Arhiv Štajerskega Tednika

„Konec decembra se je začelo s kašljanjem, ki je bilo iz dneva v dan močnejše. Kmalu se je temu pridružila še precej visoka vročina, zato sem se odločil za testiranje. To je pokazalo, da sem okužen s koronavirusom. Deset dni sem imel vročino 39 °C, kašljal sem noč in dan, zaradi česar nisem mogel niti spati. Kašelj se je razvil celo v pljučnico. Moje stanje je bilo vse prej kot enostavno. Okreval sem skoraj pet tednov,“ se svoje težke izkušnje spominja Nahberger.

200 evrov za zdravila, ki so bore malo pomagala

Na svoji lastni koži pa se je Nahberger prepričal tudi o težavah, ki jih prinaša zdravljenje s koronavirusom. Velika večina zdravil za lajšanje simptomov je plačljiva. Zanje je odštel več kot 200 evrov, boljšega počutja pa ni bilo od nikoder: „Pri dežurnem zdravniku sem dobil le antibiotik, v bolnišnici tablete proti kašlju, vse ostalo sem moral kupovati. Glede na to, da zdravstveno zavarovanje plačujemo, se mi zdi to nesprejemljivo. Čeprav sem bil dejansko na robu moči, me tudi v bolnišnico najprej niso želeli sprejeti. Precej časa sem jih prepričeval, da je moje stanje resno, da težko diham, šele nato so me za dve uri sprejeli, ugotovili, da imam pljučnico in me sredi noči spustili domov. Nimam slabih besed za zdravstveno osebje, delajo, se trudijo, ampak enostavno včasih težko ocenijo zadeve le na podlagi telefonskega pogovora.“

To Nahberger sicer pripisuje dejstvu, da je bil prav konec decembra in v začetku januarja v bolnišnicah izjemno velik naval pacientov, a ljudem svetuje naj vztrajajo: „Če se ne počutite dobro, če težko dihate, vztrajajte, naj vas sprejmejo. Zdravljenje preko telefona ne more nadomestiti osebnega pregleda. To je dejstvo. Me pa tudi jezi, ker toliko plačujemo v zdravstveno blagajno, pa bi te marsikje le na hitro odpravili.“

Preberite več v Štajerskem Tedniku