Arhiv Štajerskega Tednika

Gre za vas v Zambiji, na jugu afriške celine, kakih 100 km oddaljene od glavne zambijske prestolnice Lusaka, kjer je večina prebivalstva še vedno brez elektrike in vode. Hiše so narejene iz blata, krite s slamo. Avtomobil je dokaj redko prevozno sredstvo, v kraj vodi ena sama asfaltirana cesta. »Bolj kot greš od te ceste, huje je. A tamkajšnji prebivalci so srečni v tem, kar imajo, saj ne vedo, kaj bi lahko imeli. O njihovem življenju veliko pove, da je bila najboljša žoga, s katero smo igrali, uradna nogometna žoga za svetovno nogometno prvenstvo iz leta 1982. Toliko let so za nami,« nam tamkajšnje razmere, ki si jih ne moremo niti predstavljati, poskuša približati Simon.

Za higieno in hrano pacientov skrbijo sorodniki

Tudi zdravstvene razmere v Zambiji so v primerjavi s slovenskimi nepredstavljive. Misijonarska bolnišnica v Nangomi (v 90. letih prejšnjega stoletja jo je ustanovil slovenski misijonar pater Stane Rozman), kjer je peterica slovenskih študentov medicine in babištva pomagala tri mesece, skrbi za območje okoli 70.000 ljudi. Šteje komaj tri oddelke z vsega skupaj okoli 70 posteljami. Za vsak oddelek skrbita en do komaj dva zdravstvena delavca. Ker je zdravstvenega osebja zdaleč premalo, za hrano in higieno pacientov skrbijo kar njihovi svojci:

Preberite več v Štajerskem Tedniku