Arhiv Štajerskega Tednika

O prvi prazgodovinski epidemiji pred približno 5.000 leti pričata dve najdišči na severovzhodu Kitajske, kjer so arheologi odkrili množice človeških ostankov vseh starosti. Študije so pokazale, da je bolezen med prebivalce udarila na hitro, saj ni bilo časa za ustrezne pokope, nobeno od najdišč pa tudi ni bilo ponovno naseljeno, kar dokazuje, da je epidemija opustošila celotno regijo. Kronisti sicer največkrat pišejo o izbruhih kuge, ki so večinoma povezani z vojskami, kar je razumljivo, saj so v tistih časih vojske poleg trgovcev veljale za glavne popotnice in posledično prenašalke bolezni.

Kri in smrdeč dih

Atenska kuga se je začela leta 430 pred našim štetjem. Po Atenah je morila pet let, po ocenah zgodovinarjev pa je življenje izgubilo kar 100.000 ljudi. Grški zgodovinar Tukidid je zapisal, da so »ljudi dobrega zdravja naenkrat napadle močne vročine v glavi, pordelost in vnetje v očeh, notranji deli, kot sta grlo ali jezik, pa so krvaveli ter oddajali nenaraven in smrdeč dih«. Še vedno ni povsem jasno, za kakšno bolezen je šlo, glede na opise simptomov se ugiba o tifusu ali eboli. Da se bliža konec sveta, je leta 250 ob izbruhu ciprske kuge naznanil sveti Ciprijan, škof iz tunizijske Kartagine, saj naj bi bolezen samo v Rimu na dan pobila 5.000 ljudi. Strokovnjaki še danes niso prepričani, katera bolezen, ki je trajala do leta 271, je povzročila epidemijo. Več kot polovica Evropejcev pa naj bi življenje med letoma 1346 in 1353 izgubila zaradi črne smrti oziroma danes izumrle bakterije Yersinia pestis, ki so jo širile bolhe in je v Evropo prišla iz Azije.

Nasilje zaradi karantene v Moskvi

Preberite več v Štajerskem Tedniku