Arhiv NTRC

Veliko otrok zdravnikov se odloči za zdravniški poklic. Njegova starša nista bila zdravnika, a vendar se je že zelo zgodaj odločil, da bo življenje posvetili medicini. Njihovo družino je zaznamovala boleča izguba mlajšega brata. Šest mesecev je bil star, ko je umrl zaradi virusne infekcije pljuč. Doma so se pogosto pogovarjali o tem, kako bi mu morda lahko rešili življenje, če bi imeli na voljo učinkovita zdravila. Zelo se mu je usidral v spomin tudi obisk zdravnika, starejšega gospoda, ki ga je obiskal, ko je pri štirih letih zbolel, in mu je predpisal zdravila. »Spomnim se obrisov zdravnikove podobe v mračni podstrešni sobi stanovanja. Sicer pa sem bil radoveden otrok, rad sem se učil, morda sem bil celo preveč ubogljiv. Že v tretjem razredu osnovne šole sem v šolskih spisih omenjal, da bom postal zdravnik, Nisem si premislil. In ni mi žal,« je povedal uvodoma.

 Z družino ste se iz Slovenj Gradca, kjer ste se rodili, zaradi očetove službe za nekaj let preselili v Slovensko Bistrico in od tam v Velenje, kjer živite še danes.

 Oče je bil policist. Službeno so ga premeščali iz kraja v kraj, z njim se je selila vsa družina. Mama je bila kuharica, izučila se je pri priznanem kuharskem mojstru Ivanu Ivačiču. Po drugem porodu je ostala doma in se je v celoti posvetila družini. Ljubeče je skrbela, da je bilo v družini vse tako, kot mora biti. Prva leta smo živeli v romantični vili pod gradom v Slovenj Gradcu, potem smo se preselili v Slovensko Bistrico, živeli smo nad postajo takratne ljudske milice. Takrat sem dobil prvo kolo, ki me je neizmerno osrečilo. Ko je oče dobil službo v Velenju, smo se ponovno preselili. V tistem obdobju se je v Velenju na veliko gradilo, mesto je dobivalo svojo podobo. Spomnim se, da so se družine lahko uvrščale na seznam prosilcev stanovanj le, če so opravile 270 ur udarniškega dela. Vsi smo delali. Tudi jaz sem pomagal. Kot sedemletni fantič sem delavcem nosil vrč z malinovcem ali jabolčnikom, da so se lahko odžejali.

 Kot ste omenili v uvodu, ste uresničili svojo otroško željo in postali zdravnik. Leta 1980 ste se kot specializant interne medicine, kardiologije in vaskularne medicine zaposlili v Bolnišnici Topolšica, ki ste jo od leta 1985 do 2007 tudi vodili. Menda ste kot direktor te ustanove pred več leti tožili Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. To je bila prva tožba bolnišnice proti zdravstveni zavarovalnici. Zakaj ste se odločili zanjo?

 Tožbo oziroma arbitražni postopek smo sprožili, ker je bila Bolnišnica Topolšica vrsto let finančno podcenjena. Cene bolnišničnih storitev smo imeli najnižje v Sloveniji, tudi kadrovsko smo bili podhranjeni. Ker naši pozivi k normalizaciji razmer niso zalegli, smo se odločili za arbitražo. Opogumili smo se tudi zato, ker so nam predstavniki ministrstva za zdravje zagotovili, da nas bodo v arbitražnem postopku podprli. V njem je bila poleg bolnišnice in ministrstva za zdravje tretji partner zdravstvena zavarovalnica. A smo doživeli hladen tuš, saj se je v postopku arbitraže predstavnik ministrstva kljub zagotovilom podpore postavil na stran zavarovalnice. Vložili smo tožbo proti zavarovalnici, po desetih letih pa so nam na sodišču povedali, de se na sklep arbitraže ni mogoče pritožiti. Tako mi je preostala le civilna tožba proti članom arbitražne komisije, a se zanjo nisem odločil. Tudi zato, ker smo financiranje bolnišnice le nekako uspeli urediti.

  Znano je tudi, da so predstavniki države Bolnišnico Topolšico kar nekajkrat nameravali ukiniti. Kakšne argumente so navajali?

 Prvi poskus ukinitve bolnišnice je bil leta 1987, takratni odločevalci na državni ravni so menili, da na območju, na katerem sta bolnišnici Celje in Slovenj Gradec, tretje ne potrebujemo. Vendar se je takratna lokalna politična oblast v Velenju temu uprla. In do ukinitve ni prišlo. Nekaj let kasneje so v Splošni bolnišnici Celje predlagali, da bi oddelek za pulmologijo naše bolnišnice prestavili k njim, interni oddelek pa bi si razdelili bolnišnici v Celju in Slovenj Gradcu. Takšni pobudi so se uprli številni prebivalci Zgornje Savinjske in Šaleške doline, zbrali so številne podpise pod peticijo proti načrtovanim spremembam. Ker je Bolnišnica Topolšica dokazovala tudi dobre rezultate dela, smo vse poskuse ukinitve in reorganizacije z uspešno in s predano ekipo sodelavcev vedno nekako prebrodili.

 Vaše opravljanje direktorice funkcije se je končalo leta 2007, ker ste nasprotovali ideji, da bi Bolnišnica Topolšica postala negovalna bolnišnica.

 Temu sem se kot direktor odločno uprl, zato se leta 2007 na razpis za nov direktorski mandat nisem prijavil. A sem ostal v bolnišnici in sem se lahko še v večji meri posvetil svojim bolnikom. Po srcu sem in ostajam zdravnik. To je moje temeljno poslanstvo.

 Pred leti so vas vabili na ministrstvo za zdravje, ponujeno naj bi vam bilo tudi vodenje Splošne bolnišnice Celje. Je to res?

 Bilo je daljnega leta 1978, ko me je velenjska lokalna politika predlagala za ministra za zdravje, a brez mojega privoljenja. (smeh) Res je tudi, da so me leta kasneje vabili, da bi prevzel katero od funkcij na ministrstvu za zdravje, vendar me to ni nikoli zanimalo. Pri takšnih povabilih sem vedno poudarjal, da sem zdravnik in da želim opravljati zdravniško delo. Spomnim se, da me je nekdanji minister za zdravje dr. Božidar Voljč ne druženju zdravnikov s soprogami predstavil kot kolega, ki vodi Bolnišnico Topolšica, ki je zanj premajhna. In sem mu odvrnil, da Bolnišnica Topolšica zame ni premajhna, ampak je moj izziv. Kljub temu me je kasneje povabil na pogovor in mi ponudil vodenje celjske bolnišnice, a sem ponudbo zavrnil, saj sem ocenil, da ob vodenju tako velike bolnišnice ne moreš biti dober direktor in zdravnik obenem.

 Odnosi med bolniki in zdravniki se ves čas spreminjajo, ker se oboji spreminjajo. Pravite, da so bolniki vedno bolj zahtevni. Je to dobro?

Preberite še ...

Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

 Bolniki so vedno bolj zahtevni, ker imajo vedno več znanja, vendar prihajajo v ordinacijo tudi s številnimi nepreverjenimi informacijami s spleta. V te informacije verjamejo. Za vsako zdravilo jih zanimajo stranski učinki. Zato sem zadnjič vprašal svojega bolnika, koliko let je poročen. »Petindvajset,« je odgovoril. »In je vedno vse v redu?« sem nadaljeval. In je rekel, da ni. »Ste vprašali takrat matičarja, kakšni bodo stranski učinki zakonske zveze?« (smeh) Veste, vsako zdravilo ima poleg pozitivnih tudi negativne učinke. Zdravniki moramo vedno znati presoditi, katero zdravilo bo kljub nekaterim neželenim učinkom vendarle učinkovito pripomoglo k zdravljenju. Pomembno je tudi, da bolnik odgovorno sodeluje pri zdravljenju, da prevzame del odgovornosti. Opažam, da vedno več ljudi posega po alternativnih metodah zdravljenja, kot je na primer homeopatija. Temu ne nasprotujem, bolnikom pa svetujem, naj ne vztrajajo v nedogled, če ne opazijo želenih učinkov. Dejstvo je, da je k bolniku treba pristopati celostno, tudi psihični vidik človeka je zelo pomemben v procesu zdravljenja.

 Zakaj je javni zdravstveni sistem v naši državi zabredel v tako globoko krizo?

 Denarja v slovenskem zdravstvu je dovolj. Menim, da potrebujemo dobro organizacijo dela. Včasih nisem menil tako. Ko sem med služenjem vojaškega roka na vhodu sanitetno-oficirske šole opazil napis – Ne medicina, dobra organizacija bo rešila reševala življenja – sem si mislil: »Kakšna organizacija neki?« Zdravniki smo vendar najbolj pomembni! Danes, po desetletjih dela v zdravstvu, se s to trditvijo popolnoma strinjam. Leta in leta neuspešno iščemo pot do boljšega zdravstvenega sistema. Nič nam ne koristi, da imamo na voljo 6.200 specializantov in malo več kot 7 tisoč zdravnikov, če lahko vsak dela, karkoli želi in kjerkoli.

 Kaj mislite s tem?

 V mislih imam predvsem mlade zdravnike različnih specializacij, ki predvsem zaradi boljšega zaslužka odhajajo v tujino. Prost pretok delovne sile. Mar res? Morda mi bo kdo očital, da razmišljam stereotipno, toda gledam skozi prizmo bolnika, ki sofinancira zdravstvo in s svojim denarjem tudi izobraževanje zdravnikov. Zato prost pretok delovne sile ne more biti za vse samoumeven. Dober nogometaš lahko gre iz kluba, ko dobi izpisnico. To pomeni, da mora klub, ki ga prevzame, plačati neko vsoto klubu, ki ga je vzgojil. Zato menim, da so tudi tisti zdravniki, ki jih je pomagala izobraziti družba, dolžni pomoč temu narodu vrniti. Ne nazadnje sem bil tudi jaz specializant in v moji pogodbi je pisalo, da sem po končani specializaciji dolžan štiri leta delati v matični ustanovi. V nasprotnem primeru bi moral vrniti stroške izobraževanja. (Foto; Metka Majcen)

Intervju si lahko v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 27. julij 2023