 8. julija skorajda jokal pred kamerami. Očitno pa je imel že takrat pripravljen scenarij, kaj bo naredil.
Zato res ne bi vnaprej razkrival naših naslednjih korakov. Pod črto lahko povem samo to - uporabili bomo čisto vse pravne možnosti, vse zmožnosti in vse ukrepe, ki so nam na voljo. Vse.
Kaj pa, če družba nima več niti transakcijskega računa niti premoženja? Je sploh mogoče kaj narediti?
Takrat se zadeva definitivno zaplete.
Družba je imela račune po mojih informacijah blokirane že leta 2025, mislim, da od junija 2025 naprej. Zadnji račun pa je bil, če se ne motim, zaprt letos.
To je definitivno ovira. Hkrati pa se moramo vprašati, kdo je odgovorna oseba. Za nas je odgovorna oseba še vedno Boris Mijić. To je za nas izjemno pomembno.
Bi stečaj delavcem morda omogočil, da bi lažje prišli do denarja iz jamstvenega sklada?
Ko se začne stečajni postopek, imajo delavci 90 dni časa, da prijavijo svoje terjatve. Na tej podlagi imajo tudi pravico do izplačila iz jamstvenega sklada, po mojih informacijah v višini približno dveh minimalnih plač.
Prav zaradi takšnih primerov in položaja teh delavcev smo začeli javno razpravo o spremembi zakona, ki ureja javni jamstveni sklad.
Javni sklad bi moral terjatve neplačanih delavcev prevzeti že takoj, ne pa da se čaka na začetek stečajnega postopka.
Podali smo tudi pobudo za začetek zakonodajnega postopka, da bi se takšna ureditev spremenila. Delavci ne bi smeli pasti v neko praznino, v kateri imajo terjatve, vendar do njih dejansko ne morejo priti.
Če tako imenovani 'gospod' Mijić kot zakonodajalec resnično verjame v dobro delavcev, bo prisluhnil tudi temu zakonodajnemu predlogu.
Inšpektorat je v podjetju Progros nepravilnosti ugotavljal že leta 2023, delavci pa so še vedno brez denarja. Kateri organ bi moral ukrepati prej?
To je vprašanje, ki tudi nas bega, hkrati pa zelo jasno ilustrira problem.
Moram poudariti, da ne gre samo za Mijića. To ves čas ponavljam. Gre za sistemsko zadevo, ki se nanaša na veliko podjetij, v katerih so bili delavci izigrani na podoben način.
Nihče me ne bo prepričal z zgodbo o ubogih delodajalcih, ki naj bi se znašli v plačilni nedisciplini zaradi velikih podjetij.
Seveda delodajalci nastopajo na trgu kot tržni subjekti. Seveda imajo nepredvidene stroške in se znajdejo v nepredvidenih okoliščinah. Toda na koncu te verige so delavci, ki so šibkejša stranka.
V nasedlih podjetjih vse prevečkrat najbolj nastradajo prav najšibkejše stranke, torej delavci.
Na področju trga dela imamo položaj, v katerem delodajalci sistematično bežijo pred odgovornostjo. To storijo tako, kot je bilo storjeno v tem primeru - najprej dobijo slamnatega zastopnika, nato se umaknejo iz lastništva in si preprosto operejo roke.
Kaj pa ostane delavcu? Imamo primere, v katerih delavec dobi zamudno sodbo in izvršilni naslov, nato pa mora zgodbo nadaljevati proti fantomskemu podjetju.
Pri zaščiti najšibkejšega člena v tej verigi nekaj zelo močno škripa. To ni samo nesprejemljivo, ampak je po mojem mnenju tudi protiustavno. Slovenija je navsezadnje pravna in socialna država.
So kazni za takšna ravnanja prenizke?
Definitivno so prenizke. Niso odvračilne.
V Sloveniji se zelo velik poudarek daje svobodni gospodarski pobudi kot ustavni kategoriji. Očitno smo se odločili, da bomo svobodni gospodarski pobudi dali več poudarka kot zaščiti delavcev.
Lahko gremo celo tako daleč in se vprašamo, ali je nekaj tisoč delavcev, ki nasedejo v takšnih podjetjih, preprosto cena svobodne gospodarske pobude.
Morda razmišljam provokativno. Toda če se dejansko razmišlja tako in če so ti delavci neka sprejemljiva cena za svobodno gospodarsko pobudo, imamo res zelo hud problem.
Je primer Progrosa v Sloveniji izjema ali gre za običajen način izigravanja sistema: dolgovi ostanejo v starem podjetju, dejavnost pa se nadaljuje drugje? Kako pogosto v Delavski svetovalnici obravnavate takšne primere?
Žal bi rekel, da gre za uporabo sistema.
Sistem, ki je na voljo, optimalno uporabi delodajalec, ki je dolžnik. Uporabi možnosti, ki mu jih omogoča zakonodaja, da se izogne svojim zakonskim odgovornostim do delavcev.
In pazite - ne izogne se samo odgovornostim do delavcev, ampak tudi odgovornostim do države.
Ne govorimo samo o opeharjenih delavcih. Govorimo tudi o opeharjenih javnih sredstvih. To bi moralo zanimati vse.
Kdor misli, da se nekaj takega dogaja samo delavcem v nekem posameznem podjetju in da se ga to ne tiče, se moti.
Takšne situacije in takšne sistemske kršitve se tičejo vseh nas. Gre za javne blagajne oziroma javne socialne blagajne, iz katerih se financirajo pravice iz socialnih zavarovanj.
Iz teh blagajn se financirajo pravice iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Zato ves čas poudarjam, da primer Mijića – in ne samo Mijića – predstavlja sistemski problem, ki se tiče vseh nas.
Kako se takšni primeri običajno končajo? Delavci dobijo svoj denar ali jim ostane samo neizterljiva terjatev na papirju?
Povedal bom zelo realno - vse prevečkrat se zadeva za delavca na sodišču formalno uspešno reši.
Uspešno se reši tako, da delavec dobi sodbo. Uspešno se reši tako, da dobi izvršbo. Dobi tudi številko izvršilnega postopka.
Toda vse prevečkrat se nato zadeva tam zaustavi, ker na drugi strani ni več tistega, ki bi mu bilo mogoče denar oziroma premoženje vzeti.
Zato se vedno vračamo k osnovnemu problemu. Govorimo o zelo hudi težavi, če je pravna država obrnjena na glavo in prek svobodne gospodarske pobude ščiti kršitelje.
Ne bom rekel, da delavce neposredno zlorablja, jih pa zapostavlja in ignorira. Ignorira šibkejši člen, torej delavce.
Kaj mora delavec storiti najprej, ko ne dobi prve plače?
Varovati mora dokumente.
Če delavec ne dobi prve plače, je zelo pomembno vedeti, da je plačilna lista izvršilni naslov. To pomeni, da lahko gre delavec na njeni podlagi neposredno v izvršbo.
Plačilna lista je torej neposreden izvršilni naslov.
Če imamo položaj, v katerem delavec dela v podjetju, podjetje pa mu dolguje denar in mu ne izplača plače, gre že samo po sebi za problem.
Če delavec poleg plače ne dobi niti plačilne liste, pa gre za večkratni problem. Delodajalec se ne izogiba samo finančnim odgovornostim, ampak tudi svojim formalnim pravnim obveznostim do delavca.
V takšnem primeru se lahko začne postopek pred delovnim in socialnim sodiščem. Delavec mora najprej delodajalca pisno opozoriti na njegove obveznosti. Če odziva ni, sledi tožba na delovnem in socialnem sodišču.
Lahko delavec sam preveri, ali so mu bili plačani prispevki in ali je sploh prijavljen v zavarovanje?
Absolutno. To je stvar, ki jo v Delavski svetovalnici zelo pogosto izpostavljamo.
Prek telefonske številke 031 771 009 je mogoče kadarkoli preveriti, ali je oseba vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje.
Vsem delavcem, ki sumijo, da se v podjetju dogaja nekaj čudnega, res polagam na srce, naj si to številko zapomnijo.
Na številko pošljejo sporočilo SMS, v katerem napišejo dve veliki črki ZZ in nato devetmestno ZZZS številko s kartice zdravstvenega zavarovanja.
Na podlagi odgovora bodo izvedeli, ali so zavarovani ali ne.
Če avtomatski odgovor pokaže, da zavarovanje ni urejeno, naj se nemudoma obrnejo na najbližjo izpostavo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Tam lahko dobijo vso dokumentacijo o odjavi iz zavarovanja. To je zelo pomemben korak pri nadaljnjem dokazovanju, saj delavec tako pridobi pisno dokumentacijo.
Kdaj pa naj se delavec obrne na policijo oziroma sodišče?
Čim prej. Čim prej naj se obrne tudi na policijo.
V takšnem primeru so delavci oškodovani tudi pri socialnih pravicah in pravicah iz socialnih zavarovanj. Lahko gre za kaznivo dejanje.
Ne gre samo za kršitev temeljnih delavskih pravic, ampak tudi za kršitev pravic iz socialnih zavarovanj.
Delavci imajo vso pravico, da se obrnejo na policijo. S seboj naj prinesejo pisno dokumentacijo, ki jo dobijo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Poudaril bi še nekaj zelo pomembnega - delavci naj preverjajo dokumente, ki jih dobijo v podpis.
Če dokumenta ne razumejo, naj ga ne podpišejo. Če je dokument prazen, naj ga ne podpišejo. Če prednje postavijo prazen list papirja, naj ga ne podpišejo. Če jim delodajalec reče, naj nekaj podpišejo vnaprej, naj tega ne storijo.
Takšni delodajalci uporabljajo in zlorabljajo določeno vrsto zaupanja. Delavcu rečejo: »Jaz ti zagotavljam delo«.
Nato pa v imenu tega zaupanja poskušajo od delavca dobiti čim več podpisov in doseči, da postavlja čim manj vprašanj.
To želimo presekati.
Katera sprememba zakonodaje bi najbolj učinkovito preprečila ponovitev takšnega primera?
Potrebnih bi bilo več zakonodajnih sprememb.
Kar zadeva posledice neplačevanja plač, bi bilo treba spremeniti zakonodajo o javnem jamstvenem skladu.
V primeru neplačevanja plač bi se moral sklad avtomatično vključiti kot upnik oziroma bi moral prevzeti terjatve delavcev. Delavcem ne bi bilo treba čakati na stečaj podjetja.
Kar zadeva preprečevanje veriženja podjetij, pa bi bilo treba prekleto dobro premisliti o spremembah gospodarske zakonodaje.
Treba bi bilo pregledati, kje in na kakšen način je mogoče preprečiti takšne pobege delodajalcev pred odgovornostjo.
Potreben je pregled celotne gospodarske zakonodaje in uvedba ustrezne regulacije.
Spremeniti bi bilo treba tudi pravila glede vpisov v sodni register. Podjetje ne bi smelo samo vpisati ne vem koliko dejavnosti in s tem končati zgodbe.
Predložiti bi moralo ustrezna dokazila, da je dejansko aktivno. To bi bilo treba tudi redno preverjati.
Ne more se vse končati tako, da se podjetje zgolj registrira in je s tem zadeva zaključena.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
