##IMAGE-2226230##

120-letnico RK na Dolenjskem in v Beli krajini obeležujejo danes na jasi Zdravilišča Dolenjske Toplice. Po dopoldanskem uradnem delu prireditve, nagovorih in podelitvi priznanj bo sledil kulturni program z novomeško godbo, metliškimi folkloristi, dragatuškimi tamburaši, trebanjskimi mažoretami in KUD Vesel teater, med 13. in 18. uro pa bodo na jasi delovale stojnice, izdelovali bodo pisanice in košare, prodajali pecivo, potekale bodo športne in kmečke igre ipd.

Ob visokem jubiljeu so na Območnih združenjih RK pripravili naslednji povzetek zgodovine te humanitarne organizacije:

Rdeči križ je nastal iz potrebe po ustanovitvi društva za pomoč ranjenim in bolnim vojakom, ki jo je začutil človekoljub Henry Dunant, ko je naletel leta 1859 na svoji poti po Italiji na bitko pri Solferinu. Tam je že prvi dan spopada obležalo na bojišču brez kakršnekoli pomoči 40.000 mrtvih in ranjenih vojakov. V knjigi »Spomini na Solferino« je opisal idejo o ustanavljanju društev za pomoč ranjenim vojakom, ki so se po Evropi začela ustanavljati leta 1863. Ustanovljen je bil Ženevski komite za pomoč ranjencem, ki se je preimenoval v Mednarodni komite Rdečega križa, kakor se imenuje še danes. Leta 1866 so ustanovili društva v Avstriji v okviru katere je bilo ozemlje Slovenije pod Avstro-ogrsko.

Začetek dejavnosti RK na Kranjskem, kamor je spadalo današnje dolenjsko in belokranjsko območje, je leto 1866, ko je začelo delovati društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in otrokom padlih vojakov. Ustanovljeno je bilo v Ljubljani. Leta 1879 je žensko društvo sprejelo natančnejša pravila in novo ime »Domoljubno žensko podporno društvo za Kranjsko v Ljubljani«. Moški so svoje društvo Domoljubno podporno društvo deželno ustanovili leta 1879 predvsem z namenom zbiranja denarnih in drugih prispevkov in pridobivanja članov. Žensko in moško društvo sta sodelovala pri pripravah na morebitno vojno in pri dejavnostih v mirnem času.

Lata 1888 je bilo 17 podružnic RK s 566 člani - v Novem mestu jih je bilo 100, v Metlika 32, v Črnomlju 30, malo kasneje je bila ustanovljena podružnica v Mokronogu.

Leta 1902 je prišlo do združitve ženskega in moškega društva, ustanovili so moško in žensko sekcijo. 

V letih 1900-1914 so društva RK v Kranjski deželi organizirala stalne tečaje za primer splošne mobilizacije, tečaje za bolničarke, v Kočevju so odprli šolo za invalide. Med pomembnimi nalogami društev RK je treba poudariti posredovanje zvez med vojaki in njihovimi družinami, informacije o ujetih in pogrešanih vojakih, pošiljanje daril na bojišča itd. Med prvo svetovno vojno je bilo društvo RK zelo aktivno in je nudilo prizadetim veliko pomoči. Delalo je 25 podružnic in več bolnišnic. Ob koncu prve svetovne vojne, ko je Avstro-ogrska monarhija razpadla in so nastale nove države je društvo RK prekinilo zveze z avstrijskim RK in na izredni skupščini ustanovilo »Slovenski Rdeči križ«. Leta 1921 se je osnoval Rdeči križ kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ustanovljeni so bili pokrajinski odbori RK. Leta 1929 so bile ustanovljene banovine, banovinski odbor je imel 25 okrajnih odborov, 127 občinskih odborov in 150 občinskih poverjeništev. Leta 1922 so začeli ustanavljati organizacije podmladka in mladine RK z namenom, da se z zdravstveno vzgojo mladih doseže višja higienska raven naroda.

Po razpadu stare Jugoslavije leta 1941 so bila društva RK razpuščena. Mnogi aktivisti RK so pomagali tudi v teh težkih razmerah prebivalstvu in internirancem, izgnancem, zapornikom in borcem NOV.

V Sloveniji so se na osvobojenem ozemlju takoj začeli ustanavljati in obnavljati krajevni odbori RKS. Med ljudmi je organizacija RK naletela na velik odziv in razumevanje tako, da je štela 25.273 članov, organiziranih v 418 krajevnih enotah. V Novem mestu je bilo 68 enot z 5.321 člani. 17. junija 1944 so v Gradcu v Beli krajini na zborovanju delegatov RKS iz vseh krajev Slovenije ustanovili RKS, za predsednika je bil izvoljen dr. Drago Marušič.

Dr. Niko Zupančič je na ustanovnem zboru dejal: »Izredno sem vesel, da se je RK ustanovil ravno v Gradcu, sredi med Metliko in Črnomljem, na belokranjskih tleh. Potreba junaku in ranjencu pomagati, ima na teh tleh zelo veliko tradicijo. Kot zgodovinar naj povem, da sem ponosen, da se zgodovina Slovenije odvija na naših tleh.«

Sedež GO RKS je bil v Semiču. Rdeči križ je v času vojne prirejal bolničarske tečaje, organiziral reševalne postaje, izdajal majhne asanacije, začel boj proti tuberkulozi, zbral sredstva in material za gradnjo otroških bolnišnic in drugih zgradb za socialne namene.

Materialno pomoč, ki jo je delil RKS v letu 1944 in 1945, je dobival od države, od izseljencev iz Amerike, od nacionalnih društev RK, zlasti RK Amerike, Kanade, Irske, Švedske, Avstralije in od drugod. Samo v letu 1945 je bilo izdano iz skladišč ogromno oblačil, čevelj, odej, hrane, higienskega materiala, blaga okrožnim odborom RK, RK Trst, Komen Gorica, otroškim domovom, zdravstvenim in socialnim domovom, invalidskemu domu, civilnim in vojaškim bolnišnicam, ambulantam, prebivalstvu Bele krajine, evakuirancem v Dalmaciji in vojni bolnišnici v Zadru.

Že med vojno je opravljal pomembno nalogo pri poizvedovanju za usodami žrtev vojne. RKS je sodeloval tudi pri pripravah za repatriacijo naših izgnancev, internirancev in vojnih ujetnikov.

Organizacija podmladka RK je začela aktivno delati avgusta 1944 v Semiču. Odseki podmladka so bili formirani pri okrožnih, okrajnih ter krajevnih odborih RK. Novo mesto je imelo 56 organizacij podmladka v katerih je bilo 2.626 članov, in 3 organizacije v srednjih šolah z 255 člani. Člani so po svojim močeh pomagali povsod kjer so mogli. Organizirano je bilo tekmovanje med razredi, šolami, okraji in okrožji za pridobivanje članov podmladka tako, da se je do leta 1946 število v Novomeškem okrožju dvignilo na 79 organizacij podmladka z 4.846 člani.

Po osvoboditvi se vodstvo RKS preselilo v Ljubljano. Poleg GO RKS so obstajali okrožni, okrajni in krajevni odbori ter odbori podmladka. Tedaj je delovalo 6 okrožij, 45 okrajev in 1.714 enot RK, v katerih je bilo včlanjenih 170.408 članov RKS.  Novomeško okrožje, ki je zajemalo pet okrajev, je imelo 416 enot s 84.010 članov. Med člani GO RKS je bila predstavnica novomeškega okrožja Mara Osolnik-Rupena, kot članica glavnega odbora AFŽ Novo mesto. 

Z razvojem zdravstvenih, socialnih in pedagoških služb, ki so prevzele precejšen del dejavnosti, s katerimi se je prvih desetih letih ukvarjal RK, se je le-ta začel bolj ukvarjati z množičnimi akcijami za varstvo okolja in napredek higiene, s širjenjem znanj o prvi pomoči, negi bolnika na domu, razvijati je začel oblike solidarnosti, medsebojno pomoč v soseski, humanizacijo odnosov med spoloma in počitniška letovanja.

Leta 1953 je začel RKS organizirati krvodajalstvo na načelih prostovoljnosti, brezplačnosti in anonimnosti.100.000 krvodajalcev na leto uvršča Slovenijo med države z najbolj organiziranim krvodajalstvom. V letih 1956 -1964 je nastalo Mladinsko zdravilišče in letovišče Debeli rtič. Okrajni odbor RK Novo mesto je imel letovišče v upravljanju od novomeškega okraja v Fazanu v Luciji pri Portorožu, kjer so do 1989 leta letovali mnogi dolenjski otroci. Uporabljal se je do tedaj, ko ga je leta 2006 Občina Piran namenila po urbanističnem načrtu za rušenje, in ga je odkupila ter izplačala občine. Le-te so sredstva namenile za urejanje prostorskih razmer Območnega združenja RK Novo mesto.

In če se že dotikamo nove zgodovine, ne moremo mimo osamosvojitvene vojne leta 1991, ko je RKS, upoštevaje Ženevske konvencije, hitro ukrepal. Pomagal je z materialno pomočjo, prehrano, poskrbel za pomoč ranjenim, ujetim ter prebeglim vojakom in civilistom, organiziral popis vseh oseb prizadetih v vojni, vodil vrnitev ujetih nasprotnikovih vojakov, pri tem pa sodeloval z MO RK.  Že septembra 1991 pa se je RKS srečal z morjem beguncev, ki so pribežali iz obmejnih ogroženih območij, ki jih je preganjala Jugoslovanska armada. Vsi, ki so se zatekli v Slovenijo, so iskali pomoč pri RK. Do ustanovitve Urada za begunce pri nas je vse naloge, povezane z njimi, opravljal RKS. Skrbel je za njihov sprejem, vodenje registra, izdajal dokumente, razdeljeval humanitarno pomoč ter vodil zbirne centre za begunce. Na dolenjsko-belokranjskem območju smo imeli 15.000 beguncev iz Hrvaške in 20.000 beguncev iz Bosne, ki so bili nameščeni v dveh zbirnih centrih v Novem mestu in v zbirnem centru v Črnomlju, približno polovico od njih jih je živelo v privatnih namestitvah, tudi v Metliki in Trebnjem. Skupaj z različnimi ministrstvi, vladnimi službami in nevladnimi organizacijami je RK reševal status beguncev, poskrbel za šolanje otrok, najnujnejše zdravstveno varstvo beguncev in organiziral psihosocialno pomoč ljudem v stiski. Tudi zaradi dobro izpeljanega dela je bil RKS leta 1993 priznan kot samostojno nacionalno društvo pri MFRK in RP.

Velika obveznost RKS je Zakon o RK, po katerem se RKS ločuje od drugih humanitarnih društev. Zakon določa naloge, ki jih RK opravlja kot javna pooblastila in izdaja dokumente. Gre za: krvodajalstvo, poizvedovalno dejavnost, širjenje znanj o Ženevskih konvencijah, prvo pomoč, usposabljanje ekip PP, naloge ob naravnih in drugih nesrečah in organiziranje nastanitvenih enot. 

RK je organizacija z največ prostovoljci, ki se v času gospodarskega razvoja srečujejo z bedo ljudi na terenu, ki se znajdejo v stiski, zaradi primeža neizprosnega časa ali zaradi starosti ali zaradi kakšnega drugega vzroka, in jim ni vseeno. Skušajo pomagati! Realnost je, da se vsak dan veča število družin potrebnih pomoči. Zato je mreža območnih združenj v vsakem večjem kraju dragocena, saj nudi dostopnost pomoči ljudem, ki jo potrebujejo.