Arhiv NTRC

Anja je blokovski otrok iz Celja. O kmetovanju ni vedela nič, le želja, da bi živela v hiši na robu gozda, je bila prisotna že iz otroštva. Miha je doma iz Litije in je sicer imel nekaj izkušenj pri urejanju domače hiši in okolice. A kot najstnika ga je zanimalo samo to, da lahko po pouku odide na plezanje. Danes razmišlja drugače. »Stara mama mi v šali reče, da živiva kot Janko in Metka in da sem postal veliki kmet.« Kmetovanje po načelih permakulture ga je povsem prevzelo in rezultati so že vidni. Že lani sta z Anjo uspela pridelati kar nekaj svoje zelenjave in letos sta vrt še razširila in snujeta novosti. Če sta na začetku sama spraševala za nasvete bolj izkušene kmetovalce, se zdaj že dogaja obratno, tudi onadva lahko drugim postrežeta s kakšnim namigom, tudi stari mami. Miha je glavni vrtičkar, Anja pa kuharica, ki v teh dneh potrebuje malo več počitka v pričakovanju majskega veselega dogodka.

Za spodbudo drugim

Če številni mladi danes razmišljajo, kako ubežati neusmiljenemu kolesju potrošniške družbe in se zatekajo v razne oblike duhovnosti, sta Anja in Miha ugotovila, da to ni dovolj. »Če želiš spremembo, je treba delati, da najdeš tudi duhovno izpolnitev. Če na kmetiji narediva nekaj konkretnega, sem bolj zadovoljna, kot če bi tri ure na dan meditirala,« pravi Anja. Zato, da bi delila svojo zgodbo in spodbudila druge, da vidijo, da je sprememba mogoča, če si to res želijo, sta oblikovala FB-stran. Na svojem domu sprejmeta tudi kakšnega radovedneža, ki išče drugačno pot in mu je dobrodošel vsak nasvet bolj izkušenega. A izkušnje si tudi Anja in Miha še vedno nabirata. V Ljubljani sta že na študentskih vrtovih spoznavala permakulturo, ki pomeni, da oblikuješ naravo tako, da dela tebi v prid in ji tudi vračaš. »Na spletu in v knjigah je toliko znanja, da ni težav, če te to področje zanima,« pravi Miha, ki se ravna po enem od načel permakulture, da je treba opazovati in se šele nato odločiti, kakšni posegi so najprimernejši, da sobivaš z naravo. Tako se je na primer glede na osončenost zemljišča odločil za prestavitev vrta. Podobno velja za hišo, ki je za zdaj bistveno nista spreminjala, le poletno kuhinjo bo dobila Anja na senčni strani, medtem ko bosta pred urejanjem podstrešja vse še temeljito premislila. Glede na to, da se Miha vsega loti sistematično in da rad preizkusi nove izzive, bo gradnja gotovo ena od prihodnjih. Medtem »vadi« tako, da je že postavil drvarnico, v prihodnje ga čakata še kurnik in nadstrešek za avto.

Še preden izgoriš

Miha je diplomiral iz grafičnega oblikovanja, Anja ima magisterij iz zdravstvene nege. Spoznala sta se pri plezanju, ki ga imata oba rada. Nekaj časa sta živela v Ljubljani, kjer je imel Miha službo v oglaševalski agenciji. Anjine ideje o kmetiji se mu na začetku niso zdele najbolj privlačne ob misli na vsakodnevne ure vožnje. »Živeti v naravi in biti osem ur v službi ter nato v avtu, nima smisla, ker nimaš nič od vsega skupaj. Vsa dela na kmetiji so ti potem v breme.« Še ko je šel kdaj uro prej v službo, da bi lahko prišel prej domov, je ponavadi ostal še dlje. »Domov sem prišel sesut in ugotovil, da mi to ni všeč. Nekaj je bilo treba spremeniti. Veliko ljudi je takrat govorilo o izgorelosti zaradi službe in o tem, da so začeli živeti drugače, ko so se zlomili. Vprašal sem se, zakaj bi sam čakal tako dolgo.« Odločil se je, da bo odprl svoj s.p., kar je pomenilo, da lahko dela tudi na daljavo. Ob tem se je povsem posvetil vrtnarstvu, saj meni, da je to bolj koristno kot pisanje magistrske naloge.

Anja, ki je po študiju hotela v službo, je na razgovoru zanjo že vedela, da je noseča in je to tudi priznala, kar pa ni bilo najbolje sprejeto. Ko je razmišljala, kaj početi, jo je Miha spodbudil, da naj tudi ona zasnuje svojo spletno dejavnost. Tako je nastala FB-stran Manjpleničarstvo Apana, kjer nudi delavnice, predavanja in svetovanja na temo, kako lahko mamice na osnovi opazovanja svojega otroka zaznajo njegove potrebe po odvajanju urina in blata in mu omogočijo, da to opravi brez plenice za enkratno uporabo.

Brez plenic?

Gre za zanimivo idejo, ki jo je Anja razdelala v svoji magistrski nalogi. Na vprašanje, zakaj ta koncept, če so bile plenice za enkratno uporabo za mnoge mame odkritje stoletja, Anja odgovarja: »Ko sem sama prvič slišala za to, se mi je zdelo povsem neprimerno. Potem sem prebrala knjigo na to temo, ki me je prepričala.« Opravila je raziskavo in ugotovila, da tako kot odrasli tudi najmlajši začutijo, kdaj morajo na potrebo in to pokažejo s spremembo vedenja. Če ugotoviš, kakšni so ti znaki, lahko svojemu otroku omogočiš, da mu ni treba potrebe opraviti v plenico. »To seveda ne pomeni, da so otroci ves čas brez plenic. Izkazalo pa se je, da je veliko manj otroškega joka, saj je ta pogosto klic na pomoč pri izločanju urina in blata. Rodimo se s prirojeno potrebo po čistosti in otroka nato navadimo, da je plenica stranišče, čez čas pa se trudimo z odvajanjem od plenice. Na koncu je otrok bolj zadovoljen, manj ima težav zaradi plenic, obremenjenost planeta je manjša (plenice se razgrajujejo od 200 do 500 let) in še ceneje je. Težava je, da si ne vzamemo dovolj časa, da bi prepoznali otrokove znake,« meni Anja, ki je pri prvorojenki Franji to preverila in ugotovila, da zadeva deluje in da lahko s svojim zgledom prepriča še druge mamice.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Odločitev je padla

Ob svojih poslovnih izzivih pa večino časa namenjata posestvu, saj sta običajni recept za življenje malo obrnila na glavo. »Ljudje hodimo v službo, da dobimo denar in si kupimo hrano. A trgovinska je vedno slabše kakovosti, če pa hočeš jesti zdravo, je ta draga. Zato jo želiva pridelati sama in v trgovini kupovati le najnujnejše,« razlaga Miha, ki ga žalosti, kako poceni je ta hrana. »Svoje zelenjave ne bi dal za tako ceno, zdaj ko vem, kakšen proces pridelave je to. Ekološko pridelana zelenjava zato ne more imeti nizke cene.« pravi, da nikogar ne prepričuje, kaj je prav, vsak mora sam priti do ugotovitve, kaj je boljše. Tudi Anja in Miha se pred leti nista obremenjevala s tem, kako je bila hrana pridelana, kako je mogoče, da je vse leto na voljo določeno sadje in zelenjava ... Željo po spremembi sta začutila ob rojstvu otroka. »Želiš mu dati najboljše in začneš se spraševati o kakovosti hrane v trgovinah.« Tako sta začela odkrivati področje pridelave hrane in zgrožena ugotovila, da podjetja, ki delajo škropiva, izdelujejo tudi zdravila in semena. Do sklepa, da želita imeti vpogled v celoten proces od semena do pridelka, ni bilo več daleč. Odločila sta se za spremembo življenjskega sloga in s tem za svoje zdravje. Našla sta hišo in zemljo ter se odločila za novo poglavje v svojem življenju. Ob tem opozarjata: »Najlažje je živeti v mestu, hoditi po hrano v trgovino, na kosila v restavracije in se popoldne ukvarjati s športnimi dejavnostmi. A ob tem se je treba zavedati, kaj prinaša takšen stil življenja za zdravje in okolje. Tudi če živiš v mestu, se lahko odločiš, kakšno pridelavo boš s svojim denarjem podpiral: ali multinacionalke ali kmete, ki pridelujejo zdravo hrano.«

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku