Profimedia

Slovenija je v raziskavi PIRLS 2021 prvič po dvajsetih letih zabeležila opazen padec bralne pismenosti četrtošolcev. Otroci berejo manj, starši izgubljajo stik s knjigo, bralna kultura pa se umika pred zasloni. Strokovnjaki opozarjajo, da je brez skupnega napora družine, šole in države pot navzdol težko ustaviti.

PIRLS 2021: prvi alarm po dveh desetletjih

Mednarodna raziskava PIRLS, ki na pet let meri bralno pismenost četrtošolcev, je leta 2021 pokazala rezultat, ki je presenetil tudi strokovnjake. Slovenski četrtošolci so dosegli 520 točk, kar jih vrača približno na raven iz leta 2006. Do takrat je Slovenija v vsakem ciklu beležila napredek. Dr. Eva M. Klemenčič s Pedagoškega inštituta poudarja, da gre za pomemben preobrat, saj so rezultati po dolgem obdobju rasti prvič padli. Kot pravi, »je bil upad precejšen, naši četrtošolci pa so bili tam, kjer so bili pred petnajstimi leti«.

Razlogov je več. Delno je mogoče padec pripisati zaprtju šol med epidemijo covida-19, ko je bilo učenje branja pri najmlajših najbolj prizadeto. Vendar je po mnenju Klemenčičeve tudi širši družbeni kontekst izjemno pomemben. Izpostavlja, da raziskava PIRLS vključuje tudi starše sodelujočih učencev, pri katerih se že več ciklov zapored opaža vse slabši odnos do branja in knjig. To vpliva na bralne navade otrok, ki so navsezadnje odvisne od zgleda odraslih in domačega odnosa do literature.

Bralne navade otrok: le še 27 minut branja na dan

Podrobnejši vpogled v čas, ki ga osnovnošolci namenjajo branju, razkriva še bolj zaskrbljujočo sliko. Raziskava Mediji in osnovnošolski otroci (MiPi, 2023), izvedena med starši učencev od prvega do šestega razreda, kaže, da otroci dnevno berejo povprečno 26 minut. To je premalo, da bi ohranjali tekočnost branja in besedni zaklad, še posebej v času, ko jih obkrožajo hitre, vizualne in digitalne vsebine.

Čeprav se količina branja med razredi razlikuje, je trend jasen: branje izgublja tekmo z zabavnimi digitalnimi platformami. Otroci hitreje posežejo po videih, kratkih vsebinah in družbenih omrežjih, zato je branje – ki zahteva čas, koncentracijo in vztrajnost – pogosto potisnjeno na rob njihovega vsakdana. Posledice se kažejo prav tam, kjer jih najtežje popravljamo: v razumevanju prebranega, osvajanja nove snovi in razvoju mišljenja.

Zakaj je upad tako nevaren? Branje je temelj vseh znanj

Četrti razred je prelomna točka v šolski poti otroka. To je čas, ko prehajajo iz učenja branja v branje za učenje. Če bralna pismenost oslabi, se otrok hitro začne soočati s težavami pri razumevanju učnih vsebin pri vseh predmetih. Klemenčič poudarja, da bralna pismenost ni le eno izmed številnih znanj, temveč temelj, na katerem stojijo vse druge pismenosti.

Ko otrok slabše razume pisna navodila, težje sledi nalogam, počasneje napreduje in izgublja motivacijo. Branje ni le šolsko orodje, ampak neposredno vpliva na razvoj mišljenja, domišljije, empatije, kritičnega vrednotenja informacij in reševanja problemov. Padec bralne pismenosti zato ni zgolj pedagoški, temveč družbeni problem.

Korenine bralne pismenosti: vse se začne doma

Čeprav pogosto pričakujemo, da bo šola poskrbela za bralne spretnosti, raziskave kažejo, da ključno vlogo nosi domače okolje. PIRLS dosledno ugotavlja, da so otroci iz domov z bolj razvito bralno kulturo uspešnejši pri bralni pismenosti. Obstaja močna povezava med tem, kako pogosto starši berejo otrokom, koliko knjig je v družini ter kakšen odnos imajo odrasli do branja.

Klemenčič izpostavlja, da so v raziskavi opazili tudi povezavo med bralno pismenostjo in tem, kako dolgo je otrok obiskoval vrtec ter kako zgodaj se je srečal z organiziranim učenjem jezika. Ti dejavniki kažejo, da bralna pismenost ni zgolj izobraževalni, temveč tudi socialni in kulturni proces. Šola lahko veliko naredi, vendar posledic slabega odnosa do branja v družini ne more v celoti izničiti.

Kaj pa najmlajši? Vprašanje, na katerega nimamo enostavnega odgovora

Za prve tri razrede v Sloveniji nimamo nacionalne statistike, ki bi beležila delež otrok, ki že znajo brati. Podatke zagotavljajo posamezne manjše raziskave. Pedagoški inštitut je leta 2021 ugotovil, da ob vstopu v prvi razred kar 60 odstotkov otrok še ne bere besed, medtem ko jih okoli 10 odstotkov prebere vse testne besede. To kaže, kako različno opismenjeni otroci prihajajo v šolo.

V raziskavi bralne samopodobe in bralnih zmožnosti tretješolcev iz letošnjega leta se je pokazalo, da imajo otroci z bralnimi težavami tudi nižjo bralno samopodobo. To pomeni, da se težava hitro poglobi: otrok, ki težko bere, izgublja samozavest, se izogiba branju in tako svoje sposobnosti še dodatno nazadujejo. Gre za proces, ki ga lahko prekinemo le s pravočasno podporo in pozitivnimi izkušnjami.

Kje so rešitve? Odgovor je: povsod

Strokovnjaki se strinjajo, da izboljšanje bralne pismenosti zahteva skupen napor celotne družbe. Bralna kultura ne nastane sama od sebe in ni odvisna le od učiteljev ali učnih načrtov. Doma se oblikuje odnos do branja, šola nadgradi osnovne spretnosti, država pa z ustreznimi politikami omogoči, da je kakovostno branje dostopno vsem.

Klemenčič poudarja, da razvoj bralne pismenosti in bralne kulture ni naloga le ministrstva za izobraževanje, temveč tudi drugih resorjev, od kulture do sociale. Nacionalni svet za bralno pismenost je zato oblikoval priporočila, ki vključujejo sistemske rešitve na več ravneh. A opozarja še na en vidik, ki ga pogosto spregledamo: raziskovanje branja na zaslonih. Današnji otroci več berejo digitalno kot kadarkoli prej, zato je nujno razumeti, kako to vpliva na razumevanje prebranega, pomnjenje in dolgotrajni razvoj bralnih spretnosti.

Prihodnost: bo leto 2026 prineslo obrat ali še globlji padec?

Med zadnjim ciklom PIRLS 2021 in prihajajočim ciklom leta 2026 nimamo reprezentativnih podatkov o bralni pismenosti. To pomeni, da bomo šele čez dve leti ugotovili, ali so se posledice epidemije ohranile, ali je branje izrinila digitalna zabava in ali se je odnos staršev do knjige še poslabšal. Izidi bodo ključni za razumevanje smeri, v katero se premika slovenska bralna kultura.

Slovenija je dolgo veljala za narod knjige. A ta identiteta ni samoumevna. Da bi jo ohranili, moramo ponovno zgraditi navdušenje nad branjem, tako pri otrocih kot pri odraslih. Ljubezen do knjig ne nastane na ukaz, se pa lahko vrne, če jo skupaj negujemo – doma, v šolah in v širši družbi.