RK Novo mesto

##IMAGE-3044422##

V Območnem združenju Rdečega križa Novo mesto so združeni tudi številni prostovoljci, ki se zavedajo, kako pomembna je v teh časih njihova pomoč. Rok Koštomaj, učitelj angleškega jezika na ŠC Novo mesto, je bil eden od 17 prostovoljcev RK Novo mesto, ki so se zadnje tri tedne vključevali v pomoč v Domu starejših Novo mesto. Deset jih je delalo neposredno z oskrbovanci, drugi pa so pomagali pri razvozu kosil starejšim na dom, tri prostovoljke pa v kuhinji in pralnici. Tu je nekaj njihovih vtisov in vtisov nekaterih drugih vključenih prostovoljcev, ki so delali z oskrbovanci.

Zaradi težkih razmer ob širjenju virusnih okužb med stanovalci in zaposlenimi v DSO Novo mesto je prejšnji mesec svojo pomoč ponudilo območno združenje RK Novo mesto s svojimi prostovoljci. Takole je zapisal Rok Koštomaj: »Prostovoljcev, ki smo se iz različnih vzgibov odločili pomagati, nas je bilo ducat. Sleherni izmed nas je v času vsesplošnega strahu pred virusom zastavil lastno varnost oz. težnjo po samoohranitvi za pomoč bližnjemu. Naša odločitev, pomagati ali ne, ni bila lahka – neizbežna je namreč bremenilna misel, da bi se v okolju, polnem okužb, vsej zaščitni opremi navkljub, okužili tudi sami. Spreletel nas je tudi srh ob misli, da bi potencialno lahko okužili svojce in tako neposredno ogrozili njihovo zdravje in morebiti nosili moralno krivdo ob težjem poteku bolezni ali celo njihovi smrti. Zavedajoč se vseh negativnih in skrb zbujajočih konsekvenc smo nekateri sprejeli težko, a smelo odločitev, da se pridružimo prostovoljski ekipi in pomagamo tam, kjer je bilo to najbolj potrebno – v DSO Novo mesto. Verjetno se marsikdo še vedno sprašuje, čemu smo se nekateri odločili pomagati, saj je bilo jasno, da je bilo tveganje neizbežno in bi lahko marsikaj postavili na kocko. Razlogov oz. vzvodov za primoranost pomagati sočloveku je cela vrsta, a naj na kratko izpostavim najpomembnejše.

Družba je sestavljena iz posameznikov oz. individuumov, ki so temeljni gradniki družbe in brez katerih ta ne more obstati. Za njen obstoj in njen progresivni razvoj je vitalnega pomena proaktiven posameznik, ki v kriznih situacijah prepozna svojo odgovorno vlogo in v skladu s tem tudi deluje. Pasivnost namreč postopoma vodi v regresijo, slednja pa polagoma v kolaps družbe in njen sistem. Če želimo biti resnicoljubni, ni dovolj zgolj deklarativno prepričanje, temveč aktivno delovanje. To pomeni, da besedovanje – najsi bo še tako elokventno in čudovito izrečeno – ne zadošča, če ni dejanj. Tisti, ki smo interventno vskočili tokrat in bomo nesebično pomagali tudi v prihodnje, trdno verjamemo v to, da je prispevek slehernega izmed nas - če je še tako majhen - najprej nujen. Prav je, da ohranimo družbo, v sebi prebudimo človečnost in pokažemo, da nam je mar za soljudi. Ne moremo se namreč dojemati za empatične, v izrednih razmerah, ko ljudje v domovih umirajo zaradi nekontroliranega širjenja virusa, med zaposlenimi pa vlada pomanjkanje kadra, pa samo nemo opazovati in čakati na to, da bo pomagal nekdo drug. Najprikladnejše je odgovornost zvračati na državo, ne zavedajoč se, da smo – resnici na ljubo – država mi, ljudje, sleherni izmed nas. Nikakor si ne smemo dovoliti, da bi čez nekaj mesecev blagohotno jadikovali, da smo želeli najbolje, namesto da bi rekli, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči.

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem soprostovoljcem - Dušanu Hočevarju, Klemnu Mihaliču, Marjeti Ferkolj Smolič, Barbari Fabjan, Lari Gašpar, Roku Veselu, Ana Mariji Hrovat, Tini Bačar, Jerneju Spudiču in ostalim, ki so po svojih najboljših močeh pripomogli, da je stanje v domu danes normalizirano. Vsakdo izmed naštetih se je ekipi pridružil z iskrenim namenom pomagati, od česar jih niso odvrnili niti ekstremni pogoji dela,« je zapisal prostovoljec v DSO Novo mesto Rok Koštomaj.

Klemen Mihalič je ob tem povedal: »Večina osebja dela v domu 12-urne delavnike, v polni zaščitni obleki – to pomeni, da si na noge zavežeš polivinilaste vrečke, oblečeš neprodušen kombinezon, na obrazu imaš masko – in to ne pralno, pa vizir ali zaščitna očala, dvojne nitrilne rokavice, obute pa gumijaste škornje. Vmes imajo na štiri ure dela kratek odmor, med katerim se morajo povsem sleči, razkužiti in nato po premoru spet nadeti vso to zaščitno opremo. Vmes pa lahko samo upaš, da te ne zagrabi na WC. V delovnem času opravljajo ves čas naporno delo – dvigovanje in obračanje oskrbovancev, umivanje, menjavanje plenic, hranjenje, razkuževanje prostorov ... Nato se ponovi cikel. In nato spet. Ko se konča izmena, je jutri nov dan. Mnogi imajo ogromno nadur in se ne sprašujejo ali jih bodo kdaj dobili plačane. Vedo, da se je veliko njihovih kolegov okužilo in da se bodo najverjetneje tudi sami. Vseeno pridejo naslednji dan na začetek izmene. Vidim, kako jim je hudo, ker vedo, da to kar lahko v trenutni situaciji nudijo njihovim oskrbovancem, ni nivo oskrbe, ki bi si jo ti zaslužili. Čeprav se trudijo po svojih najboljših močeh, več kakor bi kdorkoli pričakoval od njih.«

O nesebični pomoči se je moč prepričati ob besedah Barbare Fabjan: »Glede na pozitivno izkušnjo v DSO Metlika, sem vedela, da bom priskočila na pomoč tudi v drugem valu, če bo potrebno. Kjerkoli. Tudi v rdečih conah. Glede na visoko število okuženih oskrbovancev in osebja, smo bili prostovoljci tokrat poklicani na pomoč v DSO Novo mesto. V 3 tednih smo v delo v domu vložili več kot 1.000 ur svojega časa in vzpostavili preko 120 video klicev. Vemo, da so za nekatere to bili zadnji klici in zadnji pogovori, ki so jih imeli s svojimi bližnjimi. Vem, da vrata DSO Novo mesto zapuščam precej drugačna. Malce zlomljenega srca, vendar ne zlomljenega duha. Prepričana sem, da bomo vsi, ki smo sodelovali v tej akciji, tudi prvi v vrsti v naslednji, ki nas čaka.«

Nadvse zanimivi so tudi iskrivi in ganljivi vtisi Lare Gašpar: »…. Vsi, ki sem jim omogočila stike s svojci, so bili tako zelo veseli – zahvaljevanju ni bilo konca, ponujali so mi piškote in ostale stvari, ki jih žal nisem smela vzeti. Veliko je bilo tudi solz, prav tako pa tudi smeha in veselja. Vsakič sem z veseljem prišla v dom, saj sem vedela, da opravljam lepo nalogo in da me bodo vsi veseli. Zdaj, ko smo z delom zaključili in se oziram nazaj, vidim samo še lepe stvari. Tiste malce bolj grenke so mi kar ušle iz spomina, ostali pa so mi le lepi spomini. Teh treh tednov se bom vedno z veseljem spominjala, saj so me naučili sočutnosti, vztrajnosti, spodbujanja in pozitivnega mišljenja. Imam tudi veliko več spoštovanja do osebja, ki dela po bolnišnicah in domovih, saj opravljajo težko delo tudi, ko ni korone. Bolj bi morali biti cenjeni, pa tudi bolje plačani. Zdi se mi, da bi se moral vsak postaviti v njihovo kožo in videti, kako naporno, a pomembno nalogo opravljajo. To obdobje mi bo zato za vedno ostalo v spominu. Z veseljem pa se bom odzvala tudi na vsako drugo prostovoljsko akcijo, saj sem prostovoljka s celim srcem.«

O svoji predanosti intervenciji prostovoljcev pa še Dušan Hočevar: »Tudi šport in tekme imajo veliko kriznih situacij, v katerih moraš pravilno odreagirati in imeti ekipo, ki ti zaupa in ti njej. Taka ekipa je ekipa prostovoljcev Rdečega križa Novo mesto. Skupaj smo šli v tekmo in pomoč za življenja oskrbovancev Domu starejših občanov Novo mesto. Ti so nas potrebovali, saj smo mehanskemu delu in procesom dela dodali pozitivno vzdušje vsem v domu in predvsem dvigovali upanje. Ta psihološki dodatek je nadstandard vsega, to zdaj oskrbovanci in zaposleni potrebujejo, zdaj, ko so res že po 7-mesečnem boju izčrpani in na koncu moči. Kot trener tenisa in profesionalni vojak poznam profile ljudi, pa tudi psihološke prijeme in veščine za dvig morale v ekipi. Trudil sem se, da vse to prenesem v Dom starejših občanov Novo mesto in skupaj z direktorico in njeno krizno ekipo in sodelavci smo tudi na tem področju odlično delovali.«

Rok Koštomaj je pismo, spisano ob zaključku dela prostovoljcev v DSO Novo mesto, takole zaključil: "Naše delo je v domu zaenkrat končano. Iz tega bomo izšli drugačni, ganjeno zadovoljni, dušno potešeni ter polni prečudovitih izkušenj, ki bogatijo življenje in mu dajejo smisel. Vsi prostovoljci smo si namreč zagotovo enotni v razmišljanju, da je eden izmed višjih smislov človeške eksistence pomoč sočloveku. Morda celo najvišji,« je pismo, ki ga lahko preberete v celoti v priponki, s svojimi mislimi zaključil Koštomaj. 

pismo_roka_kostomaja.pdf

Prenesi