Miran Juršič

Maja Furman

Foto: Miran Jurišič

Kakšna deklica ste bili? Niste imeli najlažjega otroštva …

Izhajam iz delavske družine, oba starša imata poklicno izobrazbo. V družini ni bilo širše načitanosti in razgledanosti. V primerjavi z drugimi sošolci smo živeli dokaj skromno. V osnovni in srednji šoli sem se tudi zato počutila kot nekakšen padalec med vsemi tistimi otroki, ki so pripovedovali, kje vse so bili in kaj vse so počeli.

Zavidala sem jim tudi moderna oblačila, obutev, šolske stvari itd. Sama takih privilegijev nikoli nisem imela. Celo osnovno in srednjo šolo me je bilo zaradi tega sram.

To so bili izjemno boleči notranji občutki, nikamor pravzaprav nisem spadala, nisem se znala vključiti v družbo. Ko gledam slike iz osnovne šole, vidim nasmejane sošolce, sama pa najpogosteje tičim nekje v kotu z žalostnim izrazom na obrazu. Še zdaj me gane, ko gledam tisto žalostno malo Leonido.

Večkrat ste tudi bežali od doma?

V družini sem doživljala občutke nezaželenosti, nezadovoljstva in razočaranja nad mano. Že kot otrok razviješ močan občutek, da nisi dovolj dober, ki se je zaradi nezadovoljstva in različnih frustracij staršev, nihanj razpoloženja samo še poglabljal. Oče je bil veliko časa zdoma, saj je za podjetje Iskra po državah bivše Jugoslavije vzpostavljal telekomunikacijska omrežja, sama pa sem živela v prepričanju, da je starejši brat privilegiran v maminih očeh, ker je bil pač fant.

Miran Juršič

Zaradi vseh notranjih stisk in bolečih občutkov sem zelo zgodaj razvila motnje hranjenja, pri 12 letih sem nehala jesti, povesile so se mi ledvice, življenjsko ogrožena sem pristala v bolnišnici na infuziji, malo pozneje pa sem pristala na otroški psihiatriji. Po nekaj mesecih zdravljenja so me dobesedno vrgli na cesto, ker se, kot je rekel dr. Mravlje, s takimi otroki, kot sem bila jaz, ne ukvarjajo.

Kako so vas lahko kar vrgli na cesto?

Na oddelku je bilo veliko droge. Kot otrok iz delavske družine pa nisem imela pojma o teh stvareh, zato sem zaužila eno od teh drog. Posledica je bila, da sem razbila sobo. Kako sem to napravila, se ne spomnim. Naslednji dan so me poklicali na pogovor in mi povedali, da se ne ukvarjajo z otroki, ki se vedejo, kot sem se jaz, zato so me izključili z oddelka. Nihče od domačih me ni prišel iskat, odšla sem v bližnji park in nekaj časa brezglavo tavala po Ljubljani, dokler name nista naletela policista.

Odpeljala sta me na postajo in nato domov. Tam so me kaznovali, zato sem znova pobegnila. To sem storila večkrat in po enem od pobegov me niso več vrnili domov, ampak so me odpeljali v Mladinski dom Jarše. Prepričana sem, da mi je ta poteza rešila življenje.

Zakaj?

Tam sem imela mir, pogovarjali so se z mano in prvič v življenju sem imela občutek, da je nekomu mar zame. Zavod je name deloval zelo dobro, zato sem se zaklela, da bom nekoč pomagala otrokom, kot sem bila sama, odločena sem bila, da bom postala vzgojiteljica v zavodu.

Miran Juršič

Povedati moram, da vse terapije, ki so jih z mano izvajali psihiatri, psihologi in drugi terapevti, zame niso bile učinkovite. Pred leti sem v Londonu spoznala svetovno priznano terapevtko Marsho Lineham, ki je bila kot mladostnica psihiatrična bolnica in nad katero je, ko je dopolnila 18 let, sistem prav tako obupal. Napisala je izjemen program DBT (dialectical behavior therapy), ki je nastal kot odgovor na njeno vprašanje, kaj bi njej, kot najstnici s težavami, s kakršnimi se je spopadala, najbolj pomagalo. Izkusila je namreč, da psihiatri, psihologi itd., s katerimi je prišla v stik, niso imeli pojma, kaj in kako naj sploh delajo z njo. Zato je razvila terapijo, ki zagotavlja metode, ki jih je sama potrebovala vrsto let in jih nikoli ni dobila.

Zakaj je ta metoda učinkovita in komu namenjena?

Dialektična vedenjska terapija je oblika pogovorne terapije za ljudi, ki zelo intenzivno doživljajo čustva, navadno za ljudi z mejno osebnostno motnjo, vendar jo terapevti uporabljajo tudi za zdravljenje drugih težav na področju duševnega zdravja. Poudariti želim, da najbolj učinkovitih programov za zdravljenje duševnih in osebnostnih motenj ne piše zdravstvena stroka, ampak druge stroke.

Zdravstvena stroka je tudi v mojem primeru povsem padla na izpitu. Prav tako je pogrnila pri večini primerov otrok, ki jih imamo v našem zavodu.

Teorija in akademsko poznavanje problematike je eno, sočutje, empatija ter sposobnost ustvarjanje odnosa s sočlovekom pa nekaj povsem drugega. Vse teoretiziranje na področju medicine, ki sem ga doživela kot otrok in ki ga pred prihodom v zavod doživljajo tudi naši varovanci, se te ne dotakne in ni nikakršna pomoč.

Na Zavodu Planina puščate pomemben pečat pri delu z nasilnimi otroki. Tam ste že skoraj 30 let.

Tako je, ko sem se po ločitvi z otrokoma vrnila v podnajemniško stanovanje v Ljubljano, sem znova začela aktivno iskati delo. In leta 1997 sem se zaposlila na Zavodu Planina kot svetovalna delavka. Pri delu sem se srečala z otroki, o katerih nisem imela dovolj znanja, zato sem sprva na socialni pedagogiki vpisala magisterij in magistrirala s področja pojavnosti duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih.

Vmes sem študirala tudi gestalt psihoterapijo, a ugotovila, da ni zame, našla sem se v transakcijski psihoterapiji. 11 let sem bila tudi sama v procesu osebne psihoterapije, ki je bila pogoj za sam študijski proces psihoterapije. Tovrstno posvečanje sebi je bila moja najboljša življenjska naložba, saj sem tako predelovala svoje otroštvo in svoja doživljanja ter se naučila svoje misli in občutke umestiti v pravi kontekst. Pomagalo mi je, kot sem že omenila, tudi pri lastnem starševstvu. V okviru popoldanskega s. p. psihoterapevtsko dejavnost izvajam že 15 let.

Miran Juršič

V Zavodu Planina že vrsto let obravnavate tudi otroke in mladostnike z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami (BNP). Pravite, da so za njihova stanja odgovorni tudi starši. Kritični ste tudi do permisivne vzgoje. Ali res ustvarjamo male pošasti?

Da. Raziskave za nastanek teh potez navajajo genetske in biološke dejavnike; vplive okolja in eden od pomembnih okoljskih dejavnikov za nastanek BNP so nekateri stili starševstva, kar dokazujejo številne tuje raziskave. Znanstveniki so identificirali tudi kognitivne in čustvene deficite, psihosocialne in kulturne dejavnike.

Konstrukt lastnosti BNP kaže močne konceptualne povezave s širšo literaturo o psihopatiji pri odraslih in se prekriva z osnovnimi razvojnimi raziskavami empatije, krivde in vesti. Tako lahko z raziskovanjem BNP v zgodnjem otroštvu razumemo, kako lahko gre razvoj vesti in empatije po zlu in vodi v kronično antisocialno vedenje. In da, če teh potez ne prepoznamo dovolj zgodaj, že v otroštvu, ustvarjamo male pošasti. Pravočasne intervence oziroma posebne metode dela, tako z otrokom kot njegovo družino, pomagajo ublažiti njihov razvoj.

Ukom

Torej obstajajo rešitve za te otroke?

Da, predvsem učenje ustreznih starševskih intervenc (programi dela z družinami); potem t. i. čustveni coaching (emotional coaching); konsistentne meje in nagrajevanje pozitivnega vedenja (visoko strukturirano okolje z jasnimi konsekvencami, tako pozitivnimi in negativnimi); njim prilagojeni treningi socialnih veščin idr. Obstajajo številni programi prav za zdravljenje BNP.

Rešitev vsekakor ni oddaja takih otrok v zavod brez sodelovanja staršev, kot se dogaja pri nas.

Kot sem rekla, je treba s takimi otroki delati skozi programe, v katere so vključeni tudi starši. Treba se je usmeriti v družino, ji pomagati, družina pa seveda mora pri tem sodelovati. Otroci so od družine, ne od države, zavoda, šole ali vrtca.

Nasilje pa narašča, tako kažejo tudi statistika.

Tako je. Leta 2010 se je v Sloveniji pojavila skupina otrok, s katero ni znal nihče delati, niti stroka. Podatki kažejo, da je bilo takrat na centrih za socialno delo zabeleženih 281 nasilnih otrok, za 45 od njih ni bilo ustrezne namestitve v zavodih, bolnišnicah ali pedopsihiatričnih oddelkih. Na tem področju se je od takrat naredilo veliko raziskav, napisali so se programi in podobno, vendar se na tem področju kljub vsemu vloženemu trudu in znanju do danes ni nič zares spremenilo.

Leta 2015 sem predlagala, da bi se raziskava ponovila. Inštitut RS za socialno varstvo je lani raziskavo ponovil in rezultati so zelo skrb vzbujajoči; podatki o nasilnih otrocih v vzgojno-izobraževalnih zavodih so narasli za 100 odstotkov, na centrih za socialno delo pa za 250 odstotkov! Priznam, postajam apatična, ne morem verjeti, da se ves ta čas glede tega nič ne ukrene kljub stalnemu opozarjanju in da kljub vsem možnim delovnim skupinam ni nobenega napredka, pa vsi vedo, kaj bi bilo treba storiti.

Vas zgodbe teh otrok zlomijo?

Nič več. Veliko hudega sem preživela kot otrok, zato ni stvari na svetu, ki bi me presenetila. Z vso tovrstno kilometrino, utrjevanjem sebe, znanjem in sposobnostjo vzpostavitve profesionalne distance se me vse te zgodbe ne dotaknejo v preveliki meri. Zelo drugače pa je bilo na začetku moje kariere, ko sem jih nosila domov, bila zaradi njih v strahu in v dvomih … Takrat je bilo res hudo. Pomembno se mi zdi, da znaš razmejiti svojo odgovornost od odgovornosti drugih.