Profimedia

Leta 1942 je pisec Isaac Asimov položil filozofske in moralne okvirje, tako imenovane tri zakone robotike.

1. Robot ne sme poškodovani človeka ali zaradi svoje neaktivnosti dovoliti, da bi se človek poškodoval.

2. Robot mora ubogati človekove ukaze, razen če so ti v nasprotju s prvim zakonom.

3. Robot mora varovati svoj obstoj, dokler to ni v nasprotju s prvim in drugim zakonom.

In ko so roboti le še streljaj od resničnosti, če nič drugega, bodo vozili avtomobile namesto nas, se lahko vprašamo, ali so ti zakoni dovolj.

Že Asimov je vedel, da niso dovolj, saj je v svojih romanih opisal tudi takšne primere. Toda takrat je šlo za domišljijo, znanstveno fantastiko, ki pa danes postaja realnost. Vse več skupin znanstvenikov se namreč zabava tudi z vprašanjem, kako robotu dati »etiko«, da bo sploh lahko sobival v človeški družbi. Pod predpostavko, da je le orodje, ne pa živo bitje. Z napredkom robotike in pojavom več komercialnih robotov pa bo teh vprašanj še več. Iz tega je mogoče razumeti, da odgovorov še nimamo ter da bomo, kot velikokrat do zdaj, najprej skočili in šele nato rekli »hop«. Drugače povedano: težave bomo reševali, ko bo do njih prišlo, pred tem pa poskušali v robote vgraditi vse varovalke, ki si jih bomo spomnili. Teh »zakonov« pa bo več, kot si jih je zamislil Asimov.