Človek živi od kruha že dolga stoletja. Vendar pa kruh, ki ga jemo danes, še komaj spominja na tistega, ki so ga nekdaj pekli samo iz zrn, zmletih v moko skupaj z ovojnico žitaric vred, in je bila moka polnovredna, nikoli mehka in popolnoma bela. Takega kruha danes skorajda ni več, razen če ga spečemo sami, saj so peki, ki uporabljajo moko z otrobi in testu ne dodajajo konzervansov ter drugih umetnih dodatkov, danes redkost. Nekatere pekarne sicer moki dodajajo otrobe, a obenem tudi konzervanse, da bi bil kruh dalj časa obstojen. Od suhega in neprodanega kruha namreč ni zaslužka.

Najbrž se človek še nikoli ni toliko ukvarjal s tem, kaj in kako jesti, kot v zadnjem času. Nasveti o zdravi, uravnoteženi prehrani danes niso več plod ugibanj, kaj naj bi bilo za človekov organizem koristno in kaj ne, ampak temeljijo na ugotovitvah strokovnjakov.

Sodobna dietetika, ki zagovarja uživanje uravnotežene in biološko polnovredne hrane, svetuje, naj se izogibamo soljenju hrane in tudi hrani, izdelani iz bele moke.

Primerno soljenega kruha le za vzorec

Sodelavci Zveze potrošnikov Slovenije in Inštituta za varovanje zdravja so lani analizirali izdelke iz 35 pekarn, torej vseh pomembnejših slovenskih proizvajalcev kruha in pekovskih izdelkov, večjih zasebnih pekarn, pekarn velikih trgovskih hiš in tujih pekarn, ki prodajajo svoje izdelke v naših trgovinah. Projekt je finančno omogočilo ministrstvo za zdravje. Med 61 testiranimi vzorci kruha jih je le 17 vsebovalo manj kot 1,25 g soli na 100 g živila, kar je po priporočilih strokovnjakov “mejna” količina, 10 vzorcev pa se je uvrstilo v razred z visoko vsebnostjo soli, več kot 1,9 g na 100 g izdelka.

Med temi izdelki so tudi bio pirin hlebček, bio športna štručka, polnozrnate žemlje, rženi kruh, eko koruzni hlebec, za katere večina ljudi misli, da so bolj zdravi od tistih iz bele moke. Razlika je tudi v ceni, a višja cena očitno še ni zagotovilo, da je izdelek bolj zdrav.

Sol v kruh dodajajo zaradi tehnološkega procesa priprave kruha in tudi zaradi okusa. V prehrani je kruh pomemben vir soli, saj ga večina ljudi je vsak dan. A če s hrano zaužijemo prevelike količine soli, se poveča tveganje za povišan krvni tlak, bolezni srca in ožilja, ledvic, za pojav osteoporoze in raka na želodcu.

“Če pojemo dva kosa kruha ali dve mali žemljici, ki vsebujeta na 100 g 1,8 g soli, vnesemo v telo kar tretjino priporočene dnevne količine soli,” so izračunali na Zvezi potrošnikov, kjer so prepričani, da bi, če bi peki zmanjšali količino soli v kruhu, vsaj na 1,3 g na 100 g izdelka, pomembno pripomogli k zmanjševanju vnosa soli v dnevni prehrani slovenskih potrošnikov.

Ni vsak teman kruh polnozrnat

Že dalj časa so aktualne razprave o barvanju kruha, sledenje po pravilniku o kakovosti izdelkov iz žit oziroma po pravilniku o aditivih pri nas ni dovoljeno, lahko pa se barvo kruha spremeni z dodajanjem pražene sladne moke.

“To ni barvilo, temveč sestavina, podobna kavnim nadomestkom. Pravilnik zahteva natančno označevanje in navedbo te sestavine in še dodatno opozorilo, da izdelek vsebuje sestavino, ki spremeni barvo sredice kruha. Pražena sladna moka ne spremeni le barve kruha, temveč da tudi značilno noto k okusu izdelka,” na spletni strani pojasnjuje Skupina Žito, ki se ukvarja s pekarsko, mlinarsko in slaščičarsko dejavnostjo ter proizvodnjo testenin in zamrznjene hrane.

Priznavajo, da uporaba pražene moke lahko pomeni zavajanje potrošnika, če izdelek ni ustrezno označen.

“Ker se pri nas velika večina kruhov proda nepakiranih, se lahko zgodi, da taka informacija do potrošnika ne pride kljub vsem oznakam na etiketah na policah in dodatkih k cenikom, ki so pri trgovcih. Pražena sladna moka sama po sebi je povsem neškodljiv dodatek, problem pa lahko nastopi, kadar potrošnik zaradi temnejše barve sredice kruha iz bele moke zamenja za polnozrnate,” se strinjajo v Žitu.

Na vprašanje, kako ločiti kruh z dodano praženo moko od kruha, ki je narejen iz črne ali polnozrnate moke, pa odgovarjajo:

“Kruhi iz bele moke z dodano praženo sladno moko so največkrat velikega volumna, z mehko, rahlo in puhasto sredico, ki je čokoladno rjave barve, nekoliko pa se pražena sladna moka pozna tudi na okusu - odvisno od stopnje praženja in od količine dodane pražene moke. Polnozrnati kruhi so zaradi slabših pecilnih lastnosti polnozrnate moke vedno veliko bolj zbiti, manjših volumnov, z gosto in zbito sredico, ki je zaradi vsebovanih mineralnih snovi zamolklo sivo rjavkaste barve.”

Težava pa je v tem, da tega velika večina ljudi ne ve in lahko kupi tak kruh, prepričana, da je iz črne ali polnozrnate moke, da vsebuje veliko vlaknin, mineralov in da je primeren npr. za diabetike.

Zavajajoče “zelene trditve”

Potrošniške organizacije povsod po svetu opozarjajo na številne zavajajoče trditve, ki so jih proizvajalci hrane pripravljeni napisati na embalažo, da bi nas prepričali v nakup, predvsem v zadnjem času, ko naraščata vedenje in težnja ljudi po ohranjanju okolja in zdravja. Za med gredo izdelki z oznakami manj kalorij, nizka vsebnost holesterola, več vitaminov, naravno, bio, zdravo in podobno.

Na Zvezi potrošnikov Slovenije v tem času večjo pozornost namenjajo zavajajočim “zelenim trditvam”, to je trditvam, ki so nedoločene in nejasne in ustvarjajo vtis, da gre za izdelek, ki je pridelan na ekološko trajnostni način.

“Potrošnik verjame, da bo z izbiro in nakupom tega izdelka (za razliko od podobnega istovrstnega izdelka) dobil dodatno dobrino in s tem prispeval k ekološko trajnostni proizvodnji in potrošnji, za kar pa utegne plačati višjo ceno. Lahko se prednostno odloči za nakup izdelka, ki je “prijazen do okolja."

V raziskavi, ki so jo opravili pred kratkim, so med drugim pod drobnogled vzeli tudi Fructalov sok, kjer v logotipu uporabljajo besedo “narava” in sliko drevesa s sadeži. Logotip so zasledili tudi na dvakrat predelanem ananasovem 100-odstotnem soku, ki je narejen iz koncentrata. Podobno je s pšenično moko, imenovano “moka iz starega mlina” (proizvaja jo podjetje Klasje), kjer na embalaži izstopa slika starega mlina na reki med hribčki.

Polnozrnati kruhi so zaradi slabših pecilnih lastnosti polnozrnate moke vedno veliko bolj zbiti, manjših volumnov, z gosto in zbito sredico, ki je zaradi vsebovanih mineralnih snovi zamolklo sivorjavkaste barve.

“Na embalaži nismo zasledili nobenega pojasnila, iz katerega starega mlina je ta moka. Zato lahko trditev označimo za nedefinirano, nespecifično ter zavajajočo,” so ugotovili.

Zanimiv je tudi primer “jajc iz Šentjurja”. Na embalaži je slika zadovoljnih kokoši, ki se pasejo na prostem. Na notranji strani pokrova embalaže pa je napis, da so kokoši gojene v hlevu z nekaj več prostora in z dnevno svetlobo.

Ločiti kakovostno od nekakovostnega

Pri nas so ekološko kmetovanje in ekološki pridelki ter živila zaščiteni z državnim znakom in z izrazom “ekološko živilo”, dovoljena pa je tudi uporaba besed “biološko” in “biodinamično”.

Ekološki trajnostni proizvod je lahko le tisti, ki je minimalno predelan, minimalno ali sploh ni embaliran, ker le tak zmanjšuje porabo naravnih virov in energije. Lahko gre za lokalni in sezonski proizvod, ker sezonsko pridelovanje zmanjšuje porabo energije, transportne razdalje pa zmanjšujejo onesnaževanje zraka z izpušnimi plini ali ekološko pridelan kmetijski proizvod, kar pomeni, da se hrana prideluje na način, ki ohranja zemljo (na primer s kolobarjenjem), podtalnico in zrak.

Oglaševalci izkoriščajo neizkušenost kupcev

Označevanje in predstavitev hrane in živil sicer pri nas ureja pravilnik o splošnem označevanju živil, zavajajoče oglaševanje pa ureja zakon o varstvu potrošnikov, ki je jasen in kot zavajajoče oglaševanje opredeljuje vsako oglaševanje, ki na kakršen koli način (vključno s predstavitvijo blaga ali storitev) zavaja ali utegne zavajati potrošnika, ki mu je oglaševanje namenjeno ali ga lahko doseže, in ki bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika.

“Zavajajoče oglaševanje je zlasti oglaševanje, ki izkorišča ali bi lahko izkoriščalo potrošnikovo neizkušenost in neznanje v dobičkonosne namene; ki vsebuje nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne sestavine, ki potrošnika zavajajo ali bi ga lahko zavajale,” piše v zakonu.

A proizvajalci - kot dokazujejo primeri - s pridom izkoriščajo naivnost kupcev in slab nadzor nad spoštovanjem zakonodaje.