Ko boste prišli naslednjič k zdravniku, bodite pozorni na to, koliko časa se bo ukvarjal z vami in z vašimi težavami. Nato pa  izmerite čas, ki ga boste zapravili v čakalnici, ko boste po pregledu čakali na izvid. Presenečeni boste ugotovili, da ste bili najmanj trikrat manj časa pri svojem izbranem dohtarju, kot ste nato čakali na izvid. Pa bi to lahko elegantno rešili, če bi zdravniki uporabljali diktafone. To je naprava, ki posname, kar govorite, in povedano nato nekdo brez vaše prisotnosti zapiše. Tajnica ali medicinska sestra. Tako  bi zdravniki pridobili veliko časa, ki bi ga  potem uporabili za kaj drugega kot za narekovanje pri pregledu ugotovljenega. Več časa bi se lahko posvetili pacientom, za kar pravzaprav so v svojih ordinacijah. In ljudje še kako potrebujemo pogovor, ki nemalokrat deluje kot odlična terapija.

Za mojo znanko pravijo, da je zdrava že, če samo vidi dohtarja, kaj šele, da ji ta prisluhne. Ji reče kakšno spodbudno besedo. Se morda pošali z njo. Ji pokaže, da ni zgolj številka, naročena dan ali dva prej. Da je treba človeku prisluhniti, dobro vedo dušni pastirji, neznano pa ni niti alternativnim zdravilcem. Na svetu je vse preveč govorjenja in premalo poslušanja. Dohtarji naj bi poslušali bolnike, diktafoni zdravnike, zapisovalci izvidov diktafone.

 Čakalnice naših zdravstvenih ustanov bi kazalo tudi ozvočiti. Sestram več ne bi bilo treba kričati imen in priimkov čakajočih, ki so prišli na vrsto za pregled. Zgodi se, da je kdo tudi naglušen, pa presliši čakanja odrešujoči klic. Ponekod je to lepo urejeno, drugod vlada srednji vek. Bržkone je vse odvisno od denarja, a upam si posumiti, da tudi od vodstva posamezne zdravstvene ustanove. Če je direktorja povozil čas, se to brž opazi: povoženo je prav vse v zavodu ali ustanovi, ki ji poveljuje.

Preberite še ...

Kulinarika

Ne spreglejte znakov, ki razkrivajo kakovost paradižnika

Ne vem, zakaj in čemu je v naših bolnišnicah toliko tekanja in sprehajanja. Sprehajajo se bolniki, sprehajajo se medicinske sestre, sprehajajo se medicinski tehniki, sprehajajo se zdravniki, sprehajajo se vozniki rešilcev, sprehajajo se spremljevalci. Vsi nekam hodijo, odpirajo in zapirajo vrata, coklajo s coklami, nosijo v rokah papirje, pladnje, škatlice in v glavnem gledajo v tla. Predvsem dohtarji. Večina dohtarjev gleda pri hoji po bolnišnici v tla. Kot bi se bali, da bodo med čakajočim uzrli koga, ki mu niso znali pomagati. Ki mu ne bodo mogli pomagati. Ki so mu želeli pomagati, pa so se zmotili. Kot bi se bali, da bodo morali reči komu, da mu sedanja  medicinska spoznanja ne morejo pomagati. Kot bi se bali, da bi morali reči komu lepo besedo, ga pozdraviti ali mu odzdraviti. Hodijo in gledajo v tla, kot bi imeli slabo vest, kot bi se bali samega sebe. Hodijo in gledajo v tla ter tako ustvarjajo pregrado med seboj in svojimi pacienti, saj se mora vedeti, kdo je kdo. Preveč pristnosti lahko škodi. Pa tudi prizadene, če se s kom zbližaš, če koga preveč spoznaš in ga nato izgubiš.

Morda pa hodijo in gledajo v tla, ker globoko razmišljajo o tem, da mogoče ne bi bilo neumno pričeti uporabljati računalnike, kar bi gotovo vsaj malo zmanjšalo njihovo beganje od vrat do vrat.