Medtem ko javnost zadovoljno gloda novice o tem, da je država končno stopila za vrat slovenskim gradbincem, je vlada bistveno spremenila zakon, pomemben za urejanje prostora. S tem je po vsej verjetnosti dala prav istim gradbincem še več možnosti za prevlado njihovih interesov nad vsemi drugimi, še posebej pa javnimi.

Slovenski, z njimi pa tudi dolenjski in posavski arhitekti se te dni sprašujejo, kako je mogoče, da je tik pred obravnavo v parlamentu nastala različica zakona, ki podira vse, kar so več let usklajevali z okoljskim ministrstvom in kar so leta dolgo pričakovali. Govorimo o zakonu o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID), ki naj bi končno prinesel red v te dejavnosti in več kakovosti za potrošnike.

Arhitekti, krajinski arhitekti in prostorski načrtovalci (sem sodijo različne stroke) opravljajo regulirano dejavnost, pri kateri ni mogoča le svobodna podjetniška pobuda. Kot pravijo v Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), je vlada že usklajeni predlog zakona bistveno spremenila, odstranila večino določil, ki regulirajo dejavnost, in, kar se jim zdi ključno, prenesla javna pooblastila iz zbornic na državo, s čimer ukinja avtonomnost in neodvisnost strok, ki delujejo na področju prostora in gradnje.

Pri nas vsak projektira

Kot pravi Ivanka Kraljič, predsednica regijskega odbora zbornice ZAPS Novo mesto, sicer pa samostojna podjetnica iz Krškega z dolgoletnimi izkušnjami na tem področju dela, so si dolga leta prizadevali, da bi z zakonom uvedli disciplino na področju projektiranja objektov, da bi se jasno vedelo, kdo lahko kaj počne in kdo za kaj odgovarja. “Potrebni so študij, izkušnje, strokovni izpiti in licenca. Pred 20 leti je v tej dejavnosti vladala anarhija, po letu 2003 pa je bila delno regulirana z Zakonom o urejanju prostora. V Sloveniji so poleg arhitektov na veliko projektirale osebe brez ustrezne izobrazbe, npr. gradbeni tehniki in še kdo, čeprav so tudi primeri, ko so to počeli dobro,” priznava sogovornica.

Projektant mora upoštevati številne vidike in ne le delati v interesu naročnika, kar pa lahko zagotovi le neodvisna stroka. Kapital pritiska na arhitekta in če ta ne popusti v vsem, najame drugo “projektantsko” podjetje, ponavadi cenejše in tako, ki dela z roko v roki z investitorjem. Vse več je t.i. trgovcev s projekti, ko neka družba (d. o. o.) registrira še dejavnost projektiranja, npr. izvedbene gradbene firme ali inženiring podjetja. To podjetje najame študenta, ki izriše projekt, vse skupaj pa potem za majhen denar podpiše pooblaščena oseba z žigom.

V zbornici ZAPS se sprašujejo, zakaj je bil v kali zatrt predlog, da odgovorni vodja projekta postane neodvisen in podrejen investitorju, ne pa izvajalcu, kot se dogaja danes, na kar opozarja tudi predsednik računskega sodišča.

Znane so zgodbe, ko nepremičninarji po ugodni ceni kupijo parcelo in hočejo iz nje iztržiti čim več, čeprav pogosto na takih parcelah po nobenih pravilih stroke ni niti približno mogoče zgraditi takega objekta, kot so si ga zamislili. A kaj se zgodi? Kapital se obrne na občino in pogosto doseže spremembo prostorskih dokumentov! Redkeje občina s svojimi strokovnimi kadri prepriča naročnika. Vse to se dogaja na škodo javnega interesa in tudi na škodo potrošnikov, kajti od dobrega projektiranja po merilih stroke je odvisna tudi kakovost obratovanja objekta in bivanja v njem. Pri zgoraj navedenem “kvazi” projektiranju je veliko več možnosti, da bo prišlo do neusklajenosti in drobnih napak, zaradi katerih potem pri nič hudega slutečih kupcih nepremičnin puščajo strehe, ne delujejo napeljave in še kaj.

Zbornica zdaj skrbi za izvedbo strokovnih izpitov, podeljevanje žigov in vodenje imenikov, za kar ima in naj bi po dogovoru imela javna pooblastila. Zagotavlja tudi pravno pomoč članom, vodi disciplinske postopke in natečaje za pomembne objekte. Po usklajenem predlogu, ki je zdaj izginil neznano kam, naj bi po novem skrbela tudi za stalno izobraževanje in obnovo licenc na pet let. Tako naj bi združena stroka vsaj delno spravila na realna tla težnje investitorjev.

V neodvisnih projektivnih družbah, kot jih je predvideval prvi, med ministrstvom in stroko usklajeni osnutek zakona, bi med drugim tudi onemogočili, da bi projektant v takih družbah ali neodvisni projektant istočasno prodajal opremo in jo risal v projekte.

Nekomu red ne ustreza

Kaže pa, da zamišljena disciplina in svoboda stroke v Sloveniji nista dobrodošli. Kot rečeno, se je že po uskladitvi predloga zakona nenadoma pojavila “vladna različica” zakona, ki je pripravljena za obravnavo v parlamentu in ki ni niti približno usklajena s stroko, čeprav tako piše v obrazložitvi. V novi različici ni več obveznega članstva v zbornici, čeprav je to običajno v vseh evropskih državah, razen v skandinavskih in otoških, pa še Irska ravnokar uvaja zakon o obveznem članstvu, kot navaja Vlado Krajcar iz ZAPS. To v praksi pomeni konec zbornice, ki bi postala le društvo. Po predlogu zakona bi namreč izgubila tudi vsa javna pooblastila, tako da bi po novem izpitna vprašanja, komisijo, podeljevanje licenc, evidence in vse drugo vodilo Ministrstvo za okolje in prostor.

Projektanti se sprašujejo, kako bo to teklo za sedem do osem tisoč članov, saj si ne predstavljajo, kako bodo na ministrstvu sledili novostim in vsako leto prilagajali izpitna vprašanja novim spoznanjem v stroki.

Že brez pritiskov kapitala je s projektiranjem, ki naj bi zagotavljalo tudi javni interes, težko, saj so prostorski akti občin (npr. PUP-i) pogosto zastareli in ne dovoljujejo sodobne gradnje, zato potem vsak investitor izsiljuje po svoje. Omenimo še, da je pri gradnjah morda najmanj poskrbljeno za zelenice, igrišča in druge življenju prijazne prostore. Investitorji zanje, kar je logično, nimajo posluha, zato jim je odveč tudi strošek za pet sadik. A kar je še bolj žalostno - posluha nimajo niti nekatere občine. Da bi privarčevale pri vzdrževanju zelenic in otroških igrišč, jih raje črtajo iz načrtov!