Profimedia

To za nekatere ni skrivnost, v gostem grmovju oziroma ob gozdnih poteh nabirajo poganjke divjega hmelja, ki so v kulinariki že od nekdaj zelo cenjeni. Vendar je pri nas nabiranje poganjkov zamenjalo predvsem trganje storžkov, ki jih uporabljmo pri varjenju piva. Ne govorimo sicer o istem hmelju, temveč o drugi sorti. Divji hmelj najdemo tudi v živih mejah in ob škarpah, pogosto se razrašča ob zapuščenih poslopjih.

Prečistimo in poživimo telo

Divji hmelj velja za žlahtno sestavino tudi v prestižnih restavracijah, po navadi ga ponudijo nežno popečenega na maslu in mariniranega v pomarančni omaki. Vsebuje številna pomembna hranila. Največ je antioksidativnih polifenolov, ki jih sicer najdemo v limonah, mineralov in drugih mikroelementov.

Profimedia

Divji hmelj pogosto uspeva na rastiščih, kjer rastejo tudi divji šparglji, torej jih lahko nabiramo hkrati. Poganjke nabiramo vse od zgodnje pomladi pa do maja. Ti so sprva vijoličasti, nato vijoličasto zeleni in sčasoma postanejo skoraj povsem temnozeleni. Poganjke odtrgamo tam, kjer se še lahko odlomijo. Vsebujejo kar trikrat več vitamina C kot limone.

V solati, omleti, piti …

Vršičke divjega hmelja danes uporabljamo predvsem v kulinarične namene. Odlični so v solati, skupaj z drugimi divjimi rastlinami, med katerimi zagotovo ne smejo manjkati regrat, kislica in čemaž, pa tudi hitro podušeni ali popraženi v omletah, mešanih rižotah, raznih narastkih, postreženi ob testeninah in kopici drugih jedi. Medtem ko so nekateri Slovenci na divji hmelj skoraj že pozabili, ga precej radi uporabljajo v italijanski kuhinji.

Tam velja za kulinarično specialiteto in je visoko cenjen. Uporabljajo ga celo največji mojstri kulinarike. Na severu Italije ga prodajajo na stojnicah pod imenom bruscandoli. Med najboljše beneške specialitete spada omleta, ki jo pripravijo iz poganjkov hmelja, pora in parmezana, popečeno na oljčnem olju. Pri nas je v hmeljarskih krajih poznana slana pita iz vršičkov, pripravljajo se tudi vršički v listnatem testu, zabeljeni z maslom in drobtinami.

Profimedia

Hmelj v medicini

Za hmelj je značilno pomirjujoče in spazmolitično delovanje (blaži krče). Za pomirjevalne in uspavalne učinke so zaslužna zlasti eterična olja in spojine s kisikom. Klinični poskusi so dokazali, da je nepogrešljiv pri odpravljanju motenj spanja in je enako učinkovit kot baldrijan. Oba sta se izkazala pri zdravljenju težav z živci pri odraslih in otrocih. Hmelj lahko uporabljamo pri vseh oblikah nemira, občutku strahu, motnjah spanca, nervozi, razdražljivosti in slabem teku.

Grenčine spodbujajo delovanje prebavil, uničujejo nevarne bakterije in umirjajo krče. Pri nespečnosti uživamo poparek; deset gramov posušenih hmeljevih storžkov prelijemo z litrom vrele vode in namakamo deset minut. Pijemo po eno skodelico tik pred spanjem. Za pomiritev lahko popijemo do dve skodelici čaja na dan. Če želimo blažiti želodčne tegobe, pripravimo preliv; hmelj namočimo v hladni vodi in pustimo stati nekaj ur, nato rahlo pogret pripravek pijemo pred jedjo ali po jedi, po požirkih čez dan.