Arhiv NTRC

Že med študijem psihologije je Natalija Zupančič delala v zaporih kot svetovalka, tudi vsebina njene diplome je povezana z zapori oziroma zaporniki. Po študiju in opravljenem pripravništvu se je zaposlila v Centru za socialno delo Žalec. Posvetila se je mladostnikom, ki so bili zaradi uživanja drog in alkohola vpleteni v vlome in tatvine. Sodišče jim je izreklo strožji nadzor, ona pa je bila tista, ki je pod okriljem centra za socialno delo skrbela, da niso ponovno zašli na stranpoti.

Prva leta službovanja ste se torej ukvarjali predvsem z mladostniki. Kaj tako mlade ljudi požene v brezup, alkoholizem, droge, tatvine?

Vsak ima svojo zgodbo. Svoje rane in bolečnine. Med njimi je bilo veliko bistrih, nadpovprečno inteligentnih, toda bili so nemirni, v šoli so se pogosto dolgočasili in s svojimi vedenjem motili pouk. Ti mladi ljudje tudi v svoji družini niso bili deležni dovolj ljubezni in sprejetosti, ki sta ključni za zdravo samopodobo. Sama jih nisem nikoli obsojala, poslušala sem jih in tudi slišala. V meni so očitno prepoznali nekoga, ki jim resnično želi pomagati. Bila sem razumevajoča do njih, a sem jim dala jasno vedeti, da pričakujem, da bodo moje zaupanje upravičili in upoštevali vse, kar smo se dogovorili v času strožjega nadzora, ki jim ga je zaradi kaznivih dejanj izreklo sodišče. Takšen odnos se je pogosto obrestoval. To so opazili tudi sodniki in tožilci na sodišču, zato so številne odmevne primeri zaključili v dobrobit mladoletnikov. Zagotovljena jim je bila nova priložnost, da so stopili na pravo pot življenja. Dala sem jim vedeti, da ni tako zelo pomembno, kaj je bilo, najbolj pomembno je, kako bo v prihodnje. In če bo bolje, bomo zmagovalci vsi. Sočasno sem ustanovila skupino prostovoljk, v kateri smo se posvečale obsojencem. Obiskovale smo jih po po zaporih in se z njimi pogovarjale.

Tudi ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem, niste spregledali.

Današnja družba ima do posameznikov s težavami v duševnem zdravju še vedno predsodke. Zato se ljudje s tovrstnimi težavami po hospitalizaciji nemalokrat soočajo z dodatnimi izzivi pri vračanju v vsakdanji ritem življenja. Tako smo pred leti zanje ustanovili podporno skupino. Ko sva jih s kolegico povabili na prvo srečanja, so se najprej obotavljali. Vztrajno sva jih spodbujali, naj pridejo na klepet ob kavi. Če jim bo prijetno, bomo srečanja nadaljevali, sicer ne, sva jim rekli. In so prišli. Približno dvajset se jih je odzvalo na najino povabilo. Bilo jim je prijetno, zato so izrazili željo, da bi srečanja nadaljevali. Ker je takratna direktorica žalskega centra za socialno delo Irena Pražnikar podpirala najino pobudo, smo na osnovi pripravljenega strokovnega programa in zagotovljenega sofinanciranja države odprli dnevni center za osebe s težavami v duševnem zdravju. Na javnih delih smo zaposlili strokovno sodelavko, ki se je z njimi pogovarjala, skupaj so premoščali težave. Hodili so na sprehode, izlete, tudi na morje, na barko. Z nekaterimi še ohranjam stike. Zelo so veseli, ko jih obiščem.

Žalec je pred približno dvajsetimi leti veljal za leglo preprodajalcev in uživalcev drog. Zakaj?

Razlogov je najbrž več. Občutno povečanje števila uživalcev drog, med katerimi je prevladoval heroin, smo v Žalcu zaznali po letu 2000. Začeli so prihajati v naš dnevni center za osebe s težavami v duševnem zdravju. Ker odvisniki in osebe z duševnimi motnjami ne sodijo skupaj, smo začeli iskati primerne prostore za odvisnike. Ob podpori žalske občine smo jih našli v manjši prazni hiši blizu sodišča. V hiši je bilo nekaj opreme, ki nam je prišla prav pri urejanju prostorov. Tako smo leta 2001 odprli dnevni center za mladostnike, ki uživajo drogo, in za njihove svojce. Center smo poimenovali Želva.

Zakaj Želva?

S tem imenom želimo vsem povedati, da se pod trdim in navidezno brezbrižnim oklepom skriva posameznik – nekdo, ki želi, da mu prisluhnemo.

Pravite, da je na odprtje dnevnega centra prišlo približno sto uporabnikov drog, število se je iz dneva v dan povečevalo. Kakšno pomoč ste jim zagotavljali?

Za uporabnike drog in njihove starše smo organizirali strokovna predavanja o tem, kako se soočati z odvisnostjo in jo premoščati. Za nekatere smo uspeli zagotoviti zdravljenje v komuni v tujini. Sicer pa smo uporabnikom drog v dnevnem centru omogočili menjavo igel, s čimer smo preprečili okužbe. Približno tristo jih je bilo, prihajali so iz različnih krajev, od Slovenj Gradca do Rogaške Slatine. Ker so se začeli množično zadrževati v parku v središču Žalca, je bilo za občane to vedno bolj moteče. Tudi sama sem prestrezala negativne komentarje, saj so me povezovali z uživalci drog. Postalo nam je jasno, da moramo za odvisnike zagotoviti zavetišče.

Da so vaša prizadevanja prava, vam je priznala država, saj ste leta 2004 prejeli posebno priznanje ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za izvajanje programov na področju socialnega varstva.

Priznanje je vedno dobrodošlo, saj je svojevrstna moralna podpora in zadoščenje. In prav to priznanje je posredno pripomoglo, da smo zavetišče za odvisnike uredili prej, kot smo predvidevali. Tako smo 1. decembra 2005 lahko odprli zavetišče, v katerem smo zagotovil pogoje za bivanje petnajstim uporabnikom drog, med njimi so prevladovali mladi, saj je bila njihova povprečna starost 25 let. Vendar je bilo tudi zavetišče za prebivalce mesta vedno bolj moteče. Tako smo se leta 2012 v občini dogovorili, da bomo zanj poiskali nove prostore.

Če rečem, da ste nove prostore za zavetišče našli s pomočjo Novega tednika, ne pretiravam, kajne?

Ne, sploh ne. Novemu tedniku sem nadvse hvaležna. Ko ste v časopisu napisali članek o tem, da iščemo primerne prostore za selitev zavetišča, me je poklicala gospa, ki je rekla, da je prebrala članek in da nam želi oddati dve stavbi. Njeno ponudbo smo z veseljem sprejeli. Ocenili smo, da so prostori primerni, delno smo jih preuredili in leta 2012 vanje preselili zavetišče. V njem je danes sedemnajst brezdomcev, število nekoliko niha, sprejmemo jih lahko največ dvajset. Zavetišče za brezdomce deluje v sklopu Društva za pomoč in samopomoč Želva – Eureka. In v teh prostorih smo še danes.

Klepetala sem z nekaterimi brezdomci, pravijo, da se dobro počutijo. Da vas spoštujejo in imajo radi. A da znate biti tudi zahtevni in dosledni.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Življenje v naši skupnosti temelji na spoštovanju in sočutju. Ne poznamo predsodkov, nikogar ne obsojamo, vsakomur smo pripravljeni pomagati. Predvsem pa se zavedamo, da smo za prijetno sobivanje odgovorni vsi. Vsak si prizadeva po svojih najboljših močeh.

Ne govoriva le o brezdomcih, k vam prihajajo tudi drugi ljudje, ki so potrebni pomoči in podpore.

Pod okriljem Društva za pomoč in samopomoč Želva – Eureka izvajamo več podpornih programov. Poleg zavetišča za brezdomce imamo tudi dnevni center za ljudi z duševnimi težavami ter javno kuhinjo. Izvajamoprojekt donirana hrana in projekt zaposlovanja invalidov.Prav tako zagotavljamo pomoč na domu starejšim in uporabnikom psihiatrične pomoči pri urejanju in mobilnosti. A to še ni vse. Pomagamo tudi uporabnikom drog na terenu. V omenjenih programih tako zagotavljamo različne oblike pomoči približno petsto ljudem. V našem kolektivu je petnajst zaposlenih, financiranje si zagotavljamo iz državnih in občinskih virov.

Celo življenje pomagate drugim. Pravite, da se znate bojevati za druge, čeprav se zase niste nikoli znali postaviti.

To je res. A ne vem, zakaj je tako. Sebe sem vedno postavljala v ozadje. Bo že kako, sem si rekla in najprej poskrbela za druge.

Življenje vam ni prizanašalo. Pred približno tridesetimi leti ste rodili sina, ki je zaradi prezgodnjega poroda oslepel.

To je bila za naju z možem huda preizkušnja. Ko so nama zdravniki v bolnišnici povedali, da je Gregor zaradi okvarjene očesne mrežnice slep, sva bila v stresu. A sva si hitro opomogla, saj je sin potreboval najino ljubezen in podporo. Morala sva biti močna. Po porodniškem dopustu nisem imela otroka kam dati v varstvo, zato je mož ostal doma in skrbel zanj, jaz pa sem se vrnila v službo. A takrat niti slutila nisem, da bom morala za sina izbojevati še kar nekaj bojev.   (Foto: SHERPA)

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednike, 2. februar 2022