Shutterstock

»Nadležen kot uš« je prispodoba, ki velja še danes. In to upravičeno, kajti te male parazitske žuželke s svojimi izločki povzročajo naravnost nevzdržno srbenje, za nameček pa so izredno izmuzljive in dodobra odporne proti široki paleti sredstev, s katerimi se nadnje spravlja trpeče človeštvo. In tako so uši že od začetka vrste homo sapiens ena od nadlog, ki nam grenijo bivanje v tej solzni dolini, pred njimi pa niso varne ne glave revežev ne piskri milijarderjev. Najraje pa imajo tesno skupaj staknjene glave vrtčevskih in osnovnošolskih otrok. Članek je zatorej napisan z blago mislijo na vse starše, ki izgubljajo pamet ob neskončnih mukotrpnih pregledih in umivanjih lasišč, tisoč in eni žehti perila in posteljnine ter zamudnem razkuževanju pripomočkov za osebno higieno.

»Uši so enako razširjene kot vedno, vendar se včasih o njih ni toliko govorilo. Nekateri starši se samo smejejo, drugi pa so kar precej obupani. Nekateri so mi tudi že potožili, da so v enem letu za šampone in druge preparate porabili pol delavske plače,« pravi predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Mojca Mihelič. Uši svoj blitzkrieg po igralnicah in učilnicah po navadi začnejo po končanem počitniškem premoru in po šolah v naravi, ko se otroci spet zberejo z vseh vetrov. To je čas največjega obilja za nenasitne žuželke, ki lahko poleg počutja celotnih družin porušijo tudi pedagoški proces. Manično praskanje hitro izda, kaj se dogaja, in vodstva vrtcev in šol staršem na veliko pošiljajo opozorila o izbruhu. Ter upajo, da je narod zadosti ozaveščen o pojmih skupne dobrobiti, da bo težavo izkoreninil sam.

Shutterstock

Kdo jim sname krono (in uš) z glave

Večina ravnateljev in ravnateljic se tako zadovolji z uveljavljenim protokolom, kot ga je določil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja (NIJZ). Ob pojavu uši je treba nemudoma obvestiti starše vseh otrok v oddelku, kar se stori s standardiziranim obrazcem, s katerim se apelira na njihov čut za odgovornost in jih seznani z načini odstranjevanja uši. »V nasprotju z nekdanjimi časi, ko so tovarišice lahko same pregledale ves razred in ušive otroke poslale domov, je danes to strogo prepovedano, posameznih otrok pa se za nobeno ceno ne sme izpostavljati ali celo šikanirati,« pojasnjuje Mojca Mihelič, sicer ravnateljica na ljubljanski Osnovni šoli Danile Kumar.

Vse lepo in prav, toda kot ugotavljajo šolniki, se v praksi vedno znova izkaže, da posamezni starši ušem preprosto niso kos ali pa se celo kratko malo požvižgajo na dobro počutje svojih, predvsem pa tujih otrok, s predpisanim težavnim razuševanjem pa se jim ne da ukvarjati. »Nekateri na vsak način trdijo, da njihovi otroci že ne morejo imeti uši, in tudi ne pustijo, da bi se kdor koli drug dotaknil njihovih glav,« razlaga predsednica Združenja ravnateljev. Takšnim le stežka stopijo na prste, se pa najdejo tudi ravnatelji in ravnateljice, ki so v imenu skrbi za otroke pripravljeni preseči predpisane protokole. Ena od možnosti je angažiranje medicinske sestre, ki temeljito pregleda glave vsem otrokom v oddelku in tako ugotovi dejansko stanje; toda za to je potrebno dodatno soglasje vseh staršev – in spet se bodo našli takšni, ki ga ne bodo dali.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana